Tiskane izdaje
Pismo bralke: Pred dnevi sem praznovala 40. rojstni dan in sem morda zaradi tega še zmeraj precej sentimentalna. Jezi me namreč, da se moja samopodoba bistveno razlikuje od predstav, ki jih imajo o meni drugi. Prijateljice (vsaj tiste, ki si to upajo reči na glas) pravijo, da že pošteno zamujam zadnji vlak za družino in otroke, meni pa se zdi, da sem še zmeraj zelo mladostna, polna energije. Mogoče me moti edino to, da imam vedno mlajše prijateljice. Tiste, s katerimi sem žurirala na fakulteti, so že vse poročene in imajo druge skrbi, ki mene niti pod razno ne brigajo. Sicer še zmeraj živim pri starših, imam eno sobo, več ne potrebujem. Čez teden sem v službi, ob koncih tedna me poleti najdete na morju pri potapljanju in jadranju, jeseni in spomladi v različnih adrenalinskih parkih, v gorah, na maratonih, pozimi na smučanju. V srednji šoli sem spoznala moškega, ki je bil sicer poročen, a njegov status naju ni oviral, da ne bi prijateljevala in se družila. Lani se je končno ločil, žal pa mi je tudi zaradi drugih razlogov postal nezanimiv. Sicer sva še zmeraj skupaj, a ker ni neumen, čuti, da sem postala drugačna, občasno mi celo očita, da sem mu uničila življenje. Moj idealni brat (poročen, dva otroka, zgledna služba) mi vsakič, ko se srečava, bere levite, zaradi česar ponorim. Še dobro, da so vsaj starši na moji strani, saj mi načina življenja, ki sem si ga izbrala, ne branijo. Edita
Milena svetuje: Res sem vesela, da ste mi pisali, in to kljub temu, da veste, da se najina življenjska načela v marsičem razlikujejo. Pismo je bilo polno bedakov, kretenov, majhničev, lulčkov in podobnih, tako da sem si na koncu kar oddahnila, da me ni med njimi. Kljub vsemu, kar vzhičenega napišete o sebi, draga Edita, se mi kot prijazni stari mami, ki je videla in slišala že vse sorte, zdi, da pa morda le niste tako »hepi«, kot trdite.
Če bi res prekipevali od sreče, bi vam šla, če nič drugega, vsaj občasna bratova zbadanja skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Tako pa se zdi, da slutite, četudi si tega nočete priznati, da ima še kako prav. Kljub temu ne dovolite, da bi vam solil pamet. V življenju ste želeli predvsem veliko uživati, zmeraj ste si govorili, da je za resno ljubezensko zvezo še čas. Brat je bil drugačen, ob pogledu na njegovo družino vas nehote, morda celo ljubosumno, zbode pri srcu.
Ob veliki podpori staršev, ki so bili in so še zaljubljeni v vas, ste različne odgovornosti prelagali na jutri, prepričani, da imate še veliko časa. Vaš moto »uživaj danes in ne šele jutri« vam je preprečeval, da bi videli opozorilno lučko, ko vas je »zapustila« prva prijateljica, se »zresnila«, kar je pomenilo, da je zaradi moža in otrok čas za žuriranje skrčila na minimum. Pogledali ste vstran in si rekli, poglej jo, tepko, kako brezglavo rine v zakon in med pokakane plenice. Prišla je druga, tretja, četrta. Le sem in tja ste se zalotili, da vam je začelo presedati, ker morate novim obrazom vsakič znova ponavljati svojo življenjsko zgodbo.
Po eni strani ste dolgoletnemu partnerju med vrsticami prigovarjali, naj se loči, po drugi pa vam je bilo ljubo, da ste imeli zaradi njegovih obveznosti še malo več svobode. Ko je končno ustregel vašim željam, vam je čez noč postal nezanimiv. Do njega občasno čutite celo velik odpor, kar pomeni, da se vas takrat ne sme niti dotikati.
Tolažite se, da vam dajejo potuho tudi različni spletni portali, celo ženske revije, kjer vedno znova berete o izraziti naklonjenosti vašemu, zelo svobodnemu življenjskemu slogu. Nedavno je nekdo celo zapisal, da je treba živeti, dokler je le mogoče, potem pa, če ne gre drugače, tako in tako sedete na letalo in odletite v Afriko, kjer mimogrede posvojite otroka, če si ga, seveda, pri petdesetih ali čez še zmeraj želite.
V pismu omenjate tudi tako imenovani starostni trebušček, ki da ga ženske dobijo po štiridesetem letu starosti. Sprašujete me, ker sem pač starejša, ali poznam recept, kako ga odstraniti. Veste, zelo odkrito vam povem, da mi za takšne malenkosti v življenju ni bilo čisto nikoli nič mar. Kar pomnim, mi je logično, da se človeško telo z leti spreminja, zdi se mi tudi, da si nihče ne želi, da bi bil še pri stotih videti kot najstnik. Ali pač?
Draga Edita, pa kaj potem, če niste (več) videti kot lepotice na jumbo plakatih! Mar nismo pri štiridesetih že toliko zreli, da pri sočloveku iščemo druge vrline, predvsem tiste, ki so očem skrite? Nekako mi je logično, da deklica pri šestnajstih še ne doume, da so za ljubezensko zvezo pomembni srce, duša, srčna kultura, toda pri štiridesetih?! Ej!
Sprašujete me, ali bi imela kaj proti, da nadaljujete s takšnim tempom, kot ga imate. Nisem v vaših čevljih in nimam čisto nobene pravice biti proti, verjemite! Kakor si posteljemo, tako spimo! Za vse, kar v življenju storimo ali pa tudi ne, odgovarjamo sami. Če sem iskrena, se tudi v moji generaciji najdejo ženske, ki se oblačijo kot najstnice, koketirajo s fantki, ki bi bili lahko njihovi vnuki, in se obnašajo, kot da je življenje ena sama zabava. Račune za napačne korake in pomanjkanje samospoštovanja prej ali slej plačamo sami.
Vseeno vam, če hočem ali ne, med vrsticami namigujem, da se vzemite v roke. To počnem zato, ker sem prepričana, da v odnosu do sebe niste iskreni. Po eni strani si želite, da bi vas kdo, končno že, porinil v spremembe, po drugi pa si sladkorčkov, ki si jih lastite, ne dovolite vzeti. Biti hkrati tič in miš še nikomur ni uspelo.
Če bi bila na vašem mestu, bi vrgla celofan, s katerim se ovijate, naravnost v smeti. Svojemu srcu bi postavila nekaj vprašanj, med drugim bi me zanimalo, ali mi je do dolgoletnega partnerja sploh še kaj ali je najin odnos postal stvar navade. Zanimalo bi me tudi, ali je pri štiridesetih že čas, da zapustim sobico, ki jo imam pri starših, in se postavim na svoje noge. In ne nazadnje tisto glavno: je sploh kakšen človek na tem božjem svetu, ki mi pomeni kaj več kot le nekaj mimobežnega?
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
