Sem žrtev nasilja. Moj partner je nasilnež.

Žensk, ki jih ubijejo partnerji, je neprimerljivo več kot moških, ki jih umorijo ženske. Najvplivnejši politiki sicer zaskrbljeno obsojajo tragedije, a hkrati ne sprejmejo konkretnih ukrepov ter s tem sodelujejo v leporečnem mešanju megle. Zakaj in kako lahkoten odnos imamo v resnici do nasilja nad ženskami, smo se pogovarjali z mag. Tanjo Ignjatović, srbsko psihologinjo, specializirano prav za to problematiko v povezavi s političnim sistemom in družbo.

Intervju je potekal v ljubljanskem City Hotelu dan pred mednarodno konferenco v organizaciji Društva SOS telefon, med drugim namenjeno predstavitvi istanbulske konvencije, prve evropske pogodbe, ki posebej obravnava nasilje nad ženskami in v družini ter je podlaga za korenite sistemske spremembe. Veljati je začela letos avgusta s podpisom desetih držav, med katerimi Slovenije (še) ni.

Ste koordinatorka programa v Avtonomnem ženskem centru Beograd, kjer delate že dvajset let, medtem ko zadnje desetletje posvečate v prvi vrsti preventivi nasilja nad ženskami. Na kateri uspeh ste še posebno ponosni – morda srbsko sprejetje istanbulske konvencije – in koliko vas državni organi v resnici upoštevajo?

Zagotovo manj, ko bi si želeli. Največkrat nam prisluhnejo šele takrat, ko pišemo poročila za mednarodne organe in mora država posledično pojasniti situacijo. Kadar država razpravlja o problematiki nasilja, našteva, katere zakone, strategije in protokole imamo na to temo v zvezi s pravosodjem in policijo. Ne razumite me narobe, vse to je zelo pomembno in nujno, a gre predvsem za črke na papirju. Ali ta dejansko spreminja življenje žensk na bolje – to je ključno vprašanje. V našem ženskem centru tako državo kot javnost opozarjamo na napake v sistemu, kaj ženskam onemogoča, da bi se počutile varne in zaščitene, ko policiji prijavijo nasilje, da je to takoj učinkovito zaustavljeno in so zato preprečene najtežje posledice – smrt. Po srbski raziskavi o umorih v partnerskih razmerjih kar 65 odstotkov žensk ubije partner, medtem ko le 4,5 odstotka moških umori partnerica, od teh pa jih kar 85 odstotkov to stori po dolgotrajnem partnerjevem nasilju, ki ga institucijam ni uspelo zaustaviti. Številka žensk, ubitih v družinsko-partnerskem kontekstu, se stalno povečuje. Denimo leta 2012 jih je bilo 32, leto pozneje pa kar 43. Zadnja dva meseca je skoraj vsak konec tedna nov umor, primernega odgovora družbe na vse to pa ni. Bistvena težava je v pomanjkanju odgovornosti tako na državni kot individualni strokovni ravni, ko denimo policist v primeru nasilneža ne sme ali noče ukrepati ostro.

Vi imate širok uvid v to problematiko tudi zato, ker ste po diplomi iz psihologije magistrirali iz političnih ved.

Drži, prav na področju političnih ved imamo bistvene študije o kulturi in spolu. Raziskujem, kako se institucije odzivajo na nasilje nad ženskami in koliko se medsebojno usklajujejo, da bi jih zaščitile pred novim nasiljem. Zadnja leta me zaposluje predvsem tematika nasilja nad njimi, potem ko zapustijo nasilnega partnerja. Takrat pravzaprav še ne pretrgajo verižnega nasilja, sploh če imata z nekdanjim partnerjem otroke, ki jih je oče zlorabil kot sredstvo za nadlegovanje nekdanje partnerice. Tako seveda tudi otroci postanejo žrtve nasilja.

Ne vem, ali ste slišali za grozljiva primera, ki sta se v Sloveniji zgodila v zadnjih nekaj letih – ko sta očeta v stiski po prepiru z nekdanjo partnerico pahnila svoji hčerki skozi okno stolpnice.

Poznam ta strašna skrajna dogodka, je pa še veliko drugih načinov, kako se nadaljuje trpinčenje žensk, od tega, da očetje vzamejo otroke in mami ne dovolijo, da jih videva, oziroma jo povlečejo v dolgotrajni proces boja za skrbništvo in dodeljevanja preživnine, ki se v najhujših primerih konča tako, da oče otrok vztraja pri svojem prav, ne privoli v ločitev, nekdanji partnerici grozi, jo ponižuje, pritiska nanjo, vse dokler je ne ubije – še strašnejše od tega pa je, ko to naredi pred očmi otrok ali umori vso družino.

Zakaj je toliko več nasilja nad ženskami v družini oziroma v zasebni sferi?

Prav zato, ker gre za zasebno sfero, v katero se država do pred kratkim ni mešala in v kateri imajo moški privilegiran položaj. On je tisti, ki postavlja pravila, gospodar, glava družine. On odloča. Nespoštovanje drugih članov družine, ki niso enakopravni z njim, je dejstvo. Kadar jih moški ne more popolnoma nadzorovati, poseže po nasilju različnih oblik. Fizično zlahka prepoznamo in morda smo mu strokovnjaki in tudi mediji doslej posvečali preveč pozornosti.

Kako to mislite?

Spomnite se značilnih oglasov iz kampanj v podobi žensk z modricami pod očmi. Tako smo popolnoma spregledali psihično nasilje. To je lahko veliko bolj nevarno in življenjsko ogrožajoče, pa ga pogosto tudi same ženske ne prepoznajo. Do psihičnega nasilja v družbi smo zelo strpni in zato je treba bolj dejavno dvigovati zavest.

Katere oblike psihičnega nasilja imate pri tem v mislih?

Nadzor, izolacija, prisila, ki jih nad žensko vsakodnevno izvaja moški. Komentira njeno oblačenje, kaj počne, kako kuha, kaj sme kupiti, o čem se sme odločati, s kom se druži, kdaj bo šla od doma in ob kateri uri se bo vrnila. Ta partnerjeva celotna mikroregulacija se včasih dogaja tudi ženskam, ki imajo kariero, so poslovno uspešne. V pogovorih mi pravijo: »Ne vem, kdaj se je to zgodilo in kako, prav sram me je.« Na začetku ženski ni bilo mar, kdo v zvezi odloča o denarju, morda sta imela celo skupni račun. Ni se obremenjevala s tem, ali bo šla po službi takoj domov ali morda s prijateljicami na kavo ter se navadila, da večinoma pride ponjo on. Potem ko sta se nadzor in izolacija razširila na vsa področja njenega življenja oziroma socialno mrežo, je počasi le spoznala, da nekaj ni v redu. Vse temelji na globoko zasidranem moškem prepričanju, da imajo pravico do takšnega ravnanja.

Vzorec postopne popolne podreditve in ujetosti v patološko partnersko zvezo ste zelo nazorno opisali. Zakaj si ženska to dovoli in ne opazi, kaj se dogaja?

(Poznavalski nasmešek.) Zato ker se to najpogosteje začne dogajati v obdobju, ko se ljudje zaljubijo. Velika ljubezen je zanosna in briše meje, kaj je dobro in kaj ne, ustvarja posebne simbiotske zveze. On hoče biti ves čas z njo in njej vsa ta pozornost godi. Ena od žensk mi je povedala: »Moj dragi me vedno odpelje z avtom, kamor hočem, pa mi pravi, zakaj bi delala kje drugje, če lahko delaš doma? Pa ti tudi ni treba. Zakaj ne bi šla raje nakupovat?« Zaljubljena ženska težko opazi zanko. Po določenem času pa le spregleda, da je ...

... ptica v kletki?

Natančno tako. Prejšnji teden mi je druga ženska dejala, da je njen mož, s katerim sta poročena že deset let, po dolgem času sam s hčerkama odšel na potovanje za sedem dni ter da se počuti tako neizmerno srečno. Zakaj? Že preprosto zato, ker je svobodna in gre lahko po službi na sprehod po mestnih ulicah, si v miru ogleda izložbe ter pride domov, kadar hoče.

Kaj svetujete ženski, ki želi življenje spet vzeti v svoje roke?

Morda je najbolje začeti z manjšimi odločitvami. Nekaj, česar ne moremo popolnoma predvideti, je namreč to, kako se bo partner odzval. Koliko se bo umaknil in sprejel nove meje, vsaj malo več prostora, da lahko ženska bolj polnokrvno zadiha. Nekateri moški, ki spoznajo, da gre za resno zadevo, to sprejmejo, drugi pa so lahko zelo nevarni. Predvsem tisti ljubosumni, obsesivno osredotočeni na partnerico, lahko postanejo do nje še bolj nasilni. Z nadzora in izolacije tako preklopijo na grožnje pa tudi fizično nasilje, nenehno ocenjevanje in ustrahovanje, da bi le dojela, da nima izbire, da pravil ne more in ne sme spreminjati.

Je zanjo v takšnem položaju še najbolje, da ga kar najhitreje zapusti, se odseli ali prav s tem sebe v tistem trenutku najbolj ogroža?

Nekatere to storijo, torej odidejo, in pogosto se s tem nasilje takoj ali postopoma konča. Drugače je pri omenjenem tipu nasilneža, ki svoje otroke in žensko dojema kot lastnino, zato nima pravice sprejeti odločitve, da gre stran od njega – edino če on to želi. Zagotovo jo bo še naprej vznemirjal, nadlegoval, izsiljeval, ji sledil, moledoval, da bi se vrnila. Vsak ima svoj stil, način, kako to počne. Nekdo molči, pa potem lepo prosi, obljublja, da se bo ali se je že spremenil, je prijazen in prijeten. Reče, da ji bo odslej dovolil to in ono. Že to je znak, da situacije ne razume – da on ne more biti nekdo, ki ji nekaj dovoli ali ne. Pogosto si potem ženska ne glede na vse premisli in se vrne – zaradi različnih razlogov. Nekatere njegove navade in lastnosti ima še vedno rada, kar pogosto pojasni z besedami »dober oče je«, »pošteno služi denar«, »lepo skrbi za družino«. Najhuje je, ko ta ista ženska išče nasvete pri prijateljih in najbližjih, mami, sestri, pa največkrat dobi odgovore, kot so »v vsakem zakonu je kakšna težava«, »on je dober zaradi tega in onega, ne pretiravaj«, »iz muhe delaš slona«. To v njej vzbudi še več negotovosti in začne se spraševati, ali je to, kar misli in doživlja, sploh resnično, ali morda res pretirava in zahteva preveč, kar ji ne nazadnje očita tudi on. V teh okoliščinah je ne nadzoruje neposredno, temveč se postavi v vlogo zdravorazumskega človeka in ji potrpežljivo razlaga, pojasnjuje, da ona stvari ne razume in jih dojema povsem napačno. Kadar je ženska izolirana in nima možnosti, da bi se posvetovala še s kom drugim, je njeno preizkušanje resničnosti na dnevnem redu. Običajno pa se zgodi trenutek – redko na začetku partnerske zveze in ko so njuni otroci še majhni – ko je le sposobna prisluhniti sebi in drugim ter se najde prijateljica ali sorodnica, ki ji pomaga razumeti, kaj se zares dogaja.

Pa vendar se mnoge večkrat vrnejo in vsakič je v resnici še slabše, kajne?

Tukaj je pa nekaj zares zanimivega. Nekateri pravijo: »Joj, ta ženska se ves čas vrti v začaranem krogu, nikakor se ne more odločiti, kaj bi naredila, bi ga pustila ali ne!« Ne, ona se v resnici vsakič znajde više na spirali spoznanja, se pomakne bliže razumevanju položaja, v katerem je, ter tako tudi bliže dokončni odločitvi.

Nekako z vračanjem pri sebi preverja, ali je prav, da gre?

Tako je, zanjo je najtežje priznanje: »Sem žrtev nasilja. Moj partner je nasilnež. Najina zveza je nasilna.« Prej se na vse kriplje prilagaja – kar je tipična ženska lastnost – ter sama pri sebi in pred drugimi opravičuje njegova dejanja. Denimo reče »ima težave v službi«, »zadnje čase slabše zasluži, pa je malo siten«, »ostal je brez službe«, »ima težavne starše« ali celo krivi sebe, da je kaj naredila narobe, sicer se on ne bi odzval tako burno. Vse to opravičevanje, ki gre na roko nasilnežu, traja, dokler okoliščin ne vidi z drugega zornega kota in v njej dozori odločitev, da ga dokončno zapusti.

V enem od pogovorov ste med drugim izpostavili, da je težavno že samo poimenovanje – nekoč smo isti problematiki dejali nasilje moških nad ženskami, potem nasilje nad ženskami, zdaj pa se temu že nekaj časa politično korektno reče nasilje v družini, skratka, vse manj se ve, kdo ga večinoma izvaja nad kom.

Poimenovanje je vse! Največ pove, kdo je tisti, ki nekaj poimenuje, čigava perspektiva je to. Ne le v srbski kulturi, v vsej zahodni družbi, globalno gledano, so teorije, koncepti, zakoni in programi – vse pomembno, kar je črno na belem – napisani z moške perspektive. Takoj ko pojav postane del mednarodnega dokumenta, neizogibno izgubi sporočilo, za katero smo si me ženske želele, da ga prenaša ljudem. Iz poročil in statistik se preprosto izloči tisti del, ki bi moške lahko zmotil pri tem, da bi ga sprejeli in se mu prilagodili. S tem se izgubljajo bistveni podatki, ki bi nas lahko popeljali k napredku družbe. Ne vem, kako je pri vas, ampak v Srbiji je prvo vprašanje novinarjev, predstavnikov različnih institucij in navadnih državljanov, ko začnemo strokovnjaki opozarjati na nasilje nad ženskami – »Ja, kaj pa nasilje nad moškimi?« Na nas, ženskah, feministkah, je odgovornost, da se ukvarjamo tudi s tem pojavom, saj vemo, da obstajajo tudi ženske, ki so nasilne do moških, otrok in v lezbičnih razmerjih. Vendar morate vedeti nekaj: moški se v resnici ne bojijo nasilnih žensk – razen kadar ona poseže po nožu, ponavadi se to zgodi v kuhinji. To naredi zato, ker tako poskuša najti ravnotežje v moči, saj vemo, da smo fizično gledano šibkejše. Po pregledu številk umorov in posilstev vam je lahko več kot jasno, da smo žrtve večinoma me. Zagotovo tudi še niste srečali moškega, ki bi končal na psihiatriji zato, ker ga je tja pripeljalo ženino psihično nasilje in bi bil zato anksiozen, depresiven ter suicidalen, medtem ima velik del žensk, ki so žrtve nasilja moških, prav te diagnoze. Pa če še malo omenim spolno nasilje – če generacije in generacije pravnikov, policistov in drugih strokovnjakov učimo, da številne ženske lažno prijavljajo posilstva, potem se ne sprašujmo, zakaj jih toliko zamolči, da so bile prisiljene v seks, saj so že sami postopki prijavljanja zanje skrajno ponižujoči in zavajajoči. Posilstvo pač nikoli ne more biti enako seksu, in to ni vprašanje! Še ena zabloda je, ko ženskam svetujejo, naj v primeru posilstva napnejo vse moči in se branijo. Primeri iz moje prakse kažejo, da se takšno početje najpogosteje zanjo konča z zelo hudimi poškodbami ali celo smrtjo, medtem ko jo še najbolje odnesejo tiste žrtve, ki preprosto odrevenijo, kot bi okamnele. Poznam primer, ko je posiljevalec zato opustil svoje početje.

Bi za konec pogovora lahko izpostavili še kakšno škodljivo družbeno laž, ki je z vztrajnim ponavljanjem postala resnica – morda to, ko za fantka, ki neutrudno ščipa in brca sošolko, rečemo »ja, všeč si mu«?

(Pokima.) Imamo ogromno napačnih fraz, kulturnih sporočil, ki upravičujejo nasilje nad ženskami in ga predstavljajo kot nekaj normalnega, sprejemljivega. Pogosta razlaga, ki ste jo omenili, se pri nas v Srbiji prelevi tudi v izrek »Ko se voli, taj se bije (Kdor se ljubi, se pretepa)«. Še posebno nevarno je opredeljevanje ljubosumja, ki ga med ljudmi, v medijih in pop umetnosti pogosto prikazujejo kot dokaz ljubezni. Dokler bomo nanj gledali tako, kar lahko med drugim opazite v obliki šal v romantičnih komedijah, ne bomo znali prepoznati obsesivno ljubosumnega nasilneža, ki se fiksira na žensko in je ne izpusti, dokler je ne ubije.