Pismo bralca: V partnerski zvezi sem že štiri leta in vam povem, da se je razvila v živo grozo. Imava triletno hčerko, ki naju potrebuje, a se vseeno veliko prepirava. Nekaj časa se zadržujem, da česa ne rečem, a me prisili, da se branim pred njenimi verbalnimi, meni skrajno nerazumljivimi napadi, če želim odnesti celo kožo. V glavnem: nič ji ni prav, nad vsem se pritožuje, vse bi rada imela, vse, kar ji ni po godu, ji je odveč. Pred kratkim je prišla na idejo, da bi ostala doma, pri hčerki, in ne bi več hodila v službo. Predlagala mi je, da bi svoj šiht potegnil za nekaj ur in tako malo več zaslužil. Bil sem čisto šokiran. Že tako se redkokdaj vrnem domov pred šesto zvečer, s hčerko sem čez teden komaj kaj, a zdaj bi pa delal dve izmeni, da bi bila gospa lepo doma! Ni govora! Proti meni je naščuvala tudi svoje prijateljice, ki mi zdaj očitajo, kakšna baraba sem! Žena dela pri svoji mami v frizerskem salonu in je že tako in tako lahko prosta, kadar ji pade na pamet. Res ne vem, kaj naj naredim. Dejan
Milena svetuje: Danes se pogosto dogaja, da tisti, ki imajo težave, zapirajo oči pred resnico in se tolažijo, da če bodo razmišljali pozitivno, se bo vse že kako rešilo samo od sebe. Vi ste, na srečo, o težavah spregovorili in jih poimenovali s pravim imenom. Še pred leti je bilo drugače: ljudje so hitreje zagrabili bika za roge, da bi karkoli zaradi lepšega videza pometali pod preprogo, jim je bilo bolj ali manj tuje. Ker sem še iz »stare šole«, včasih razmišljam, kaj naj rečem, da bodo nasveti padli na kar se da plodna tla, obenem pa bodo povedani v duhu časa, v katerem živimo. Kadar se zgodi, da me kdo prosi (tudi vi ste to storili), naj zapišem zgolj pet, deset korakov, ki jih bo treba prehoditi, da se bodo težave hitro in gladko rešile, se pa znajdem v nemajhni zadregi.
Zavedam se namreč, da moje besede, četudi so še tako dobronamerne, niso stoodstotna »navigacija«, ki bi pripeljala do želenega cilja. Za marsikatero spremembo potrebujemo predvsem ogromno potrpežljivosti in tudi časa, da zlezemo na zeleno vejo. Da je zadnje, kar bi nam lahko padlo na pamet, misel, da bi se vdali, pa tako in tako veste, mar ne?
Lahko bi vas odpravila na kratko in vas z nekaj puhlicami potolažila, da ni tako hudo, kot mislite, da je, oziroma da bo še vse dobro, da bo treba le tleskniti s prsti, pa se bodo nesporazumi porazgubili kot milni mehurčki, a ne bom. Mnogi bi to naredili, jaz ne morem. Čeprav vas osebno ne poznam, si srčno želim, da bi v vaši družinici spet sijalo sonce! A da se bo to zgodilo, boste morali zavihati rokave! Za dobre odnose med ženo in možem je namreč treba krepko garati (še bolj kot v službi), če želimo, da bo naše skupno življenje obrodilo tiste sadove, ki nas bodo osrečevali. Na začetku, ko stopimo v partnerstvo, smo še nepopisan list. V dobrem in slabem nas združuje ljubezen, ki nam pomaga premagovati ovire. Ob tem se brusimo, saj so redki, ki jim gre vse po maslu. Spoprijemamo se z obveznostmi, ki jim včasih nismo najbolje kos. Ne da bi si želeli, pridejo dnevi, ko trmasto uveljavljamo svoj prav, negativne plati značaja, ki smo jih lep čas uspešno skrivali, planejo na dan. Menim, da bi si morali že ob prvem prepiru z velikimi črkami nekam zapisati, da če nekoga ljubimo s takšno gorečnostjo, kot smo to obljubili, ko smo dahnili usodni »da«, potem se tudi v kislih dneh zmoremo in hočemo pogovarjati, in ne da postavljamo krute pogoje, ki za povrhu vsebujejo nemalo sebičnosti. Nikomur ni prijetno poslušati groženj, češ če me ne upoštevaš, vzamem otroka in se vrnem k mami. Takšni surovi besedni boji nimajo zmagovalca, zgolj poražence. Zakonci – naj ponovim – se morajo pogovarjati in bolje slišati drug drugega. Sebičnost je strup, ki zakon razjeda kot rja.
Družba, v kateri živimo, je že tako in tako preveč potrošniška, tudi slepa za srčno kulturo. Na vsakem koraku je polno plehkosti in gore balasta, o najpomembnejšem, kako živeti skupaj v solidarnosti, strpnosti, ljubezni in razumevanju – ne le v zakonu, tudi sicer –, pa redkokdaj zasledimo kaj uporabnega. Nenehno poudarjanje zgolj »pravic«, kakor da življenje ne bi bilo sestavljeno tudi iz dolžnosti, kompromisov, odpuščanja, prilagajanja, ni dobro.
Za ljubljene se je treba boriti, zato, dragi Dejan, glavo pokonci, saj v vaši družinici še zdaleč ni vse izgubljeno! Nič ne bo narobe, če hčerko oddate za uro ali dve babici – eni ali drugi –, vidva pa v tem času, ki ga bosta imela zase, spet iščite »izgubljeni« kompas. Ženi razložite, da si želite biti z njo več časa – ne manj. Povejte ji, da vam je hudo, ker se nenehno jezi in daje prednost prijateljicam. Naj začuti, da jo imate radi, da jo želite stisniti v objem in ne od utrujenosti pasti v posteljo do naslednjega dne. Prav tako ne bo nič narobe, če ji zelo odločno poveste, da obstajajo meje, čez katere ne morete. Na to, da bi vi garali za dva, pa naj čim prej pozabi.
Tako, povedala sem vam, kar mislim in kar se mi zdi, da je prav. Celofan leporečja prepuščam cvetličarki, da bo vanj zavila šopek rož, ki ga boste še danes odnesli svoji najdražji, potem pa bo, kar bo.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na nedelo@delo.si (zadeva Milena svetuje)
Foto: Igor Modic / Delo