V Združenih državah Amerike, kjer verske organizacije in določene politične smeri na vsak način želijo uveljaviti svoj pogled na pravice žensk, se je prejšnji teden razplamtel škandal s posnetki dveh direktoric organizacije Planned Parenthood, ki med drugim zagovarja pravico do umetne prekinitve nosečnosti. Organizacija poskuša tudi z javnim distanciranjem od izjav dr. Deborah Nucatola in dr. Marry Gatter popraviti povzročeno škodo.
Sodelavki organizacije na posnetkih, ki so v celoti objavljeni na spletu, uporabljata povsem neprimerne izraze za zarodke in tkiva. Nehumano razpravljata o cenah za organe zarodkov in »manj drobljivih« metodah abortusa. Dr. Gatter je, ko se je pogovarjala o kompenzaciji za splavljene zarodke, omenila, da »želi lamborghinija«.
Kot kažejo posnetki organizacije Center for Medical Progress, ki je jasno nastrojena proti pravicam žensk do splava, vendarle Planned Parenthood nima povsem etično transparentne politike, ko gre za obravnavo splavljenih zarodkov in kaj se z njimi dogaja kasneje. Posnetki so v javnosti sprožili sum, da se Planned Parenthood pri dobavi zarodkov medicinskim ustanovam, kot sta Stem Express in Advanced Bioscience Resources, tudi finančno okorišča, kar so sicer zanikali v izjavi za javnost.
Na področju medicine se namreč močno uveljavlja raziskovanje izvornih celic in njihove možne uporabe predvsem pri degenerativnih boleznih, kot sta parkinsonova in alzheimerjeva. Vendar težavo predstavlja etični dostop do izvornih celic, ker ga močno omejuje zakonodaja.
Posnetki sodelavk Planned Parenthood žal mečejo slabo luč na medicinsko etiko, ki se ne sme končati po odpravi zarodka, saj mora ženska zavestno privoliti v poizkuse oziroma darovanje zarodka ali tkiv za medicinske namene pred samim posegom. Škandal je dosegel takšne razsežnosti, da se je do njega morala opredeliti tudi predsedniška kandidatka Hillary Clinton, čeprav je organizacija Planned Parentood med njenimi podporniki. Zavzela se je za bolj jasen proces glede ravnanja s splavljenimi zarodki za namene medicinskih raziskav. Izjave sodelavk organizacije pa je označila za skrb vzbujajoče. O etično nesprejemljivih izjavah zdravnic, ki delujeta v okviru Planned Parenthood, pa razpravlja tudi kongres.
Škandal odpira pomembno vprašanje o tem, kaj se dogaja s splavljenimi zarodki in tkivi, saj črni medicinski trg s ponudbo izvornih celic cveti na škodo medicine in uporabnikov. Žal ne gre dvomiti, da bodo tako imenovane »pro-life« organizacije v Združenih državah Amerike medicinski škandal z zarodki in tkivi izkoristile na račun ženskih pravic in že tako ogroženi skupini na vsak način hotele preprečiti varno možnost do umetne prekinitve nosečnosti.
Ameriške bitke proti splavu
V Združenih državah Amerike poteka specifična bitka krščanskih verskih privržencev, ki posegajo po tako skrajnih dejanjih, kot so umori ginekologov, ki izvajajo abortuse. Očitno ne upoštevajo pete božje zapovedi »ne ubijaj«, ko gre za njihova načela, ki jih hočejo na silo uveljaviti.
Skrajnosti v mnenjih glede splava v Združenih državah Amerike so netipične za razvite demokracije. Tako na tamkajšnjih cestah pogosto lahko naletite na registrske tablice »izberite življenje« (Choose Life), ki jih promovirajo privrženci tako imenovanih »pro-life« organizacij, ki ostro nasprotujejo pravici žensk do umetne prekinitve nosečnosti. Gredo v takšne skrajnosti, da nasprotujejo abortusom tudi, če so ženske žrtve posilstva, celo incesta, ali so njihovi zarodki genetsko hudo poškodovani.
V nasprotju z mnenjem o demokratičnosti, ki ga želijo o sebi uveljaviti Združene države Amerike, številne zvezne države umetne prekinitve nosečnosti sploh ne dovoljujejo. Ženske so tako psihološko in finančno v dodatni stiski, saj morajo potovati v države, kjer je to dovoljeno.
Kot ugotavlja Inštitut Guttermacher, zakonsko neurejena pravica do splava ne pomeni manjšega števila splavov, temveč nelegalne in s tem nevarne abortuse. Globalno na leto umre 47.000 žensk zaradi neustrezno opravljene umetne prekinitve nosečnosti, večina smrti se zgodi v državah v razvoju.
Pred razširjenostjo sodobne medicine so predvsem nelegalni abortusi v ZDA in Evropi za žensko pomenili smrt, bolezen ali neplodnost. Pogosto so poleg visokih vsot denarja »zdravniki« od njih zahtevali tudi spolni odnos pred posegom, kar je povzročilo dodatno nepopisno travmo za ženske. Varna prekinitev nosečnosti je bila v Združenih državah Amerike povezana tudi z družbenim razredom in zatiranjem Afroameričank, ki so predstavljale najbolj ogroženo družbeno skupino nosečnic. Tudi danes so socialno prikrajšane ženske gledano globalno najpogostejše žrtve neustrezno opravljenih abortusov.
Zakaj je pravica do abortusa pomembna?
Umetna prekinitev nosečnosti spada med najpomembnejše pravice žensk, ker jim omogoča svobodno izbiri glede števila živorojenih otrok. Pravica do te izbire je v Sloveniji postala zakonsko urejena leta 1977. S tem ženskam dovoljuje, da po lastni izbiri umetno prekinejo nosečnost do desetega tedna starosti zarodka. Umetne prekinitve nosečnosti, ki se izvajajo kasneje, so predmet strokovnih medicinskih vprašanj in se nanašajo na zdravje matere ali zarodka.
Kakor kažejo zgodovinski zapisi in antropološke raziskave, vse kulture poznajo umetno prekinitev nosečnosti. Najpogosteje se je izvajala fizična sprožitev odprave zarodka na samem začetku nosečnosti ali uporaba določenih zelišč. Kakor kaže pogled v preteklost, je v srednjem veku Cerkev v Evropi posegla na področje, ki je bilo prej domena zeliščaric in babic, saj so si na področju umetne prekinitve nosečnosti, kakor tudi poroda in nege otrok, pomagale predvsem ženske same med seboj.
Ženske z znanjem o zeliščih, ki lahko sprožijo abortus, je Cerkev označila za »sodelavke hudiča«, mnoge so končale po grozovitem mučenju na grmadah. Zgodovinsko je zaradi cerkvenega prava abortus veljal za »greh« oziroma zločin, kakor kažejo zapisi iz 12. stoletja. Vendar je do 16. stoletja veljalo, da fetus postane človek, ko razvije okončine. Definicija, da je fetus človek že ob spočetju, se je namreč uveljavila po protestanstki reformaciji. V krščanski tradiciji je bila tako v preteklih stoletjih in ponekod še danes tudi kontracepcija »greh«.
Zakaj so se v tedanjem času ženske odločale za umetno prekinitev nosečnosti? Družbeno so bili otroci zunaj zakona izobčeni, posebno težavo so predstavljali tudi otroci, ki so jih spočeli rpipadniki višjih družbenih slojev, duhovniki in plemstvo. Pojavilo se je vprašanje nasledstva in družbenega ugleda, zato so se ženske poskušale trpljenju sebe in otroka izogniti z abortusom.
Najpogostejšo težavo pa je predstavljala velika revščina. Družine z več otroki so se komaj preživljale, razsajale so bolezni, higiena je bila slaba, zato je vsak porod za žensko predstavljal smrtno nevarnost zaradi različnih okužb in pomanjkanja hrane. Družine z deset in več otroki pa so za oblastnike predstavljale ceneno in neizobraženo delovno silo, ki so jo neusmiljeno izkoriščali. Prvi državni zakon proti umetni prekinitvi nosečnosti je sprejela Velika Britanija leta 1803, trend pa so povzele tudi Združene države Amerike.
Pred tem se je Evropi pod diktatom rimskokatoliške ideologije uveljavilo ostro obsojanje umetne prekinitve nosečnosti, ne glede na trpljenje otrok in mater. Zato skozi stoletja ženske s številnimi otroki niso mogle doseči nobene izobrazbe, se družbeno udejstvovati na področju umetnosti, znanosti in politike, razen če niso bile plemkinje. Nenehna skrb in nega otrok sta jih prikovali ob otroške postelje in štedilnik, kar je Cerkvi ustrezalo. Če je takšna ženska izgubila moža zaradi nesreče in bolezni, je bila s številno družino na milost in nemilost pahnjena v najhujšo bedo, v kateri so vladali prostitucija, kriminal in bolezni. Dokazov zato v slovenski literaturi ne manjka. O klavrni usodi družin z veliko otroki pa priča tudi ljudsko izročilo tako imenovanega »desetega otroka«, češ da družini prinaša nesrečo, kar je le metafora za kalvarijo, ki so jo prestajale tovrstne družine.
V šestdesetih letih dvajsetega stoletja, ko so bila feministična gibanja v Evropi in po svetu v osrčju političnih dogajanj, povezanih z družbenimi spremembami, so se začeli pojavljati ponovni pozivi, da se ženskam odvzame pravica, da same odločajo o številu živorojenih otrok, vendar so ženske prodrle na področje izobraževanja, politike in socialnih pravic in poskrbele tudi za uveljavitev kontracepcije in možnost splava, ki se je zakonsko uredila v večini razvitih držav, kjer religija nima vpliva na zakonodajo.
Evropa ščiti pravice žensk
V večini evropskih zakonodaj se je vpeljala zakonodaja, ki ščiti pravice žensk in velja še danes. Izjema so države z močnim rimskokatoliškim vplivom na politiko, kot so Irska, Malta in Andora, kjer umetna prekinitev nosečnosti ni dovoljena, razen v izjemnih medicinskih primerih, o čemer odloča stroka. Prva na svetu je zakonsko uredila pravico do umetne prekinitve nosečnosti nekdanja Sovjetska zveza leta 1955.
Umetna prekinitev nosečnosti je pomembno povezana z dostopnostjo kontracepcije. V Evropi in tudi v Sloveniji je možno dobiti ustrezno zaščito pred neželeno nosečnostjo. Glede na to, da veliko žensk težko prenaša stranske učinke hormonske kontracepcije (tablete, obliži, obroček, injekcija), se jih vse več sprašuje o prednostih mehanske zaščite (maternični vložek, diafragma, spermicidi, kondom). Večina organizacij, ki se zavzema za varno spolnost, predvsem med mladimi, ki so najbolj ogrožena skupina, poudarja pomembnost uporabe kondomov. Kondomi, ne le da so na voljo v skorajda vsaki trgovini, so preprosti in varni za uporabo, cenovno dostopni in nimajo stranskih učinkov. Imajo še to izrazito in izjemno pomembno prednost pred drugimi oblikami kontracepcije, da ščitijo ženske pred spolno nalezljivimi boleznimi. Pomena tega v času virusa HIV niti za hip ne gre podcenjevati.
Kakor ugotavlja Guttermacher Inštitut, se je število umetnih prekinitev nosečnosti v Evropi stabiliziralo med letoma 2003 in 2008. Leta 2008 so v razvitih državah opravili šest milijonov abortusov in v nerazvitih državah osemintrideset milijonov. V zahodni Evropi umetno prekine nosečnost v povprečju 12 od tisoč žensk, ki zanosijo. Silovit porast abortusov so imeli le v Španiji, ko se je ta odločila za zakonsko ureditev vprašanja. V Vzhodni Evropi pa je opravljenih 43 splavov med tisoč zanositvami, kar kaže tudi na pomembnost ekonomskega položaja in urejene socialne podpore pri odločanju za živorojene otroke, ki je v tranzicijskih državah slabša. Sicer je najmanj umetnih prekinitev nosečnosti v Zahodni Evropi, v Nemčiji, na Finskem in na Nizozemskem, največ pa na Madžarskem, v Bolgariji in Latviji. Slovenija po mednarodni oceni spada med tri države, kjer je najbolje urejen dostop žensk do medicinsko vodene umetne prekinitve nosečnosti, skupaj s Francijo in Nizozemsko.
Pomembno feministično vprašanja pa ostaja, zakaj ženske ob dostopni kontracepciji zanosijo oziroma kaj je razlog, da je ne uporabljajo bolj dosledno. Odgovore je mogoče iskati v dolgi patriarhalni zgodovini in nenehnem poudarjanju do integritete ženskega telesa. Pomembna pa je tudi investicija države in medicine v ustrezno izobraževanje žensk glede možnosti zanositve.
Še vedno je pri zanositvi močno prisotna ženska odgovornost pri zanositvi, moško se omenja le redkokdaj. Kot je zapisala Germaine Geer, se zdi, da je moška sterilizacija ali vazektomija »kulturno nevidna.«