Tiskane izdaje
Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani v okviru izmenjave Erasmus že vrsto let poučuje študente tujih univerz. Večina jih izpopolnjuje svoje znanje na področju kliničnih vsebin, redkeje pa se odločijo za izvedbo manjše raziskave.
V letošnjem študijskem letu me je s svojim pronicljivim razmišljanjem in odkritostjo presenetila študentka z Univerze v Nijmegnu (Nizozemska). Skupaj z njeno mentorico sva sklenili, da bo v raziskavi posebno pozornost posvetila primerjavi nizozemske in slovenske paliativne oskrbe na primarni ravni. Zato je spremljala moje delo v ambulanti, opravili pa sva tudi nekaj obiskov bolnikov na domu. Ker se mi zdi njeno razmišljanje, s katerim se popolnoma strinjam, pomembno za širšo javnost, ga v nadaljevanju na kratko povzemam.
Prvo začudenje nizozemske študentke se nanaša na kopico papirnih dokumentov, ki jih moramo izpolnjevati v ambulanti družinske medicine. Nerazumno se ji zdi, čemu moramo povzetek bolnikove obravnave, ki ga ob koncu vnesemo v računalnik, nato še natisniti − bolniki in njihovi svojci pa potem ta sveženj papirja odnesejo na klinične oddelke, na fizioterapijo in k različnim ambulantnim specialistom. To dvojno delo se ji zdi nesmiselno in nepotrebno, poleg tega pa gre še na račun že tako skopo odmerjenega časa, ki ga zdravniki lahko namenimo obravnavi posameznega bolnika.
Ker se je študentka osredotočila na paliativno oskrbo na primarni ravni, je takoj opazila povezavo s pomanjkanjem časa. Med obiski naših bolnikov na domu je ugotovila, da nizozemski zdravniki družinske medicine v povprečju opravljajo bistveno več hišnih obiskov, saj je to ob starajoči se populaciji skoraj neizogibno.
Med obiskom paliativnega bolnika in njegovih bližnjih sva predvsem oblikovali načrt za blaženje bolečine in prehranjevanje. Pogovorili sva se tudi o priljubljeni temi bolnika, ki sva ga obiskali − o njegovem opazovanju vrta. Veseli sva bili, da bolnik s pomočjo svojcev občasno še zmore tudi fizično priti na vrt, kjer se sreča tudi s sosedi, s katerimi je vedno imel dobre odnose. Kramljanje mu veliko pomeni in lajša njegove zdravstvene težave.
Poleg spremljanja poteka običajnega obiska na domu je študentka pripravila še osebni načrt paliativne oskrbe, kot če bi ta potekala na Nizozemskem. Posebno pozornost je posvetila spopadanju z negotovostjo, še zlasti zato, ker je omenjeni bolnik prešel v paliativno oskrbo brez dokončane diagnostike na kliničnem oddelku.
Tudi njegovi svojci so se spraševali, kako so ga mogli iz bolnišnice odpustiti z mnenjem, da je pri njem mogoča samo še paliativna oskrba, medtem ko končne diagnoze sploh ni dobil oziroma je vsaj v pojasnilih niso potrdili.
Osebni načrt paliativne oskrbe mora vsebovati tudi oceno, kako se stopnja bolečine odraža v bolnikovem vsakdanjem življenju, v njegovih družbenih in socialnih stikih ter na njegovi duhovni blaginji.
Dejavniki fizične, kognitivne, čustvene, socialne in verske/duhovne narave namreč pomembno vplivajo na intenzivnost doživljanja bolečine, zato jih ne smemo spregledati.
Med ponovnimi hišnimi obiski je neredko treba preveriti bolnikove želje, pričakovanja in bojazni glede zdravljenja bolečine in možnih neželenih učinkov (strah pred zasvojenostjo, bojazen, da bodo zdravila proti bolečinam privedla do zgodnejše smrti). V načrtu moramo opredeliti tudi naloge drugih strokovnjakov zdravstvene nege (specialiste, medicinske sestre itn.) ter skrbnikov (družina, prijatelji, prostovoljci).
Nizozemsko študentko je zmotilo še nekaj stvari. Paliativni bolnik in njegovi svojci bi morali imeti na voljo pisne informacije, na koga se lahko obrnejo zunaj delovnega časa izbrane ambulante in v izrednih razmerah.
Poseben načrt paliativne nege bi moralo pripraviti tudi negovalno osebje. Že zgodaj v poteku oskrbe bi bilo smiselno pooblastiti osrednjega bolnikovega zastopnika − za primer, če bi se razmere nenadoma poslabšale in bolnik ne bi bil več sposoben zavestno sprejemati odločitev.
Sprašujem se, kako dolgo bomo slovenski zdravniki še opozarjali oblikovalce našega zdravstvenega sistema na očitne pomanjkljivosti v obravnavi bolnikov, še zlasti starejših oseb, preden se bo kaj spremenilo na bolje?
Bodo morda prisluhnili vsaj tujim študentom?
Prim. doc. dr. Danica Rotar Pavlič je specialistka družinske medicine in predsednica združenja zdravnikov družinske medicine pri Slovenskem zdravniškem društvu.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Tematska zdravstvena stran bo v Delu znova postala stalnica. Danes pa začenjamo objavljanje spletnih zdravstvenih blogov. V tem okviru si bomo vsako sredo točno opoldne podajali pero in izmenjevali dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
dr. Erik Brecelj, kirurg
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Sabina Senčar, ginekologinja
Anja Mihevc, socialna pedagoginja
Diana Zajec, novinarka
