Tiskane izdaje
Uredba o najvišji dovoljeni vsebnosti transmaščobnih kislin v živilih določa, da živila lahko vsebujejo največ dva grama transmaščob na sto gramov skupnih maščob. Zavezujoča bo za izdelke slovenskih proizvajalcev kot za živila iz uvoza ter obroke v gostinskih lokalih in institucionalnih obratih javne prehrane, pove Mojca Triler z ministrstva za zdravje. Ministrstvo je uredbo skupaj z upravo za varno hrano pripravilo po vzoru Avstrije, Latvije in Danske, ki so že pred leti zakonsko omejile vsebnost transmaščob v živilih.
Evropska komisija jo je potrdila, objavljena bo predvidoma še ta mesec, nosilci v živilstvu pa bodo imeli eno leto časa za prilagoditev. Tisti, ki so si že prej prizadevali za zagotavljanje zdravih in kakovostnih izdelkov, zaradi prepovedi ne bodo imeli težav. Drugi, predvsem peki in slaščičarji, pa bodo morali svoje surovine prilagoditi novim zahtevam, pravi Trilerjeva, ki umik škodljivih maščob s trga ocenjuje za pomemben korak k zaščiti javnega zdravja.
Hitro, sladko, pakirano
Podlaga za odločitev o zakonski omejitvi transmaščob je bila mednarodna raziskava iz leta 2014, ki je pokazala, da se je razpoložljivost živil, ki vsebujejo transmaščobe, zelo povečala v primerjavi z letom 2012. Da so transmaščobe v velikih količinah v številnih izdelkih na slovenskem trgu, je pokazal projekt, ki ga s partnerji vodi Inštitut za nutricionistiko. Največ jih zaužijemo v obratih hitre hrane. Med predpakiranimi izdelki jih največ vsebujejo keksi, napolitanke in lazanje. Veliko jih je tudi v drugih sladicah, prigrizkih, predpripravljenih živilih, jušnih koncentratih, rastlinskih nadomestkih za smetano, mleku v prahu, pecivu in žitnih ploščicah, našteva Cirila Hlastan Ribič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Pri sladkih pakiranih izdelkih so veliko bolj problematični uvoženi kot domači, zlasti tisti iz republik nekdanje Jugoslavije. »Le deset odstotkov izdelkov, ki vsebujejo več kot dva grama transmaščob, je proizvedenih v Sloveniji,« rezultate raziskave ljubljanske biotehniške fakultete povzema Rajko Vidrih.
Pogosto transmaščobe vsebujejo tudi izdelki v pekarnah in slaščičarnah, kjer še vedno uporabljajo poceni trde rastlinske maščobe z za zdravje tvegano vrednostjo transmaščob, potrošnik pa tega ne more vedeti, saj pred seboj nima seznama sestavin.
Transmaščobe se na seznamu sicer ne navajajo, a jih izdelek gotovo vsebuje, če je med sestavinami delno hidrogenirana rastlinska maščoba.
Samo da je poceni
Transmaščobe so posebna vrsta nenasičenih maščobnih kislin, ki za delovanje človeškega telesa niso potrebne. Nastajajo pri delni hidrogenaciji rastlinskih maščob pri industrijski proizvodnji živil in tudi pri cvrtju rastlinskih maščob. Proizvajalci jih uporabljajo za podaljšanje obstojnosti in izboljševanje teksture končnih izdelkov ter zato, ker so poceni. Alternativni tehnološki postopek, pri katerem transmaščobe ne nastajajo, je po besedah Vidriha trikrat dražji.
Transmaščobe so desetkrat bolj aterogene kot nasičene maščobne kisline, povečujejo vrednost slabega in znižujejo vrednost dobrega holesterola.
Povezane so z razvojem bolezni srca in ožilja, agregacijo trombocitov in inzulinsko rezistenco, vplivajo na krvni tlak in poškodujejo beta celice trebušne slinavke, našteva Hlastan Ribičeva. Vplivajo tudi na razvoj raka črevesja, danke in prostate, sladkorne bolezni tipa 2 in nekaterih alergij. Pri nosečnicah povzročajo preeklampsijo in zastajanje tekočine. Prek placente lahko prehajajo na plod in ga poškodujejo. Škodljivo vplivajo tudi na dojenčkov razvoj ter na alergije in razvoj astme pri otrocih.
