Soočanje z dvema stigmama

Ti se poleg strahu pred okužbo spoprijemajo še s homofobijo. »Predsodki do istospolno usmerjenih so bili razlog za zgodovinsko zatiranje, tako na način pravnega obsojanja kot tudi zdravstvenega patologiziranja,« pojasnjuje Miha Lobnik iz društva Legebitra, ki organizira program testiranja v skupnosti za MSM ter četrtkove pogovorne večere o aidsu in drugih spolno prenosljivih okužbah.

Čeprav danes tako pravo kot medicina okuženih s hivom ne stigmatizirata več, pa se v javnem življenju zavračanje istospolno usmerjenih občasno še dogaja na vseh ravneh. Kot razlagata Miha Lobnik in Mitja Čosić, sodelavec društva na področju preventive, se je stigmatizacija obolelih za aidsom - zadnjo stopnjo okužbe s hivom - pojavila skupaj s strahom pred do leta 1981 neznano boleznijo, ki so jo na začetku razumeli kot »gejevsko kugo, gejevsko pljučnico, gejevski rak«.

»Danes, ko govorimo o hivu kot o kroničnem stanju, ki ga z zdravili lahko dobro obvladujemo, ima večina ljudi, ki živijo z virusom, težave predvsem zaradi strahov in predsodkov družbe,« pravita sogovornika, ki se pri delu v društvu srečujeta s konkretnimi primeri.

Okuženi s hivom največkrat poročajo o težavah pri zobozdravstveni oskrbi. A kot opozarjata, okuženi niso dolžni razkrivati svojega serostatusa. »Dokler okolica tega ne ve, nimajo težav, zato pa živijo v stalnem strahu pred razkritjem na delovnem mestu ali v svojem okolju.«

Nekateri so po razkritju že izkusili težave. »Nekdo je po nastopu na televiziji, kjer je povedal, da je okužen s hivom, izgubil službo v gostinstvu. Imeli smo tudi primer diskriminacije na delovnem mestu, ki se je končala s sodnim epilogom v korist osebe s hivom.«

Načeloma po besedah sogovornikov velja, da se posamezniki na določeni stopnji odločijo, da je bolje, da okolica za njihovo stanje ne izve. Čeprav zakonodaja ljudi, ki živijo s hivom, ščiti pred diskriminacijo, si ti, če do nje pride, ravno zaradi strahu pred razkritjem ne upajo ukrepati.

Lobnik meni, da bi morala država v »okviru klinike za infekcijske bolezni osebam s hivom zagotavljati brezplačno psihološko oporo za soočanje in lažje življenje s hivom ter premagovanje stigme v vsakdanjem življenju«.

Uporaba besede bolniki je pri osebah s hivom neprimerna, razen pri tistih, ki so zboleli za aidsom kot zadnjo stopnjo okužbe z virusom, ali če so hospitalizirani zaradi stanj, ki izvirajo iz okužbe. Osebe, ki zaradi hiva nimajo zdravstvenih težav, niso bolne. Beseda bolnik namiguje na njihovo nemoč, pasivnost in odvisnost od drugih ter jih postavlja v manjvreden položaj.