Teci, Miša, teci!

Naša zdravnica nam nikoli ni rekla, da iz naše Miše, ki se je rodila prezgodaj, ne bo nič. Zrušila bi se, če bi slišala kaj podobnega. Samo mirno nam je razložila, da ima naša punčka poškodbo možganov, da bo morala obiskovati fizioterapijo,« svojo pripoved prične Maja Prelog, mamica triletne Miše.

Ko je bila Miša stara dve leti, je postalo jasno, da število fizioterapij, ki jih je bila deležna (prvi dve leti svojega življenja je obiskovala fizioterapije le v zdravstvenem domu), nikakor ni bilo dovolj za kakršen koli napredek. »Ko sem zdravnico nato vprašala, koliko jih še potrebuje, je odgovorila: Kolikor jih le lahko plačamo! Ni nam preostalo drugega, kot da začnemo iskati pomoč,« je iskrena Maja. »Še isti dan je soprog Aleš napisal prošnjo svojemu sindikatu, ali bi lahko zbirali sredstva, se aktivirali. In so se! Kajti Miša vsak mesec potrebuje za fizioterapije kar 2000 evrov!«

Teci z(a) Mišo

Ko je denarja, ki so ga zbrali očetovi sodelavci, začelo zmanjkovati, so se starši lani poleti odločili za zbiranje sredstev na spletni platformi Indiegogo; pridobiti jima je uspelo skoraj 8000 evrov. Veliko sredstev sta zbrala tudi z dobrodelno nogometno tekmo Stari derbi za velike korake male Miše, od prodanih vstopnic in donacij nekaj več kot 5000 evrov. Tudi ta so že porabljena. Trenutno so njene fizioterapije plačane iz donacij, ki so jih na račun Sindikata bencinskih delavcev in račun Rdečega križa za Mišo nakazala slovenska podjetja. Ampak denar je pošel. Zavarovalnic ne zanimajo potrebe njihovega otroka, zato sta za vse sama. In naredila bosta vse, kar je v njuni moči. Hčerin napredek in nasmeh na obrazu jima jasno kažeta, da ne smeta obupati. Zato sta pripravljena še na eno akcijo, katere pobudnik je Matic Munc. V soboto, 25. aprila 2015, bomo tekli na dogodku Teci z(a) Mišo imenovanem.

Vse se zatakne pri denarju

»V popolnoma norih časih živimo, ko je celo zdravje otrok za naše oblastnike samo nesmiselna postavka v proračunu. Tako je postala naša Slovenija mačeha lastnim otrokom. Nekaterim bi rezali noge, drugim obljubljajo invalidske vozičke, čeprav potrebujejo za to, da se postavijo na lastne noge, hodijo in tečejo, zgolj intenzivno strokovno delo terapevtov. In tukaj se zatakne ... pri banalnem denarju,« je jezen Munc. »Miša je eden izmed teh otrok. Ampak ona bo hodila. Ne po zaslugi našega zdravstvenega sistema, temveč zaradi dobre volje ljudi, posameznikov in družbenoodgovornih podjetij in medijev. Jezi me, da moramo organizirati takšne akcije ob nesposobni državi, hkrati pa me veseli številen odziv ljudi po vsem svetu na takšne pobude. Nekaj upanja dajejo taki zgledi tudi za morebitno spremembo sistema, ki bi lahko pomagal vsem otrokom v težavah. Zato pomagamo in za to si prizadevamo! Mislim, da nas je vedno več!«

Mar trpi?

Mišo obiščem v fizioterapevtskem centru Gibanje. Fizioterapevtka Zdenka sedi za njo. Skupaj se trudita, da bi okrepili desno ročico. Miša se skuša dotakniti žoge, premika tople majhne vzglavnike po ležišču, nam z njimi greje roke. Ko pride fotograf in vpraša, kako nam gre, Miša prav po odraslo pove: Napredujemo! Dovoli si splesti kitke, natakniti ortoze. Pokazala bo, kako malo, a hkrati kako veliko fizioterapevtskih ur potrebuje, da bi shodila. Ampak bo! O tem zdaj nihče več ne dvomi. Čeprav en obisk pri fizioterapevtu stane kar 40 evrov. »Miša trenira kot pravi olimpijec,« se nasmehne mama Maja, »vsak dan tudi do pet ur. Popoldan in med vikendom, ko ni fizioterapije, pa z možem delava sama.«

Miša je premajhna, da bi razumela, zakaj njeni vrstniki lahko hodijo, ona pa ne. Očku se zdi, da trpi, po maminem mnenju pa je prepričana o tem, da so oni pač prej začeli hoditi k fizioterapijam in da zato že hodijo.

Mnogi kar obležijo

V Sloveniji živi okoli 400 ljudi s cerebralno paralizo. To je stanje, ki se ga ne da ozdraviti, a mogoči so premiki, mnogo hitrejši, kot jih predvideva javno zdravstvo. Slišim zgodbo mamice, ki je do otrokovega tretjega leta zapravila za fizioterapije kar 30.000 evrov, pa drugo, ki mi pove, da niso vsi otroci deležni enakih obravnav, da je veliko staršev, ki so tiho, ki ne vedo, kam in kako po pomoč. Številni otroci, ki niso deležni dovolj fizioterapij, kar – obležijo. Si predstavljate, kako živi mamica s 14 let starim fantom s cerebralno paralizo? Nihče si ne more. Skorajda ne zapustita stanovanja, ker fanta ne more (več) nositi po stopnicah.

»Obstajajo otroci, ki bi lahko shodili, pa ne morejo,« žalostno pove Maja. »Nekateri starši se vdajo v usodo. Res je, da niso vse diagnoze cerebralne paralize enake, nekateri otroci nikoli ne bodo mogli hoditi, a lahko bi bolj kakovostno živeli! Vsak, ki napreduje, je za državo na dolgi rok veliko manjši strošek kot tisti, ki ga kar pustimo, da životari. Vsi starši si prizadevamo, da bi se država prebudila in ne bi bilo vse odvisno samo od angažiranosti nas staršev.«