Tiskane izdaje
Slovenija je tempirana bomba okužb z virusom HIV. Najbolj sveži podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) kažejo, da se njihovo število še naprej naglo povečuje. Večinoma v skupini moških, ki imajo spolne odnose z moškimi.
Število oseb s HIV v Sloveniji raste. V letu 2016 je bilo do vključno 22. novembra prijavljenih že 56 novih diagnoz, več kot kadar koli doslej v enem koledarskem letu,« sporočajo zaposleni na NIJZ. To je, kot predvidevajo strokovnjaki, poleg pogostejšega odločanja za testiranje najverjetneje izraz v povprečju bolj tveganega spolnega vedenja med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Ti imajo nesorazmerno veliko okužb že vse od leta 2006. Letos je bilo takšnih moških kar 46.
Zdravila preprečujejo umrljivost
Med na novo okuženimi sta bili v letu 2016 do vključno 22. novembra le dve ženski. Kar štirje od osmih moških zunaj skupine MSM so se z virusom HIV okužili s spolnimi odnosi z ženskami iz držav z velikim deležem okuženega prebivalstva, en moški pa prihaja iz ene od teh držav, pojasnjujejo na NIJZ in hkrati opozarjajo, da podatki o prijavljenih novih diagnozah okužbe s HIV podcenjujejo dejansko breme. Kadar je ta odkrita prepozno, ni več prave priložnosti za pravočasno in uspešno zdravljenje. S tem se poveča tveganje za zgodnejši razvoj aidsa in posledično smrti. Letos do vključno 22. novembra je bilo v naši državi sedem novih bolnikov, o umrlih pa niso poročali. V zadnjih desetih letih je sicer za aidsom v Sloveniji zbolelo 122 ljudi, umrlo pa jih je 26. Za relativno nizko umrljivost in obolevnost so zaslužna v prvi vrsti najnovejša protiretrovirusna zdravila. V zadnjih desetih letih (od leta 2006 do sredine novembra letos) je bilo sicer uradno zabeleženih več kot petsto oseb, okuženih s HIV.
EKSKLUZIVNO: IZPOVED OKUŽENEGA SLOVENCA
Razmišljal sem
Odgovorne na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja smo prosili, naj nam pomagajo priti v stik s katerim od Slovencev z virusom HIV. Na telefon nas je s skrite številke poklical Igor (z njegovo privolitvijo smo ga v članku preimenovali, da bi preprečili razkritje v javnosti).
Kot kmalu postane jasno, Igor kot heteroseksualec ni tipičen predstavnik množice okuženih s HIV. Z mladostnim, pa hkrati uglajenim, umirjenim govorom nam zaupa svojo zgodbo: »Okužil sem se v Braziliji pred približno šestimi leti. Družil sem se z gospodično, ki je ponujala določene storitve, če se lahko tako izrazim. Doma nisem šel nikoli k prostitutki, v tujini pa nekajkrat, saj je tam vedno drugačno vzdušje, ljudje so bolj sproščeni. Zdaj ko imamo nizkocenovne lete do najbolj oddaljenih kotičkov sveta, je vse to še laže dostopno. V Braziliji sem bil takrat na dopustu deset dni. Ne vem, kako je ime dekletu, s katerim sva imela nezaščitene spolne odnose. Niti pomislil nisem na to, da bi bila lahko okužena.«
Prva misel: samomor
Prvi znaki, da je nekaj narobe, so se pri danes tridesetletnem Igorju pojavili šele dobro leto po usodnem intimnem srečanju s tujko. Po vsem telesu je nenadoma dobil rdeče izpuščaje, podobne mozoljem. »Odšel sem k dermatologu in kmalu doživel največji šok v svojem življenju, ko so ugotovili, da ne gre le za določene dermatološke spremembe. Ne morem vam opisati, kako sem se počutil, ko so mi povedali, da sem okužen z virusom HIV. Svet se mi je podrl do zadnje kocke. Najprej sem začel razmišljati o samomoru,« se najtežjih trenutkov spominja Igor in hitro doda, kaj ga je rešilo. Branje. »K sreči od nekdaj zelo rad berem in tudi takrat sem se potopil v vse mogoče knjige in seveda poiskal tudi literaturo o aidsu in virusu HIV. Sčasoma sem spoznal, da nikakor ni konec sveta. Virus, ki živi v tebi, je namreč mogoče dobro nadzorovati. To mi uspeva, ker sem takoj po tistem, ko je minil prvi šok, popolnoma spremenil življenjski slog; tako prehrano kot pogostost gibanja. Jem bolj zdravo in se veliko več ukvarjam športom kot nekoč, ne nazadnje pa tudi drugače razmišljam. Postavil sem si nove prioritete. Nadvse cenim že to, da živim. Materialne dobrine mi ne pomenijo več toliko. Imam diplomo in dobro službo, a na delo hodim le zato, da se preživim,« opiše svoj vsakdan.
Nihče od sodelavcev ne ve
Nihče od sodelavcev ne ve, da je v njem virus HIV. S tem je seznanil zelo malo ljudi, nam zaupa: »Med tistimi, ki vedo, da imam diagnozo okužbe s HIV, so le najboljši prijatelji in žena. Z menoj je ostala tudi, ko je izvedela za okužbo, kar me je zares presenetilo. Fantastična ženska je. Morda je to storila zato, ker sem pred njo takoj zares iskreno odprl karte, ji vse povedal tako, kot se je zgodilo. Ves čas, ko še nisva vedela, kaj sem si nakopal v Braziliji, sva imela z ženo nezaščitene spolne odnose, a je k sreči nisem okužil, kot je pokazalo testiranje. Moj virus je bil oziroma je na tako nizki ravni, da očitno nisem prenašalec. Imava redne spolne odnose, a za vsak primer zaščitene. Negativen je tudi najin otrok, ki prav tako ne ve, da sem okužen, saj ga ne želiva obremenjevati s tem. Navzven smo povsem običajna družina.« Razumljivo pa je, da o še kakšnem podmladku ne razmišljata. Vesel in hvaležen je, da sta starša postala še pred okužbo.
Vsakodnevni boj proti aidsu
Seveda pa se Igor zaveda – pa čeprav je zdaj po medicinskih parametrih še celo v boljši formi kot večina njegovih vrstnikov – da hkrati ves čas hodi po tanki črti, saj se lahko virus HIV nekega dne prelevi v dejansko bolezen, aids: »Vsakršno poslabšanje zdravstvenega stanja, že pljučnica, je lahko zame usodno, saj virus uničuje tako imunsko odpornost kot notranje organe. Vsak dan zato jemljem zdravila, ki preprečujejo razvoj aidsa, in upam na najboljše. Slišal sem, da v Nemčiji prav zdaj potekajo raziskave zdravil, ki te stoodstotno pozdravijo, iz telesa popolnoma odstranijo virus HIV. Takoj bi se pridružil kot testna oseba, če bi imel možnost.«
Igor zatrjuje, da o morebitnem maščevanju drugim, ker ga je doletela ta strašljiva okužba, torej načrtnem prenašanju virusa naokoli, nikoli ni razmišljal: »Poznam takšne zgodbe. Za kaj takšnega moraš biti poseben tip človeka. Jaz sem daleč od tega. Vse od začetka sem se še predobro zavedal, da sem si za svoje zdravstveno stanje kriv sam, to je moje breme. Vsak je najbolj odgovoren najprej zase. Takrat v Braziliji sem razmišljal s spodnjo glavo in če ne bi, bi bilo vse drugače.«
