Včasih je bila smrt v božjih rokah. Kaj pa danes?

Zahtevni posegi in operacije niso za vse, a pri tem niso pomembna (visoka) leta, ampak ocena krhkosti.

Objavljeno
19. februar 2018 12.05
V Domu starejših občanov Fužine so imeli novoletno zabavo za starejše. Ljubljana, 21. december 2017 [novoletne zabave,zabave,upokojenci,veselje,Ljubljana,dom upokojencev]
Milena Zupanič
Milena Zupanič

Ljubljana – Svojci velikokrat pričakujejo od zdravnikov, da bodo za njihovega onemoglega očeta ali mater naredili vse, kar medicina zmore, in ga ponovno postavili na noge. Ne morejo razumeti, zakaj imajo zdravniki do zahtevnih preiskav ali posegov pri starostniku zadržke.

Med take spadajo na primer kolonoskopija, večje operacije in kemoterapija. Do kdaj je starostnika sploh še možno in smiselno operirati, smo vprašali zdravnika Gregorja Veninška, vodjo centra za geriatrično medicino v bolnišnici Petra Držaja v Ljubljani. »Pravo vprašanje je, kaj potrebuje in kaj si star človek želi, ne pa, kaj medicina zmore in kaj mu lahko ponudimo,« odgovarja dr. Veninšek, ki se vsak dan srečuje in zdravi bolnike, praviloma starejše od 75 let. Kdo je pravzaprav star človek? »Če ljudje v starosti umiramo, je torej na nek način star človek tisti, ki bo kmalu umrl. Napačno si predstavljamo, da je človek star, ko doseže neka leta. Je bil tisti, ki je dočakal 105 let pri 80 že star? Ni bil, če je živel še 25 let. Kronološka starost ni dobra opredelitev. Nekdo je star pri 60, drugi pri 85 letih. Bistvena opredelitev pri starejšem je, ali je čvrst ali krhek,« pove zdravnik Veninšek.

Ključno je, kaj si želi starostnik

Poudari, da pri zdravljenju ne smemo niti svojci niti zdravniki izhajati iz sebe, ampak moramo prisluhniti posamezniku z boleznijo. Pri bolniku je treba upoštevati njegove vrednote, prioritete. »Ključna želja starejših je, da ne bi bili v breme. Želijo si, da je učinek ukrepa ali zdravila občuten. Podaljševanje življenja samo po sebi ponavadi ni prioriteta starejšega bolnika. Ko se zdravniki sprašujemo, kdaj poslati starejšega na preiskavo ali kirurški poseg, ki je za njega boleča ali morda celo nevarna, se najprej vprašamo, kaj posameznik pravzaprav pričakuje in kakšne bodo neposredne koristi te preiskave. Nekateri si želijo podaljševanje življenja in so pripravljeni živeti tudi slabše, morda zgolj ležati v postelji, drugi pa bi radi živeli kot kralji do zadnjega. Pomembno je, da je bolnik dobro informiran o predlaganem načinu zdravljenja in njegovih učinkih. A nekatere stvari niso stvar diskusije, ampak odločitev strokovnjaka,« pove.

Ko te lahko kemoterapija ubije

Za primer navede kemoterapijo. »Čeprav bolnik misli, da mu bo pomagala, pa strokovnjak ve, da je njegovo telo krhko in ga utegne kemoterapija ubiti. Nobenega posega, ki bolniku škodi, ne bomo izvedli. Res pa je, da je včasih teren spolzek: stari ste na primer 90 let in imate zelo visoko raven holesterola v krvi. Ali boste jemali zdravilo proti holesterolu ali ne, ker so možni stranski učinki? Če ima bolnik logičen odgovor, zakaj noče zdravila, je njegova pravica zdravilo odkloniti. Eden od invazivnih posegov, ki pridejo pogosto v poštev pri starejših, je perkutana zamenjava aortne zaklopke. Naši kardiologi so vrhunski, hospitalizacija je kratka, zapletov je malo. A kljub temu ta poseg ni za vse. Če je telo že močno izčrpano, poseg ne prinese obetane koristi. Vedno je poglavitno vprašanje krhkosti,« pojasnjuje sogovornik.

Ocene krhkosti

Našteje še nekaj primerov, ko je nujna ocena čvrstosti oziroma krhkosti človeka. Gre za spekter stanj, kot je na primer sladkorna bolezen ali krvni tlak na eni strani, do večjih kirurških posegov ali onkoloških zdravljenj na drugi strani, ki jih je treba modificirati ali pa sploh ne razmišljati o njihovi uvedbi, torej jih odsvetovati. Pri bolniku, kjer je pričakovana življenjska doba kratka, je nesmiselno delati kolonoskopijo in ugotavljati, ali ima morda na črevesu raka, če nima nobenih težav. Pove, da študije kažejo, da je v ZDA, kjer je medicina zasebna, pogosta praksa, da praktično do zadnjega dne izvajajo pri bolniku tudi invazivne preiskave, ki so za bolnika neprijetne, boleče in povzročajo trpljenje, saj je vodilo, »kaj še lahko opravičljivo naredimo« in pri tem zaslužimo, ne pa dobrobit bolnika.

Ocene preživetja

Včasih je bila smrt »v rokah boga«. Ali zdravniki znajo ugotoviti, kdaj bo nekdo umrl? »Natančno ne, so pa za ocenjevanje časa preživetja na voljo nekatera orodja in klinične ocene,« pove sogovornik. »Zdravniki, ki so usposobljeni na področju paliativne medicine, so najbolje izurjeni. Kolikor bližja je smrt, toliko bolj točna je ocena. Kdaj se začne proces umiranja, je možno prepoznati zadnjih 48 ur. V onkologiji so tudi daljše napovedi lahko precej natančne. Obstajajo načini, da lahko z veliko verjetnostjo ocenimo 10-letno preživetje. Če je pričakovano preživetje krajše od 10 let, verjetno ni smiselno, da jih vključujemo v preventivne programe, kot so Dora, Zora in Svit. Posameznika je treba gledati kot celoto, ne pa po posameznih boleznih. Pri tem si pomagamo z geriatrično oceno, pri kateri na podlagi posameznih bolezni, psihološkega in kognitivnega stanja, stanja prehranjenosti in funkcionalnega stanja, ocenimo, ali je čvrst ali krhek. To je bistveno.

Na invazivne preiskave, ki so stresne za telo, in na zahtevne operacije krhkih posameznikov ne pošiljamo, saj jim bodo podlegli ali pa od njih ne bodo imeli nobenih koristi,« pove sogovornik, ki ima kot geriater veliko stikov seveda tudi s svojci.. »Svojci so zelo različni in vlečejo v različne smeri. Nekateri želijo, da bi naredili njihovemu staršu čim več preiskav in medicinskih posegov, drugi čim manj, so tudi taki, ki jih ne briga, kaj se dogaja, in so taki, ki prepustijo odločanje zdravniku. In iz vseh skupin so lahko zahtevni za komuniciranje. Zdravnik pa mora biti vedno zagovornik bolnika – starostnika, in ne svojca ali kogarkoli drugega. Starostnik se mora odločati avtonomno, kar pomeni, da mu moramo dobro pojasniti njegovo stanje, možne ukrepe in njihove posledice oziroma zakaj mu jih priporočamo ali odsvetujemo. On mora  odgovoriti in v njegovem odgovoru mora biti neka logika. Izjemno pomembno je, da bolnik v postopku odločanja ne čuti pritiska svojcev, strokovnjakov ali kogarkoli drugega.«