Tiskane izdaje
Ob slovenskem »unikatnem«, danes že vse preveč posplošenem prijemu, ki prehaja v pravo mojstrstvo, kako izmozgati človeka, se prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa pri UKC Ljubljana, sprašuje: »Do kdaj bo slovenski narod to še zmogel, kje je meja, kjer se bomo ustavili? Res je, da je vedenjskih in duševnih motenj v zadnjem času manj, toda samo na videz, kajti ljudje se bojijo priznati, da imajo hude težave, bojijo se ostati doma. Tako se zdi, da je manj depresij, manj anksioznih motenj, zmanjšalo se je tudi število diagnoz, povezanih s stisko, skrbjo in strahom – ni pa se zmanjšal pojav trpinčenja na delovnem mestu, saj ga je iz leta v leto več. Teža duševnih in vedenjskih motenj izredno narašča!«
Ko so v razvitem svetu spoznali, da je, tudi v povezavi z gospodarsko krizo, prišlo desetletje depresije, so v podjetjih uvedli skupine za pomoč pri ponovnem uvajanju v delo. »In kaj se je zgodilo pri nas? Nič. Dogaja se le to, da se ljudje bojijo oditi v bolniški stalež ali pa se, čeprav še ne zdravi, prezgodaj vrnejo na delovno mesto. Narašča prezentizem, zaradi strahu pred izgubo službe. Močno se je spremenila teža bolezni – takrat, ko si človek zaradi težav z zdravjem vendarle upa ostati doma, je bolniški stalež približno mesec dni daljši kot prej; če je pred krizo ponavljajoča se depresija vodila v dvomesečno odsotnost z dela, ta zdaj traja tri mesece. Potem je potrebno ponovno privajanje na delo, kjer pri nas, seveda, ni nikogar, ki bi človeku ponudil roko in mu pomagal. To je res prefinjen način, kako izmozgati človeka,« opozarja predstojnica inštituta.
Izgubljena generacija
Mlade so, pa ne le pri nas, kjer je tovrstno stanje hujše kot drugod po Evropi, poimenovali izgubljena generacija, saj jim v obdobju po koncu šolanja, ko bi morali največ ustvarjati, nihče ne zagotavlja prostora, v večplastnem pomenu te besede, kjer bi to lahko počeli.
»Se odgovorni vprašajo, zakaj je v tujino odšlo toliko doktorjev znanosti in magistrov, novim izzivom naproti, še zlasti veliko v letu 2012?« retorično sprašuje sogovornica v zavedanju, da je, »četudi marsikdo noče slišati odgovora, jasno, da so bili mladi v to prisiljeni, ker jim Slovenija ni omogočila, da bi prispevali k njenemu razvoju, k ustvarjanju boljše, bolj obetavne države. Tako so (bili) vsi ti ljudje prisiljeni izzive iskati drugje, čeprav bi marsikateri raje ostal doma, če bi imel ustrezne razmere za ustvarjanje. Teh pa ni. In skoraj vsi bi želeli, čeprav iz tujine, soustvarjati slovensko prihodnost, vendar jih naše univerze, naši inštituti ne sprejmejo, kot bi se jih bali.«
Tisti mladi, ki si želijo ostati in delati doma, bi pri iskanju zaposlitve potrebovali občutek varnosti, kajti le tako lahko tudi sami nekaj zgradijo, si ustvarijo družino, dom, kariero. Toda, kot poudarja sogovornica, »te osnove pri nas ni, kar se že zdaj izrazito kaže tudi na zdravju naroda. Naša raziskava je pokazala, v kako veliki stiski so se v Sloveniji znašli mladi, ki si želijo normalnega življenja, ne pa tega, da si bodo otroke lahko 'privoščili' šele pri 36 ali 40 letih ali celo nikoli. Vedno več jih je prisiljenih v prekarno delo, ki je umetno povzročeno – zato, da delodajalec tiste, ki ostanejo brez službe, prisili v espejevstvo, nakar še naprej delajo za istega delodajalca, njihov status pa jih dela strahotno ranljive.«
Umetne tvorbe: prekarstvo
Ob tem sogovornica opozori na delovanje agencij, ki v slovenski prostor vnašajo prijeme sodobnega suženjstva, delo tako imenovanih »tavžentkünstlerjev«, ljudi, ki naj bi se spoznali na tisoč in eno stvar, deklic za vse, ki se morajo izredno hitro privaditi delu »po tekočem traku«, vezanem na zaposlitev za določen čas. »Če nekomu odpove zdravje, mu odpovejo tudi pogodbo o sodelovanju, zato ti ljudje delajo kljub bolezni, kljub hudim bolečinam v rokah, hrbtenici, v mišicah in sklepih, in si pomagajo s protibolečinskimi tabletami, dokler je to mogoče in dokler težave ne prerastejo v katero od kroničnih bolezni. To so tako imenovani nevidni delavci. In pri nas jih je vedno več,« specialistka medicine dela, prometa in športa svari pred kratkovidnostjo slovenskega spopadanja s krizo.
Ogroženo zdravje naroda
»Ko se je začela gospodarska kriza, so delodajalci s seznama zaposlenih najprej črtali agencijske delavce in zaposlene za določen čas in tako ustvarili navidezno prepričanje, da pri nas krize pravzaprav ni. Toda kaj hitro se je pokazalo, da smo se znašli v začaranem krogu, pri čemer je denimo nevzdržno, da v Sloveniji še vedno vztrajamo pri prepričanju, da morajo starejši čim prej v pokoj, da bodo dali prostor mlajšim in jim ne bodo več 'odžirali' dela, čeprav v resnici te korelacije sploh ni,« pojasnjuje predstojnica, pri čemer opozori na odličen skandinavski model, v katerem starejši postanejo mentorji mlajšim, zaradi kar nekaj ključnih prednosti: so precej bolj modri, preudarni, pripadni podjetju, imajo več zvez in poznanstev, pri delu so bistveno bolj natančni.
»Pri nas pa ljudje v pokoj odhajajo zagrenjeni; ne glede na to, da so v podjetju pustili svojo dušo in svoje življenje, lepega dne postanejo nepomembni, njihovo znanje in vrednost sta nenadoma nična,« dodaja Fikfakova, ki ne more razumeti, zakaj Slovenija noče izkoristiti takšne priložnosti, ki bi povečala možnost za razvojni preboj. »Nerazumno je, da številna slovenska podjetja višek usmerjenosti v razvoj vidijo v pripravi seznamov tistih, ki se jih je treba čim prej znebiti. Ne vem, v čigavem interesu nočejo uvideti, da je razvoj mogoče doseči edino z nadgradnjo, s primopredajo dela, znanja, védenja …«
Preživelci, sindrom krivde
»Pri 'preživelcih' imamo dve skupini. Za ene je značilen sindrom krivde, kakršnega je opisal Boris Pahor pri tistih, ki so preživeli taborišča smrti, za druge pa kanibalizem. Pri teh se iz bojazni, da bodo v naslednjem valu odpuščanja na vrsti oni, razvije grda tekmovalnost, ki ne temelji na kakovosti opravljenega dela, ampak na lažeh, opravljanju, na onemogočanju drugih. Potem je tu še srednji menedžment, ujet med Scilo in Karibdo, prisiljen v to, da odpušča,« odslikava ozadje slovenskega modela »premagovanja« krize dr. Metoda Dodič Fikfak.
Francozi in psihološka avtopsija samomorilcev
Opazne so tudi razlike med odzivanjem zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju. Prvi gredo veliko pogosteje k zdravniku in na bolniški dopust, čeprav je teža njihove bolezni bistveno manjša. Pri rakavih obolenjih, na primer, je pri zaposlenih v zasebnem sektorju čas, ko se vendarle odločijo za bolniški dopust, petkrat daljši; zanikajo simptome, kljub temu da denimo opazijo sledove krvi v blatu, si prigovarjajo, da morajo delati, ukrepajo šele, ko je že prepozno ali ko bolezen, ki je že v napredovali fazi, zahteva bistveno zahtevnejši kirurški poseg, pojasnjuje sogovornica rezultate raziskav o javnem zdravju pri delovno aktivnih Slovencih.
»Nismo vsi enako oboroženi za življenje. V prvem letu krize, 2008/2009, smo zaznali velik skok pri samomorilnosti, ki je prej 16 let upadala – zdaj, žal, nič več. Takrat pa je bilo 40 samomorov več. Če je bilo med temi 40 ljudi le pet takih, ki so se za samomor odločili zaradi okoliščin, povezanih z delom, je to grozljiva številka,« je prepričana zdravnica, pri čemer se sklicuje na Francoze, ki so po izbruhu krize prvi zahtevali psihološko avtopsijo samomorilcev. In ugotovili, da so se za ta skrajni korak odločali zaradi razmer pri delu.
»Pri nas registra o samomorih ni več. Na to se nihče dosti ne ozira, mrtvi pa molčijo. Slovenija se je znašla v eni najtežjih situacij, pa naj si to priznamo ali ne. Na to pospešeno opozarjamo že od leta 2009, poudarjamo, da je nujno treba ukrepati in ljudem pomagati. Modeli so znani, prijemi dokazano uspešni. Toda država se ne zgane.«
