Krkavče so tako romantičen kraj na robu doline reke Dragonje, da dajejo vtis raja. Včasih je bila vasica znana po gostilni Pri Matičku, kjer so pripravili še in še poročnih slavij. Že nekaj mesecev sta lastnika očarljivega gostilniškega posestva Jana Bergant in njen partner Matej Turin, ki sta Matička zamenjala s Histrio Botanico.
Čeprav je njuna osnovna dejavnost pridelava in predelava avtohtonih zelišč, obljubljata, da bosta to ljubezen v prihodnje povezala tudi z gostinstvom. Ko Jano in Mateja vprašamo, kaj sta, kmeta, zeliščarja, alkimista, z nasmehom odgovorita: »Vsakega malo.« Na prvi res pravi poletni dan smo sedli h kamniti mizi, ki jo je tenda iz razkošnega naravnega zelenja zavila v obilno senco. »Upam, da imate dovolj časa, kajti midva imava na zalogi polno zgodb,« pripomni Matej. Seveda si ga z veseljem vzamemo.
Njuna skupna, romantična, zgodba se je začela pred osmimi leti, ko je Ljubljančanka Jana spoznala Izolana Mateja. Takrat je še imela pomembno delovno vlogo pri enem od velikih trgovskih podjetij. »Čeprav imam magisterij iz informatike, sem delala pri velikih marketinških projektih. Skoraj 22 let. Ko sem se preselila v Koper, sem se še do pred štirih let vsak dan vozila v službo v Ljubljano. Potem mi je bilo tega dovolj in sem dala odpoved,« pove, Matej, po poklicu strojnik in izkušeni poslovnež ter podjetnik, pa doda: »Ker mi je bilo doma dolgčas, sem šel kupit dva kvadratna metra bakra, začel tolči po njem, in nastal je moj prvi kotel za destilacijo. Takrat le desetlitrski. Z Jano sva v njem zdestilirala prvo meliso, ki sva jo nabrala okoli hiše. Bila sva močno presenečena nad fenomenalno količino izcedka. Kar dva dni sva preračunavala ničle, če se nisva morda kaj zmotila. Šlo je za čisto intuicijo. Po navadi prav ta rodi najboljše stvari.«
Tudi na dan našega obiska je Matejev »laboratorij« predeloval meliso. »Zelo delikatna je. Z njo je treba ravnati kot z najbolj muhasto damo. Ko jo bom obvladal, bom verjetno kot mož copata,« šaljivo pripomni Matej, Jana pa čisto resno: »Zdaj je ravno prav zrela, ne smeva čakati niti dneva več. Zjutraj smo jo naželi, Matej je za te potrebe priredil staro kosilnico, jo nežno naložili v vreče, zdaj pa je že v kotlu. Približno 17 kilogramov je gre notri, postopek destiliranja pa traja le eno uro,« razlago prevzame Jana, medtem ko njen partner preverja ventil za ventilom, dotok vode in cevčice, po katerih se potem izločata eterično olje in hidrolat. »Ko ta postane preveč voden, postopek ustaviva. To zdaj ugotoviva že po vonju, seveda pa potem vse še kemijsko preveriva, s preprostim ugotavljanjem vrednosti pH. Matej zna zdaj to ugotoviti že tudi po okusu,« ga pohvali.
Destilarna na njivi
Še preden je skonstruiral za navadnega smrtnika kar zapleteno napravo, sta Bergantova in Turin, s precej manjšim kotlom, zelišča destilirala kar na njivi. »Noro je bilo. Kar na avtomobilski prikolici smo imeli kotel. Tam ni bilo ne elektrike ne vode. Nekaj smo je peljali s seboj, malo nam je pomagala Dragonja, za elektriko pa sončne celice in agregat. Nekako je šlo, ampak tole je pravi luksuz,« Jana z očmi ponosno objame prostor nad hišo, ki ga je pred kratkim Matej namenil destilarni. »Še dobro, da je bil na posestvu bazen. Iz njega je napeljal vodo, ki hladi kotel, nazaj vanj pa vrača toplo. Zdaj imava tukaj celo toplice, jaz bi se zelo težko spravila v mrzlo vodo,« šaljivo pristavi Jana.
Pove še, da so jo novi sosedje sprva gledali postrani: »Kaj bo Ljubljančanka delala na zemlji, so si mislili, potem pa so videli, da se ne bojim nobenega dela, in postala sem njihova. Včasih sem se pred njimi 'opravičevala', da imam tudi malo kraških korenin. Še zdaj ne vem, ali je to tu dobro ali slabo.«
Toda zakaj prav zelišča? »Matej bi vam rekel, da zaradi moje romantike in angelike. Ker ta rastlina ni najbolj primerna za gojenje na sušnih območjih, sva se najprej spomnila melise. Veste, za Mateja nobena preprosta stvar ni izziv. O melisi je prebral, da je precej zahtevna za destilacijo, zato je postala najino prvo zelišče. No, tudi zato, ker je mene spominjala na otroštvo pri noni na Krasu. Tam sem imela en grm, in bolj ko sem ga strigla, bolj je rasel.«
Tako je bila prav melisa usodna, da sta Jana in Matej nadaljevala. »Včasih se pač planeti ugodno poklopijo in nama se je zgodilo prav to. Imela sva nekaj prihrankov in se odločila za nakup zemlje. Vedela sva, da večjih količin melise ne moreva nabrati kar v naravi. Pred štirimi leti sva začela z enim hektarom. Nastala je težava, kje kupiti toliko semen, če želiš avtohtono rastlino. Lahko jih kupiš v Nemčiji, Angliji, na Nizozemskem, v Sloveniji, ob reki Dragonji, jih pač ne moreš. No, našla sva nekaj grmičkov, nabrala semena, iz njih je zraslo tisoč sadik, nato sva dobila še malo več semen in najprej sva lahko posejala pol hektara. Sprva nisva ničesar obvladala. En grmiček se nam je posušil, drugega je prerasel plevel, tako da ni bilo za nikamor, ampak s 14 kilogrami melise, kolikor sva je zdestilirala v prvem poskusu, sva zdaj prišla na tri tone materiala. Kotli rastejo, nasadi rastejo, njive rastejo, potem sva kupila še en hektar zemlje, letos sva tri najela še od sklada kmetijskih zemljišč. Nekje bliže ceste si želiva v kratkem postaviti še botanični vrt, da bi obiskovalcem lahko predstavila našo dolino in zgodbe starodavnih rastlin, ki so včasih tu rasle.«
Tradicija in naravne danosti
Čeprav na novi posesti opravljata pet poklicev hkrati, kot pravi Matej, sta srečna, saj jima je uspelo posel povezati s hobijem in partnerskim življenjem. »Če bi imel vsaj tri proste ure na teden, da bi šel lovit ribe, bi bil čisto zadovoljen,« pribije Matej. »Zdaj si na njivi in kosiš, čez pol ure doma za računalnikom oblikuješ letak, čez deset minut moraš neko stvar privariti, čez petnajst minut te čaka strokovnjak, s katerim se moraš pogovarjati, desetkrat na dan moraš preklapljati med področji in to kar utrudi človeka. Zdaj, poleti, res zgodaj vstajava, a v teh krajih je obvezna 'marenda', potem pa opoldanska siesta. Vse se da, če je volja prava.«
Odločila se je preizkusiti v izdelavi nečesa, česar v Sloveniji še ni, hkrati pa ohraniti tradicijo in krajevne posebnosti povezati z naravnimi danostmi. Na slovenske police sta prva postavila večjo ponudbo eteričnih olj in hidrolatov. Melisi sta dodala še sedem zelišč in dišavnic iz lastne pridelave. »Zdaj gojiva tudi rman, rožmarin, lovor, cipreso, smilj, šetraj in istrsko sivko, seznam pa se že daljša,« ponosno pove Bergantova. »Slovenci premalo poznamo domača zelišča in dišavnice, a morali bi biti ponosni nanje,« doda Turin. »Naša melisa, na primer, bi se zlahka postavila ob bok provansalski sivki.«
Simpatična lastnika Histrie Botanice poudarjata, da je najpomembnejša kakovost, zato pri vseh izdelkih vsako sezono s plinsko kromatografijo analizirajo vsebnost sestavin in naredijo mikrobiološke teste. »Sodelujeva s strokovnjaki s področja fitoterapije, s Šolo aromaterapije, veliko pa tudi z ljubljansko fakulteto za farmacijo,« poudari Matej in poznavalsko predstavi produkte, ki jih z Jano pridobivata iz zelišč: »Največ je hidrolata. Lahko mu rečemo tudi hidrosol, aromatična, rožna, cvetna ali zeliščna voda. To ni niti čaj niti razredčeno eterično olje, kot bi kdo nemara pomislil. No, z destilacijo zelišč dobimo v olju topne sestavine, to so stoodstotno naravna eterična olja, ter v vodi topne sestavine, se pravi hidrolate. Te lahko uporablja prav vsakdo, in to redno, vsak dan. So nežni in varni, praviloma jih ni treba redčiti. Namenjeni so za zunanjo uporabo, mirno pa jih je mogoče tudi zaužiti. Naši so registrirani kot kozmetični izdelki. Delovanje vsakega hidrolata je odvisno od tega, iz katerega zelišča je pripravljen. Smilj, na primer, ohranja mladostni videz kože.«
S tem podatkom zaidemo na področje, ki je nekoliko bliže Jani: »Rman dobro uravnava ženski ciklus in spodbuja obnavljanje težavne kože, sivka je odlična proti aknasti in razdraženi koži ter depresiji, rožmarin velja za razkuževalca in spodbujevalca umskih sposobnosti, meliso učinkovito uporabljamo kot odganjevalko nespečnosti, herpesa in rdečice na koži, lovor pa za krepitev dlesni in svež dih ter kot sredstvo proti virusom, cipresa pomaga pri razstrupljanju telesa in uravnavanju prekrvitve, šetraj pa je odličen pomočnik v boju proti glivicam in padcu imunskega sistema. S hidrolatom si lahko osvežimo obraz in telo, odličen je za tople in hladne obloge, za obkladke, kopeli, damo ga lahko v vlažilnik zraka, celo v likalnik namesto destilirane vode. Uporabimo ga v prehrani, za čiščenje stanovanja, v savni ali bazenu, z njim odišavimo in osvežimo prostor, posteljno perilo, dobrodošel je pri izdelavi domače kozmetike, mil, krem, losjonov, šamponov. Tudi tega se nameravava lotiti v bližnji prihodnosti.«