Tiskane izdaje
Danes v Evropi kar devet od desetih ljudi umre zaradi zapletov, nastalih v osebnem boju s katero od kroničnih bolezni. Ta obolenja zahtevajo kar 75 odstotkov vseh sredstev, ki jih zdravstveni kolosi, vsi po vrsti s finančno močno načetim imunskim sistemom, namenjajo zdravljenju.
Po eni strani je jasno, da bi bilo velik delež teh bolezni mogoče preprečiti, z bolj zdravim življenjskim slogom, po drugi strani pa so še vedno tako oči medicine kot pacientov uprte v raziskovalce, ki iščejo nove formule za izvijanje iz nemalokrat usodnega primeža hudih bolezni. Kakšno vlogo v tem prepletu želja, interesov, hotenj in potreb igrajo inovacije?
Na nedavni konferenci o vrednosti inovacij, poimenovani Bolnik včeraj, danes, jutri, ki jo je v sodelovanju z Akademijo Finance pripravil Mednarodni forum znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb, se je zbral pisan preplet raznolikih akterjev slovenskega zdravstva, od bolnikov do plačnikov, od izvajalcev do snovalcev zdravstvene politike, ki v biti poznajo vse prednosti in slabosti obstoječega sistema, pa tudi številne vrzeli in nedoslednosti, ki onemogočajo zlasti inovativno pobudo v skrbi za bolnika.
Pri tem ni poudarek (le) na inovacijah, za katere so »zadolžena« farmacevtska podjetja, ampak tudi ali predvsem na svežih prijemih, ki vodijo v izboljšavo zdravstvenih storitev oziroma vseh postopkov v procesu zdravljenja, v boljšo organiziranost, pa tudi v ukrepe, ki bi pripeljali do resnične, ne zgolj na papirju obljubljene osrednje vloge zavarovanca oziroma pacienta v tem sistemu. Ne nazadnje bi med dolgo pričakovane, a še ne dočakane inovacije lahko uvrstili tudi zdravstveno reformo.
Zgled referenčnih ambulant
Med organizacijskimi inovacijami pri nas je, o tem ni dvoma, najbolj izstopajoč projekt referenčnih ambulant, ki se je začel 1. aprila 2011; kljub temu datumu je njegova dodana vrednost danes neovržna. V ambulantah družinske medicine – ne še vseh, žal – so diplomirane medicinske sestre od preobremenjenih zdravnikov prevzele precejšen del skrbi za paciente, zlasti za tiste s kroničnimi obolenji, kar je kratkoročno izboljšalo sodelovanje bolnikov pri jemanju zdravil, posledično se je zmanjšala pojavnost stranskih učinkov, po približno dveh letih se je število obravnav pri zdravniku, ki ima že tako ali tako zelo skopo odmerjen čas za bolnika, opazno zmanjšalo.
Takšen pristop sčasoma (dokazano) vodi tudi v boljše obvladovanje bolezni, manj je nenadnih poslabšanj, manj zgodnjih zapletov, manj napotitev, obravnav in laboratorijske diagnostike na sekundarni in terciarni ravni. Zato se zdi logično, da bo po zaslugi referenčnih ambulant na dolgi rok vse manj tudi hospitalizacij, bolnik bo tako imenovano opolnomočenje doživel tudi v resnici, ne le simbolično, manj bo bolniške odsotnosti, produktivnost se bo povečala, leta zdravega življenja pa se bodo podaljšala. Kot pravi idejna duša tega projekta doc. dr. Tonka Poplas Susič, manjka le še bistven kamenček v tem mozaiku – govorjenje istega jezika s plačnikom programa, zavodom za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), kajti »oba z generalnim direktorjem ZZZS Samom Fakinom rineva voz v isti smeri, manjka nama le stična točka. Pogrešamo inovativno finančno podporo plačnika.«
Za spremembe v financiranju
Fakinu se razmislek o inovativnosti v našem zdravstvu, nasploh, zdi vreden podpore, kajti »že danes vemo, kakšna je kakovost storitev. Zato se samo zdi, da ZZZS denar razdeljuje plansko; v resnici ni tako. Kar pa se tiče inovacij, sem takoj za. Zakaj ne bi zdravstvenim izvajalcem omogočili, da ustvarijo dobiček, potem pa naj z dvema do tremi odstotki teh sredstev razpolagajo po lastni presoji? To bi bila prava spodbuda. Seveda je jasno, da se marsikomu taka rešitev zdi heretična. Zakaj? Treba je le premakniti to kolesce – ne v sistemu, v glavi.«
Sicer pa skrb za zdravje, na katero v našem političnem miljeju, žal, še vedno gledajo kot na strošek in ne kot na naložbo, po prepričanju doc. dr. Petre Došenović Bonča z ljubljanske ekonomske fakultete lahko ponuja tudi (pri nas še neizrabljene in pravzaprav povsem nerazumljene) možnosti za gospodarsko rast. Pogoj za to so, jasno, inovacije na vseh ravneh zdravstvene sfere, predvsem ustrezno (o)vrednotenje te dejavnosti in spodbude za njen razvoj.
Toda pri nas za zdravstvo še vedno namenjamo le okrog devet odstotkov BDP (v Avstriji, denimo, 11 odstotkov). Celotni izdatki za zdravstveno varstvo na prebivalca so pri nas precej nižji kot v razvitih državah EU; leta 2012 so bili za 2000 evrov manši kot v Avstriji ali Nemčiji. Kar zadeva leta zdravega življenja, je ta kazalnik pri nas bistveno nižji kot v Uniji, umrljivost pa je večja; med poglavitnimi vzroki so – kronične bolezni.
Boj z rakom, denimo, je lani v Sloveniji zahteval 406 milijonov evrov (1,14 odstotka BDP), pri čemer neposredni stroški zdravljenja znašajo 145 milijonov evrov, največji delež – 219 milijonov – pa gre na račun izgubljenih delovnih dni oziroma produktivnosti. Z inovacijami, tudi ali predvsem tehnološkimi in organizacijskimi, pa bi lahko bistveno skrčili posredne stroške, ki nastanejo zaradi bolezni – ti danes znašajo več kot 64 odstotkov celotnega bremena rakavih obolenj.
