»Zakoni naj bodo pisani na kožo bolnikom«

Bolniki na Slovenskem kljub hudim težavam, v katere je pahnjen zdravstveni sistem, še vedno dobijo vrhunsko zdravljenje, primerljivo tudi z najbolj razvitimi državami, vsaj v nekaterih vejah medicine. A ta kakovost je omejena in vse teže dostopna, kajti čakalne dobe danes z vse predolgim repom vedno bolj opazno teptajo pravice pacientov do kakovostnega in celovitega zdravljenja, ki mora biti pravočasno, da je še lahko učinkovito. Pogledali smo, kako je s tem v oftalmologiji.

Prof. dr. Brigita Drnovšek Olup, mednarodno uveljavljena oftalmologinja in kirurginja, je po vsem svetu kolege učila inovativnih pristopov – med drugim operacijo solznih poti z laserjem, plod raziskovalnega dela slovenske industrije in Očesne klinike UKC Ljubljana, ki jo je pred nekaj leti tudi strokovno vodila in njeno delovanje postavila na zavidljive (žal danes že precej okrušene) strokovno-organizacijske temelje.

Potem ko je za en mandat prevzela strokovno vodenje celotnega UKC, je po izteku mandata za polovični delovni čas ostala svetovalka generalnega direktorja; še vedno ima ambulanto, dvakrat na teden operira, vodi republiški strokovni kolegij (RSK) za oftalmologijo in je članica novoimenovane komisije za strokovna napredovanja ter številnih mednarodnih strokovnih združenj.

Bolnik dobi vse – ko »preživi« predolgo čakalno vrsto

Njen uvid v razvoj stroke, kadrovske in organizacijske ovire ter stanje duha med slovenskim zdravništvom v praznini, ki se vse bolj opazno širi zaradi sistemskega statusa quo in neagilnosti zdravstvene politike, je tudi zaradi prepleta funkcij večplasten, predvsem pa je, zaradi njene iskrene želje po izboljšavah v dobro bolnikov, zelo poveden.

»Nedopustno je, da je pri nas pot za uveljavitev novih metod zdravljenja – in pri tem gre marsikdaj le za nadomestitev stare metode z novejšo, učinkovitejšo, varnejšo, manj invazivno, bolj prijazno do pacienta – tako zelo dolga. Absolutno predolga. Nepredstavljivo je, da se kljub odobritvi na zdravstvenem svetu potem nič ne zgodi. Za zdaj resda še vedno, vsaj na papirju, velja, da slovenski bolniki dobijo vse, kar potrebujejo – a to se zgodi šele, ko 'preživijo' predolge čakalne vrste. Toda pacienti niso naivni, pomoč si bodo poiskali – in jo že iščejo – drugje, po zdravstvene storitve odhajajo v tujino,« opozarja višja svetnica na anomaličnost zdravstvenega sistema, ki bi ga že davno morali v jedru prevrednotiti.

Zdravstvo naj bo pisano na kožo bolnikom

Brigiti Drnovšek Olup se zdi nedopustno, da zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) kot plačnik »nekaterim pacientom, ki so v zdajšnjih razmerah prisiljeni iskati zdravniško pomoč v tujini, stroške zdravljenja povrne – ni pa pripravljen povečati obsega teh programov pri nas, čeprav je jasno, da bi se tako čakalne vrste skrajšale. »To je popolnoma nesmiselno. ZZZS svoje vloge preprosto ne opravlja dovolj dobro; omejuje se na položaj varuha zdravstvene blagajne, pri omogočanju novega, boljšega pa je povsem neprožen. Tako smo, denimo, po vselitvi v novo očesno kliniko pred trinajstimi leti po zaslugi novih naprav, ki so danes že bolj ali manj amortizirane, lahko vpeljali številne nove storitve, a te še danes niso finančno priznane oziroma obračunane.«

Po prepričanju sogovornice je priprava nove zakonodaje nujna, a vsebinsko se njen pogled izrazito razlikuje od drugih, saj pravi, da je »nove zakone treba pripraviti tako, da bodo pisani na kožo bolnikom, ne izvajalcem, zdravstveni politiki ali katerimkoli drugim lokalnim interesom. Seveda mora takšnemu zakonu slediti prenova drugih aktov, ki bodo tudi izvajalcem omogočili pregledno delo v bolj spodbudnem okolju.

Zdravstveni sistem zdaj resnično potrebuje novo, res dobro zakonodajo, treba je uvesti standarde in normative, ki že tako dolgo ležijo v predalih ministrstva za zdravje, saj bodo, skupaj s posledično bistveno boljšo organizacijo dela, privedli do tega, da bo tisti, ki zdravstveno storitev potrebuje, to dobil čim prej. To je bistvo dobrega zdravstva.«

Pomanjkanje denarja močno krni razvoj

In kakšno mesto v našem zdravstvu zaseda očesna klinika, ki je na terciarni ravni pri prenekateri težki diagnozi zadnji in edini azil, kjer obolelemu poskušajo povrniti izgubljeno zdravje oči? Po mnenju dr. Drnovškove je klinika po strokovnih dosežkih in storitvah, ki jih zagotavlja, še vedno primerljiva z razvito Evropo, tisto, kar krni oziroma vse bolj ovira razvoj, pa je pomanjkanje denarja, ki se najbolj opazno kaže v zastalih postopkih obnove zdaj že precej izrabljenih naprav in v nemoči, da bi kupili nove, najbolj sodobne.

»Zadnja leta se je močno spremenila patologija očesnih bolezni, vse več je degenerativnih obolenj, predvsem degeneracije rumene pege, ki je še nedavno vodila v izgubo centralnega vida – po uvedbi zdravljenja z zdravili anti-VEGF pa pri bolnikih lahko vidno ostrino ohranimo. Težava je v tem, da število aplikacij zdravila, ki je drago, skokovito narašča, poleg tega je treba natančno spremljati zdravstveno stanje bolnikov, kar zahteva veliko dodatnega dela in torej tudi dodaten kader,« pojasnjuje oftalmologinja. Oba centra, kjer zdravijo ta obolenja – očesni oddelek v UKC Maribor in ljubljanska očesna klinika – sta preobremenjena.

Zato je RSK za oftalmologijo takšno zdravljenje po podrobni strokovni presoji odobril še v drugih, regionalnih oziroma splošnih bolnišnicah, predvsem zato, da bi bolnikom omogočili boljši dostop do zdravljenja. Vendar se je tudi pri uresničevanju te rešitve zapletlo, kajti spremenjenemu pristopu ni samodejno sledilo povečanje programa in s tem zagotovitev dodatnih finančnih sredstev, zato so bile bolnišnice prisiljene v notranje prestrukturiranje.

»A vsem to preprosto ni uspelo. Zato je RSK ponovno pozval ZZZS, naj prouči predlog in v praksi omogoči predlagano spremembo tovrstnega zdravljenja, saj novi pristop ne bo le prijaznejši do pacientov, ampak tudi bistveno bolj ekonomičen. Odgovor še čakamo,« dodaja sogovornica.

Čeprav je denarja za raziskave prav tako vedno manj, te tečejo naprej, pod okriljem javne agencije za raziskovalno dejavnost in kompetenčnega centra, ki je deloval v sklopu ljubljanskega UKC, v sodelovanju med očesno kliniko in domačo inovativno industrijo, na podlagi minimalno invazivne terapije solznih poti, metode, ki so jo že pred leti razvili na očesni kliniki in ki se je k nam še vedno prihajajo učit zdravniki z vseh koncev sveta. Zdaj potekata še dve raziskavi o uporabi laserja v oftalmologiji – pri minimalno invazivni terapiji glavkoma in zdravljenju motnjav, ki sčasoma nastanejo na očesni leči, a jih je mogoče odstraniti.

»V pripravi je še projekt, v katerem želimo združiti znanje naše industrije, očesne klinike in Instituta Jožef Stefan. Prijavo smo oddali, upam, da nam bo uspelo pridobiti tudi evropska sredstva. Sicer pa raziskovalno skupino, ki opravlja raziskave v okviru programa pri javni agenciji, vodi prof. dr. Marko Hawlina, v njej sodelujemo vsi raziskovalci te klinike. Ukvarjamo se s področji nevrofiziologije, nevrooftalmologije, otroških bolezni, glavkoma, bolezni mrežnice in drugih. Prizadevamo pa si tudi za odprtje laboratorija za gojenje roženičnih zarodnih celic,« pojasnjuje prof. dr. Brigita Drnovšek Olup in dodaja, da je skupina doslej dosegla zavidljive rezultate, kar med drugim dokazujejo mednarodne objave.

Nujno sprejetje standardov in normativov

Ob tem ponovno opozori na danosti, ki omejujejo razvoj slovenske medicine in uvedbo novih metod, s katerimi bi slovenskim bolnikom zagotovili bolj sodobno zdravljenje: »Če hočemo vzdrževati doseženo raven medicine in državljanom omogočati enako raven zdravljenja kot v razvitih državah, bo v to treba vložiti več sredstev. Navsezadnje ni pomembna le kakovost zdravstvenih storitev, ampak tudi njihova dostopnost. Zato je tem bolj nedopustno, da si človek vse življenje plačuje zdravstveno zavarovanje, nakar tisti, ki je odgovoren za zdravstveno blagajno, zakupi le določeno kvoto zdravstvenih storitev, pacient pa ostane ujet v vakuumu predolgih čakalnih dob – toda takšna je trenutna resničnost slovenskega zdravstva.«

Po zdravničinem prepričanju bi nujno morali uvesti že pripravljene standarde in normative, ki se že predolgo prašijo v predalih resornega ministrstva, saj bodo ti omogočili »povsem jasen pregled delovnih obveznosti zdravnikov, kakovost obravnave bi se izboljšala, konec bi bilo tudi anomalij pri delovanju zdravnikov v različnih ustanovah, ki le še dodatno prispevajo k neurejeni organizaciji dela. Zdaj prave regulative ni, tista, ki je, je povsem zastarela in neupoštevana, posledice pa občutijo predvsem pacienti.«