Tiskane izdaje
To potrjuje tudi izkustvo nekdanjega slovenskega vrhunskega športnika, ki se je pred dvema letoma zaradi slabega počutja odločil, da se malce razmiga, in se odpravil na rekreativno kolesarjenje. Toda prekolesaril je le petsto metrov, potem ga je ustavilo oteženo dihanje, poleg tega mu je leva noga po vsej dolžini močno otekla – bila je za skoraj deset centimetrov debelejša od desne. Védenje, da ob dogajanju v telesu ne sme zgolj odmahniti z roko in pozabiti nanj, saj je vse kazalo na zamašitev žile, je narekovalo odhod v ljubljanski klinični center, na ultrazvočno preiskavo.
Ta je pokazala, da se je pri nekdanjem vrhunskem športniku, ki želi ostati anonimen, zgodila popolna zamašitev globoke vene. Pristal je v bolnišnici, na kliničnem oddelku za žilne bolezni. Po dvajsetih dneh hospitalizacije, ko je bil prikovan na bolniško posteljo, se je domov vrnil v, kot pravi, precej nebogljenem stanju; na sprehodu se je moral že po tridesetih metrih usesti, zaradi močnega razbijanja srca … A je vztrajal in hodil, večkrat na dan po malem premagoval vedno daljše razdalje, in po štirih mesecih mu je uspelo priti na Rožnik. Danes je v povsem drugačni koži – spet lahko smuča, igra tenis, plava.
Zaveda se, da je po koncu športne poti zapadel v povsem drugačen, vse prej kot zdrav način življenja, zaznamovan s preveč sedenja, ki je bržkone pripomogel k zapletu. Dolgotrajno delo z računalnikom pa mu je verjetno »zameglilo pogled« oziroma odvrnilo pozornost od prvih znakov okvare venskih črpalk; ti so se med drugim kazali v počenih kapilarah ob gležnjih in po goleni.
Tudi meter dolgi strdki
Dejavniki tveganja za nastanek venske trombembolije, ki je tretji najpogostejši srčno-žilni zaplet na svetu in najpogostejši vzrok smrti v bolnišnici, ki bi jo bilo mogoče preprečiti, so zelo različni: pojavljanje te bolezni v družini, starost, nosečnost in poporodno obdobje, nekatere bolezni (predvsem rak, kajti tumorske celice zelo hitro rastejo in propadajo, v svojem življenjskem ciklu pa v kri oddajajo membranske vezikle, iz katerih se tvorijo snovi, ki spodbujajo strjevanje krvi), daljša obdobja neaktivnosti (dolgotrajno ležanje v bolniški postelji ali večurno sedenje na letalu), velika operacija (predvsem ortopedska ali abdominalna), tudi hujša poškodba (mavec na nogi), jemanje estrogena in prevelika telesna teža.
Globoko vensko trombozo je mogoče prepoznati po oteklosti noge, denimo v mečih, ki ne uplahne čez noč, prav tako po napetosti, topi, neznačilni bolečini, težkem dihanju, hitrem srčnem utripu. V takem primeru je, tako prof. dr. Aleš Blinc, predstojnik kliničnega oddelka za žilne bolezni interne klinike ljubljanskega UKC, smiselno iti k zdravniku oziroma na ultrazvočno preiskavo, ki omogoči vpogled v stanje ven. Osupljivo je, da so strdki v globokih venah lahko izredno dolgi, tudi meter ali več – vijejo se recimo vse od goleni do medenice. Nevarno je, če se del strdka odtrga in gre po krvi v pljuča, kjer s tem, ko zapre krvni obtok do dela pljuč, lahko povzroči nenadno smrt.
Zdravila proti
Zdravljenje običajno poteka z antikoagulacijskimi zdravili – zadnja leta so prišla na trg tri nova, »vsa dobra, nekoliko bolj varna in vsaj tako učinkovita kot prejšnja«, poudarja dr. Blinc. Teh zdravil ne predpisujejo preventivno, razen izjemoma bolnikom pri res dolgotrajnem zdravljenju v bolnišnici, po operaciji, nepokretnim ali posameznikom po že preboleli venski trombozi, ki nujno potrebujejo dodatno zaščito; tak primer je bila pacientka, ki je okrevala po trombemboliji in potem zanosila.
Venska tromboza v večini primerov dobi pridevek »idiopatska«, saj sprožilnega razloga ni mogoče odkriti. Ker pa je lahko povezana tudi z rakom ali katero od avtoimunskih bolezni, mora zdravljenje vedno spremljati hkratno odkrivanje morebitnih spremljevalnih obolenj.
