Zbolela sem, ker sem pozabila nase

Zdravnici Tatjani Trajkovski zahodna medicina ni ponudila vseh odgovorov na vprašanja, zato je raziskovala naprej; akupunktura, meditacije, klinična psihologija, taj či, medicina uma in telesa. Vse to, da bi bil pogled na človeka, edinstveno bitje z ogromnimi talenti in potenciali, čim bolj celovit. Je sončna oseba, ki je izkusila tudi temno plat življenja. Verjame v moč samozdravljenja.

»Zdravila sama po sebi nam dolgoročno ne prinašajo zdravja in sreče, nasprotno, vse več je bolnih in depresivnih. Pozabljamo na to, kdo smo,« razlaga v prijetnem vrvežu v enem izmed ljubljanskih lokalov; hvaležna, da je stopila na svojo pot.

Ljudi ne vidite zgolj kot telesnih bitij, temveč predvsem kot duhovna. Vam je bilo torej težko sedeti v ordinaciji in pacientom predpisovati zdravila?

(smeh) Kot zdravnica sem delala enajst let in že od nekdaj sem vedela, da mi zdravstveni sistem, takšen kot je, ne ustreza. Da želim z ljudmi delati drugače, da se želim z njimi več pogovarjati, biti iskrena, jih motivirati na poti do zdravja. Kot zdravnik pri nas žal nimaš dovolj časa, pacienta odpraviš v petih do desetih minutah, mu predpišeš recepte in to je to. Nekateri so s tem zadovoljni, vzamejo tableto in se ne sprašujejo, zakaj jih boli glava, od kod povišan krvni tlak ali rana na želodcu, ne potrebujejo globljega razumevanja in niso pripravljeni veliko spreminjati.

Mene pa pri delu z ljudmi zanima prav to; zakaj ime nekdo rano na želodcu, zakaj je depresiven. Že na fakulteti sem se spraševala o tem, zakaj je toliko bolnih, če pa naša medicina nenehno napreduje in ponuja toliko zdravil. Nekateri starejši jemljejo po 10 do 15 vrst zdravil hkrati, trojna za pritisk, trojna za sladkor ... Je to res dobro?

Pri iskanju vzrokov bolezni je potreben drugačen pogled na bolezen, na to, kar se nam dogaja. Kako to doseči?

Res je. Menim, da so predvsem mlajši o tem bolj ozaveščeni, da jim ni vseeno, kaj dajo vase, da se sprašujejo, zakaj zbolijo, in ta premik v miselnosti ljudi se mi zdi zelo spodbuden. Menim tudi, da je ena izmed nalog naše dobe dvigniti raven zavesti in postati bolj zavestna bitja, da ne živimo zgolj po avtomatizmu, pravilih ter začnemo stvari najprej spreminjati pri sebi. Bolezen je, če jo lahko tako vzamemo, priložnost, da se zazremo vase, da pogledamo, kaj delamo proti sebi, katera dejanja, razmišljanja, prepričanja nam v življenju škodujejo. Prav je, da se v takih trenutkih odpremo, da znamo spregovoriti o tem, kako se počutimo, tudi o neprijetnih občutkih. Le tako bomo našli odgovore in pomoč.

Ste specialistka družinske medicine, študirali ste akupunkturo v Sloveniji in na Kitajskem, naredili šolo klinične psihologije, tečaj funkcionalne medicine, obiskovali ste delavnice osebnostne rasti ter tečaje meditacije v Evropi in Indiji. Vodite delavnice sproščanja in samozdravljenja, ponujate prehransko svetovanje ter individualne mentorske programe za zdravljenje depresije, tesnobe, izgorelosti in kroničnih bolezni. Kaj je pravzaprav skupno vsem tem oblikam zdravljenja? Kaj nam lahko dajo?

Pri zdravljenju prepletam izkušnje iz klasične zahodne medicine z določenimi tehnikami naravnega zdravljenja, vzpostavljanja ravnovesja in sproščanja. Te tehnike pripomorejo, da se v telesu aktivirajo naravni mehanizmi zdravljenja. Telo se namreč v stanju sprostitve in pretočnosti zdravi samo. Ne zavračam uradne medicine, saj ponuja veliko neprecenljivega znanja, žal pa pogosto pozablja na celovitost človeka.

Zaradi lastnih izkušenj sem prepričana, da resnično ozdravimo le, če se zadeve lotimo celostno in poiščemo stik s samim seboj. V sebi imamo namreč izjemne potenciale, le aktivirati in živeti jih moramo. Ko se ljudje začnejo zavedati, kdo v resnici so, se postopoma osvobodijo omejujočih prepričanj, vzorcev razmišljanja in so bolj v ravnovesju s seboj. Posledično so bolj zdravi in vitalni.

Včasih so ljudje hodili k zdravniku z željo, da jim bo vrnil zdravje, moč so dali njemu. Vi, nasprotno, jim poveste, da imajo moč v sebi.

Res je, ljudem želim pokazati, da imajo sami največjo vlogo pri zdravljenju. Pri kroničnih boleznih, kot so depresija, anksioznost, avtoimunska obolenja, izgorelost, prebavne težave, kronične bolečine, jih spodbujam, da pogledajo globlje vase in naredijo določene spremembe, ki jih bodo odprle za zdravljenje. Menim, da so kronične bolezni sporočilo telesa in duha, da smo pozabili nase.

In ko se ljudje odprejo temu spoznanju in si želijo resničnega zdravja, pride terapevt, učitelj joge, zdravnik. Toda moč je v njih samih in zaupanju vase in v življenje. Ljudje, ki se poglobijo vase, pogosto spoznajo, zakaj so zboleli, in potem je pot zdravljenja lažja. Naredijo spremembe pri sebi, zdravila so seveda lahko dodatek, a zdravi jih predvsem ljubeč odnos do sebe in življenja.

Zaupen odnos s terapevtom pa zdravljenje podpre. Sama delam z ljudmi, ki so radi aktivni v tem procesu in so pripravljeni narediti spremembe pri sebi. Najprej pogledamo, kako živijo, razmišljajo, čustvujejo, nato jim pomagam aktivirati notranje zdravilne potenciale z različnimi tehnikami sproščanja, dihanja, po potrebi spremembo prehrane, gibanja. Naučim jih tehnik, s pomočjo katerih se osvobodijo omejujočih prepričanj, odnosov, predvsem pa jih podprem pri izboljšanju odnosa do sebe.

Tudi sami ste se že znašli v situaciji, ko ste bili nemočni, spopadli ste se z depresijo. Kako se je to pravzaprav zgodilo?

Med študijem akupunkture na Kitajskem sem se zaljubila v zdravnika in po dveh letih zveze na daljavo sem se odločila, da se preselim k njemu, da sledim svojemu srcu. Tu sem pustila vse, kar sem imela, partnerja, službo, prijatelje, na koncu pa sem bila izjemno razočarana. Ugotovila sem, da sva si povsem različna, in se po petih mesecih vrnila domov uničena, v hudi stiski in žalosti. Vse sem stavila na nekaj, kar sem mislila, da je prav, potem pa se je izteklo popolnoma drugače, kot sem si želela.

Počutila sem se grozno; zjutraj nisem mogla vstati, razmišljala sem o tem, da bi zaspala za zmeraj, vse je bilo mučno, tudi to, da sem dvignila rolete, pogledala skozi okno. Težko mi je bilo iti med ljudi, nikogar nisem želela srečati. Počutila sem se nesposobno in nemočno. In to se je dogajalo meni, ki sem bila vedno polna energije, ki so me ljudje klicali sonček. Predpisali so mi antidepresive, pa jih nisem hotela jemati, odločila sem se za psihoterapijo. Vedela sem namreč, da sem se v tem stanju znašla zato, ker sem pozabila nase, na svojo vrednost. In to sem želela popraviti.

Pa vendarle, saj ste se odločili za ljubezen, saj ste sledili srcu.

Mislila sem, da sledim srcu, a ko sem pozneje razmišljala, zakaj se je razvila depresija, sem ugotovila, da sem že ves čas dobivala intuitivne občutke, ki so me opozarjali, da ta odnos zame ni dober, a sem silila naprej. Nikomur nisem razlagala o iskrenih čustvih in pomislekih, saj se navzven raje kažemo v najboljši luči, češ: »Jaz sem ok, vse zmorem, sem pogumna!« Ampak to ni vse, jaz sem tudi tista, ki se zjoče, tista, ki trpi, ki je včasih žalostna, samo o tem ne govorimo zlahka, te stvari mnogokrat skrijemo.

Mislim, da bi se lahko odločila drugače, če bi o svojih čustvih, pomislekih in strahovih iskreno spregovorila, če bi si jih upala priznati. Toda takrat nisem zmogla pokazati negotovosti in ranljivosti. Navajena sem bila biti močna, uspešna in tako sem naredila vse, da bi mi uspelo. Ampak sebe ne moreš pretentati. (smeh) Na koncu sem spoznala, da se imam premalo rada. Vedela sem, da moram to spremeniti – se sprejeti in se naučiti imeti rada. To je tisto, kar zdravi. Ta izkušnja mi danes koristi, da laže razumem in podprem svoje paciente in kliente.

Kaj ste spremenili? Kako ste se postavili na noge?

Vse sem začela na novo, preselila sem se v drugo mesto, zamenjala službo, poglobila sem se v meditacijo, tehnike sproščanja, dihanja, taj či, prijatelj mi je ponudil zdravljenje s homeopatijo, pisala sem dnevnik ter veliko časa preživela v naravi. Spregovorila sem o svojih čustvih z bližnjimi in se predvsem učila razmišljati in videti stvari drugače.

Zakaj je pisanje dnevnika terapevtsko? Marsikdo ni tega počel že vse od najstniških dni.

Pri bolezni in duševnih stiskah gre za zastoj energije, ne le fizično, tudi energetsko. Rešitev je v pretoku energije; dobro je, da damo misli, občutke, čustva ven, da se zjočemo, kričimo, gremo na boks ali premlatimo žimnico, spremenimo prehrano, se gibamo, pišemo dnevnik. S tem premaknemo energijo, stvari, misli, čustva. Nekje začnemo in potem opazujemo, kako se telo na naše spremembe odziva. Kadar pišemo dnevnik, pretakamo misli in občutke na papir in potem laže stopimo stran in se z njimi ne enačimo več.

Počasi postajamo bolj zavestni, ne reagiramo več tako impulzivno in spoznamo, da imamo vedno možnost odločitve. Zelo pomembno je, da si dovolimo občutiti vsa čustva, tudi tista, ki jim označujemo kot negativna, žalost, strah, bes, jezo, sram, ter da si jih priznamo. Le tako lahko postanemo bolj pristni, sprejmemo sebe in življenje v celoti. Dokler bežimo pred svojimi boleznimi in čustvi, ti tečejo za nami, pisanje pa nam ponuja priznavanje vsega, kar čutimo, in nam daje globlje uvide.

Kako pa nam pri tem pomaga meditacija? Menite, da je treba obiskovati kakšne posebne tečaje ali lahko meditiramo doma, sami, brez posebnega znanja?

Meditacija je pravzaprav vzgajanje povezave s samim seboj, da smo v tem trenutku, prisotni, čuječi, zavestni svojega bitja. Bolj ko smo povezani s seboj, bolj smo sproščeni, pretočni, zdravi in laže nam je v življenju. Mnogi si predstavljajo nepremično sedenje v tišini brez misli, pa ni le to. Meditacija je lahko tudi pitje čaja, sprehod, ples; zame je krasna meditacija sprehod v naravi, še posebno ko sem napeta, utrujena, domov se vrnem bolj jasnih misli. Zelo so mi všeč dinamične meditacije, pri katerih najprej plešemo, skačemo, da se telo utrudi, in potem se um laže umiri. Občasno organiziram vikend umike, ko se za nekaj dni odpravimo proč od vsakdana in se posvetimo sebi, meditaciji, tišini.

Vsak ima svoje načine meditacije in vsak ima tudi sebi lastne stvari, ki ga osrečujejo. Kako najti stik z njimi?

Res je, čeprav smo si vsi podobni v tem, da si želimo biti srečni in izpolnjeni, je poti do tam tisoč in še več. Kar koli že v življenju počnemo, ali v službi, ali si želimo kupiti lepo obleko, ali želimo imeti dober partnerski odnos, počnemo zato, ker želimo v sebi izpolniti neke občutke. Zato se je smiselno vprašati, zakaj si določene stvari želimo, da ugotovimo, po katerih občutkih hrepenimo.

In potem lahko, če vemo, da smo žalostni, ker si želimo ljubezni, razmislimo, katere stvari nam, poleg partnerskega odnosa, še lahko dajo ljubezen. In počnemo čim več takih stvari, recimo crkljamo kužata, obiščemo bližnje ... Ko so ljudje bolni, pogosto opustijo aktivnosti, ki so jih prej osrečevale, postanejo pasivni in prevzamejo vlogo žrtve. Pomembno je, da jih takrat spodbudimo, da premaknejo energijo, se ne umikajo vase in da počnejo stvari, ki jih osrečujejo.

Namesto tega pa je v današnji družbi veliko depresije, izgorelosti, občutkov nemoči in strahu. Podatki kažejo, da se je uporaba antidepresivov v Sloveniji od leta 2001 povečala za 365 odstotkov!

Mislim, da sta nezadovoljstvo ljudi in velika poraba antidepresivov povezana z današnjim načinom življenja; od ljudi se zahteva vse več, tempo je hiter. Vse temelji na uspehu in zunanji podobi, za človeka kot posameznika ni časa in prostora, vse manj je sočutja, razumevanja ter spoštovanja posameznika kot takega. Brezposelnost je velika, ljudje se bojijo za službe. Mnogi v strahu, da ne bi izgubili delovnega mesta, prenašajo v službi razne pritiske, drugi so ambiciozni in se želijo dokazati. Številne ženske poskrbijo najprej za vse druge, sebe dajo na zadnje mesto. Cena, ki jo plačujemo, je visoka.

Veste, koliko strahu je v ljudeh, ker se ne dovolijo izraziti in biti to, kar so. Bojimo se zameriti drugim, postaviti meje, reči ne. Na vseh koncih delamo kompromise, pozabljamo nase in to se kaže v zdravju, počutju – v obliki depresije, izgorelosti ter številnih drugih bolezni.

Mislim, da se moramo ponovno zavedeti svoje vrednosti. Ko se bomo zavedali lastne, jo bomo priznali drugim in bomo bolj sočutni, razumevajoči. Vsi smo namreč eno.

Včasih smo verjeli, da naše zdravje določajo geni, danes vidimo, da je to veliko bolj kompleksno.

Danes vemo, da se lahko geni aktivirajo ali ne. In večja verjetnost je, da se aktivirajo, če smo v stresu. Medicina uma in telesa, katere tehnike uporabljam pri zdravljenju, govori o tem, kako z mislimi in čustvi kreiramo svoje življenje. Ko smo žalostni, prestrašeni, zaskrbljeni, napeti, smo v stresu, če se želimo ozdraviti, moramo telo spraviti iz stanja stresa v stanje sprostitve. To lahko storimo z določenimi tehnikami dihanja, sproščanja, z meditacijo, tem, da ozavestimo čustva, spremenimo misli. Ljudi spodbujam in podprem, da najdejo moč v sebi.

Ste zelo odprta, sproščena, mladostna oseba. Je tudi to korak k sreči?

(smeh) Ljudem vedno rečem, naj v življenju ostanejo odprti, ker če si odprt, stvari pridejo do tebe. Ne mislite: Jaz tega ne zmorem. Jemljite življenje bolj kot vprašanje. Bodite zvedavi kot otroci, saj tako rastete in se razvijate. Ne kupite vsega, kar vam rečejo, vprašajte se raje, ali to drži. Ljudje imamo namreč ogromno prepričanj, resnica pa je neopisljiva. Živite v skladu s svojo pravo naravo.