Empatija na eni in žaljivke na drugi strani
sre, 14.12.2016, 12:00
Empatija na eni in žaljivke na drugi strani
Kako zelo je empatijo čutiti že pri študentih medicine − biti sočuten in imeti ljudi rad.

»Žejna sem,« je zašepetala bolnica. Zdravnik, ki je med urgentnimi pregledi pritekel na oddelek, je pogledal naokrog. Le dve sestri sta bili tisto popoldne na oddelku s tridesetimi bolniki − ena je bila pri bolnici v sobi 12, druga je pomagala pri sprejemu bolnika na oddelčni ambulanti. Ne ena ne druga danes še ni utegnila izpolniti vseh obrazcev. »Boste čaj?« je povprašal bolnico in ga hip kasneje v kuhinji natočil v kozarec.

Ljudje se lahko zavestno odločimo, da bomo bolj ali manj ali sploh ne (so)čuteči, empatični. A ne povsem − mehanizmi empatije so namreč zapisani v biologijo naših možganov.

Ko zremo v fotografijo na turško obalo naplavljenega dečka Alana Kurdija, ko otiramo pot z obraza trpečega, morda umirajočega bolnika in ko preberemo, koliko otrok na leto umre zaradi lakote (ste vedeli, da 3,1 milijona?), se v nas vzbudijo celice, ki projicirajo misli in čustva (da, tudi trpljenje in bolečino) drugega v različne predele naših možganov.

Tvoja bolečina postane tudi moja na dva različna načina: v primeru Alana Kurdija in »mojega« bolnika se aktivira zelo star, »čuteči« del možganov, povezan s čustvi, v primeru pretresljivih številk pa dosti mlajši, »analitični« del, povezan z razumom.

Alanovo trupelce je v nas vzbudilo občutek pretresenosti, bolečine in tragedije, žalostna statistika nam je odkrila novo dejstvo in dopolnila naše znanje o trpljenju otrok. Oboje pa lahko vodi do učinkovite pomoči − »čuteči« del običajno do takojšnje, »analitični« pa do bolj mirne, premišljene in načrtovane.

Najbolj učinkovito zna biti usklajeno delovanje obeh: v 24 urah po objavi fotografije nesrečnega utopljenega dečka je bilo na račun ene od dobrodelnih organizacij nakazanih 15-krat več sredstev kot dan prej.

Zdravnik in medicinska sestra sta bila tisočletja zavezana predvsem klicu čuteče, posameznemu bolniku namenjene empatije; študije so pokazale, da je stopnja njune empatije povezana z zadovoljstvom bolnika, z bolj ugodnimi kliničnimi uspehi, manj napakami in manj sodnimi spori.

Manj sta vešča druge analitične dimenzije, ki jo v zadnjih desetletjih glasno − in zaradi omejenih sredstev upravičeno − poudarja družba, ki zahteva, da zdravnik in sestra razmišljata tudi politično, sociološko, populacijsko in ekonomsko.

Tega se stroka zaveda tudi sama (npr. https://www.cms.gov) in to zdravstveni delavci počnejo na različne načine.

Način, ki nam je kot ljudem najbližji, je vzpostavljanje psihološke vezi med trpljenjem »mojega« konkretnega bolnika in tisočev brezimnih bolnih »drugih«; ali med tragedijo strtega telesca Alana Kurdija in usodo umirajočih in od lakote umrlih treh milijonov otrok.

Drug način je intenzivno delo v javnosti − in res, dosti bolj kot kdaj prej zdravnik in sestra danes postajata tudi učitelja, prosvetitelja, sodelavca pri organizacijskih in političnih odločitvah, ko skozi pripoved o usodah svojih bolnikov  in skozi pripoved o lastnih stiskah oblikujeta javno mnenje.

K tej bolj »analitični«, »statistični« dimenziji spadajo uvajanja novih načinov dela, kazalnikov kakovosti, načinov nadzorov, izboljšav − opredelitev, ki so zamišljene dobro, a se mnogokrat uvajajo tako ihtavo, da jih v ambulantah in na oddelkih življenje pogosto razgali kot slabo načrtovane, nepovezane ali pretirane.

Zdravniki in sestre vse več časa prebijejo ob izpolnjevanju iz dneva v dan osupljivo številnejših in bolj zapletenih obrazcev − in v kombinaciji s kadrovsko stisko in nezaposlovanjem sester in zdravnikov vse težje zmorejo tisto drugo poslanstvo: sesti k bolniku, ga prijeti za roko, povprašati o vnuku (ali o strahu pred boleznijo in umiranjem), mu prinesti kozarec čaja in potolažiti (ne samo informirati) njegovega svojca. Včasih pa samo − molčati. V teh časih premalo dojemamo, da zdravnik in sestra želita in morata ohraniti tudi to »čutečo« empatijo, ki bi jo nevroanatom umestil v globoke, s čustvi povezane dele možganov; empatijo, namenjeno malemu Alanu, empatijo, namenjeno mojemu bolniku-tukaj-in-zdaj.

Kako zelo je to empatijo čutiti že pri študentih medicine. Zaradi nje jim znajo prva leta kliničnega študija biti težja, saj breme človeške bolezni, trpljenja, umiranja mnogi še dolgo nosijo s klinik v svoje domove. In lažja kasneje, ko odkrijejo, v kako veliko pomoč je pri poklicu zdravnika in sestre prav − biti sočuten in imeti ljudi rad. Tudi ko jih bo kdo, leta kasneje, imenoval pohlepne asocialne pošasti, kot se to dogaja danes, bo lažje dojeti, da so težke in žaljive besede lahko odraz nerodnosti ali neznanja, dostikrat utesnjene ideologije, velikokrat boleče osebne izkušnje.

Oba vidika empatije, čuteči in razumski, bosta vedno in v temelju opredeljevala delo zdravnikov in sester in tudi zato družba medicine in zdravstva ne more obravnavati zgolj kot eno od mnogih poslovno-ekonomskih kategorij; niti se tako ne sme videti stroka.  

V dobro bolnika, zdravstvenih delavcev in celotne družbe.

***

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je nevrolog in univerzitetni učitelj, predstojnik Katedre za nevrologijo Medicinske fakultete v Ljubljani in dober poznavalec področja nevrodegenerativnih možganskih bolezni.

***
Zdravstveni blogi na Delo.si

Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.

Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.

Tematska zdravstvena stran bo v Delu znova postala stalnica. Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

dr. Erik Brecelj, kirurg

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

dr. Maruša Hribar, homeopatinja

Sabina Senčar
, ginekologinja

Diana Zajec, novinarka

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

 



Empatija na eni in žaljivke na drugi strani

Zdravniki in sestre vse več časa prebijejo ob izpolnjevanju iz dneva v dan osupljivo številnejših in bolj zapletenih obrazcev − in v kombinaciji s kadrovsko stisko in nezaposlovanjem sester in zdravnikov vse težje zmorejo tisto drugo poslanstvo: sesti k bolniku, ga prijeti za roko, povprašati o vnuku (ali o strahu pred boleznijo in umiranjem), mu prinesti kozarec čaja in potolažiti (ne samo informirati) njegovega svojca. Včasih pa samo − molčati. Foto: Shutterstock

Prijavi sovražni govor