Kaj je šlo narobe?

V okviru mojega sodelovanja pri projektu Imuno, ki se ukvarja s tematiko cepljenja, me ljudje pogosto sprašujejo, ali res tako zaupam cepljenju, zakaj sem tako predana temu prostovoljnemu delu in ali sem se kdaj vprašala, ali je cepljenje res varno. Moj odgovor je vedno enak: »Da, zaupam.«

Vendar to ne pomeni, da ne razumem ljudi, ki so skeptični do cepljenja, dvomijo o njegovi koristnosti ali so prestrašeni. Razlogov, zakaj je do tega nezaupanja prišlo, je več in posledično precepljenost v Sloveniji upada.

Začnemo lahko s splošnim nezaupanjem v zdravstvo, nezaupanjem v stroko, v državo, v avtoriteto. V družbi vlada nezaupanje v raziskave in dokaze strokovnjakov in inštitucij. Zakaj je tako, je precej jasno. Ljudje smo prepogosto priča korupciji na različnih ravneh družbe, zato hitreje verjamemo v teorije zarote in v zahrbtne kupčije, ki da prinašajo le zaslužek farmacevtski industriji.

Poleg tega je splet poplavljen s tovrstnimi informacijami. Kakovostne znanstvene raziskave pogosto končajo v senci populističnih in lažnih prispevkov, kar vpliva na nepoučenega bralca, saj ta iz množice podatkov težko izloči tiste resnične, ki jih potrebuje. Družbeni mediji so polni skupin in organizacij, ki podpirajo akcije proti cepljenju in v večini nagovarjajo predvsem mlade starše, ki se sprašujejo o smiselnosti cepljenja svojih otrok.

Stroka podpira cepljenje, je enotna. Hkrati pa je treba priznati, da včasih reagira nerodno in zakasnjeno. Kar je, če pogledamo z njene strani, precej razumljivo. Le čevlje sodi naj kopitar, pravijo.

Zakaj bi bilo treba na vse kriplje zagovarjati medicinski poseg, ki je več kot učinkovit in uspešen? Težko je slediti vsem muham in lažem s spleta. Predstavljajmo si pediatra, ki hoče razložiti pomen cepljenja. Kje se lahko ustavi in koliko informacij je dovolj za starša?

Sama menim, da je osnovna razlaga primerna, vendar nekateri pričakujejo obrazložitev vsake študije, ki je bila kdaj opravljena na to temo. Kar ni malo. Seveda je pogovor ključen, kar ve vsak pediater in, upam, tudi vsak zdravnik. Vseh skrbi pa včasih vendarle ne more odgnati. Seveda se mora pediater spoznati na cepljenje, toda ali, denimo, gradbenik pozna vsako molekulo elementov, ki tvorijo naše domove?

Naj se dotaknem še premajhne ozaveščenosti javnosti o tej pomembni temi. Inštitucije, ki so odgovorne za javno zdravje, so malo zaspale na krilih dobre precepljenosti in posledica je zapoznelo odzivanje na njeno upadanje. Potrebno je pozitivno naravnano informiranje ciljne populacije na vsakem koraku. Treba je skrbeti za javno zdravje v Sloveniji in dvigniti zaupanje na višjo raven. Zaupati je treba strokovnjakom in ne dvomiti v njihov prav.

Lahko rečem, da je šlo pri tem nekaj narobe. Vsi vidimo, da je šlo nekaj narobe. Zakaj ljudje preprosto ne zaupajo več zdravnikom in stroki? Mogoče so zdravniki postali preveč nedostopni in so inštitucije, ki bi morale skrbeti za ozaveščanje o cepljenju, popolnoma zatajile. Vidim, da si zadnje samo podajajo žogico odgovornosti, naredijo pa bore malo.

Mogoče nas, zdravnike, premalo učijo o razumevanju, sočutju in empatiji. Ali premalo poudarjajo komunikacijo s pacienti glede cepljenja, glede zdravljenja, glede zapletov, stranskih učinkov?

Vendar se vedno bolj sprašujem, ali lahko zdravnik dobi ljudi na svojo stran. Kako lahko pridobimo nazaj zaupanje javnosti in kako popraviti razmere v Sloveniji?

Eva Vrščaj je študentka petega letnika medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in vodja projekta Imuno, ki deluje v okviru Društva študentov medicine Slovenije. Sama je velika zagovornica cepljenja in aktivistka na tem področju.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

Sabina Senčar, ginekologinja

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

Gabrijel Fišer, kirurg

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

dr. Maruša Hribar, homeopatinja

Eva Vrščaj, študentka medicine

***