Tiskane izdaje
Izgoreli zdravniki težko opravljajo svoje poslanstvo in uresničujejo svoje obveznosti. Zato bi morali poskrbeti, da njihovo delo poteka v normalnih okoliščinah, v mejah normale bi morale biti tudi obremenitve zdravnikov. Zdravniško delo mora biti ustrezno ovrednoteno − to je preprosto dolžnost družbe do zdravnikov. Žal pa v Sloveniji ni tako.
Če bi takšno oceno v zdajšnjih okoliščinah zapisal novinar, bi ga, skupaj z njegovim mnenjem, raztrgali vsi po vrsti. A mnenje je verodostojno, tehtno in utemeljeno, prav nič pretirano ali pristransko. Dr. Erik Brecelj, znani slovenski kirurg, ga je pred kratkim umestil v celovit razmislek o večplastni in večpomenski odgovornosti zdravnika od nekoč do danes, skozi zgodovinsko različno umeščeno in pogojeno razumevanje glavnega gonila njegovega delovanja, Hipokratove prisege.
In to sporočilo je čedalje bolj aktualno, tudi ali predvsem zaradi dogajanja, ki ga je sprožila trenutno zamrznjena stavka zdravnikov.
»Na zdravnike in na zdravstveni sistem se ljudje na odgovornih mestih spomnijo le takrat, ko so sami ali njihovi svojci v stiski zaradi bolezni. Čim nastopi obdobje zdravja, na obveznosti do zdravstvenega sistema in na bolnike, ki potrebujejo delujoč zdravstveni sistem, pozabijo.
Zakaj pa bi se trudili? Poznajo dobre zdravnike, ki bodo vse uredili. In zdravniki? Takim ljudem delamo usluge. Ne samo zato, ker so pomembni. Predvsem zato, ker v svojem egoizmu znajo poiskati poti do hitrega zdravljenja in dobesedno zlorabiti zdravnike, ki to, žal, dovolimo.
Ostali pa molče čakajo v dolgih čakalnih vrstah.«
Takšna je realnost. Zaradi takšnega stanja, ki ga politika podpira in spodbuja, namesto da bi pospešeno uvedla vzvode za korenite sistemske spremembe, so se zdravniki odločili za stavko − ker druge rešitve ni bilo, od nikoder. Zaradi upanja, da se po toliko letih vendarle nakazujejo spremembe, ki bodo prvenstveno koristile pacientom, so zdravniki stavko, resda začasno, tudi zamrznili.
Zamrznjena zdrava pamet?
A zdi se, da je v slovenskem prostoru zmrznjeno še vse kaj drugega kot legitimna pravica sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides, ki je s celovito, tako rekoč absolutno podporo svojega članstva nameraval − in uspel − pokazati in dokazati to, kar pravzaprav vsi že dolgo, predolgo vemo, vendar nihče ne ukrepa. Slovensko zdravstvo nujno potrebuje reformo.
Zgodi se nič. Odgovornost odgovornih ostaja pozabljena, zanemarjena; sistem, ki bi ga bilo nujno treba prevetriti od temeljev navzgor, se počasi, a vztrajno seseda. Težo tega procesa najbolj občutijo bolniki, kaže se v nedopustno dolgih čakalnih vrstah, v sramotnem stanju, ki ogrozi zdravje pa tudi življenje marsikaterega bolnika.
Anamneza zdravstva, kadrovska in organizacijska, je znana. Prav tako je znano, da brez celovitih reformnih sprememb izboljšave, ki bodo omogočile tudi boljšo kakovost in varnost zdravljenja, preprosto ne bodo nemogoče.
Toda kako take izboljšave doseči? Zdravniki so med belo stavko z delom, omejenim na zakonsko določen delovnik, zelo povedno pokazali, da slovensko zdravstvo v veliki meri »stoji« na čezmernih obremenitvah − ne le njih, ampak tako rekoč vseh zaposlenih v zdravstveni sferi. Vztrajanje pri takem stanju še dodatno povečuje izgorelost, tveganja in tudi pojav anomalij.
Jasno in ponovno se je pokazalo − na žalost tudi na račun številnih odpovedanih in preloženih nenujnih preiskav in posegov −, da je reforma, za katero ne more stati le ozaveščena in samokritična stroka, ampak tudi ali predvsem nepokvarjena politika, nuja. Nuja, če hočemo ohraniti tisto, kar je v zdravstvu dobrega; potreba, če politika želi, zna in zmore dokazati, da je skrb za dobro prebivalstva (torej tudi njihovih volivcev) res med njenimi prednostnimi nalogami, ne le predvolilnimi obljubami.
Politične igrice
In kakšna sporočila dobivamo danes, ob robu stavke, ob robu sporazuma, sklenjenega med Fidesom in ministrstvom za zdravje? Nič novega, ponavlja se zgodba zadnjih dveh desetletij, tokrat v le še nekoliko radikalnejši in manj umni različici.
Iz najbolj odmevajočih političnih razprav in odzivov je spet mogoče jasno razbrati, da koalicija opozicije pravzaprav sploh ne potrebuje, saj je že sama (v) sebi povsem razklana, nespretna in tudi nesposobna. Sporočila, ki jih pošilja v javnost, pa so tako različna, da se človek lahko le vpraša, kam neki se je v času volitev izgubila razsodnost pri odločanju o tem, komu izročiti v roke nedvoumno zaupnico za vodenje države, za prizadevanja za dobro njenega prebivalstva.
Toda razglabljanje o tem je, vsaj v tem trenutku, brezplodno. Danes, ko se v javnosti kopičijo kritike na račun zdravstva in anomalij v tem sistemu, ki da jih s pridom izkoriščajo vsi po vrsti, zlasti pa zdravniki, je njihova stavka v trenutku postala nekaj nedopustnega, sprevrženega, škodljivega. Take trditve, seveda, močno koristijo nekaterim interesnim skupinam, zlasti političnim, saj se gnev javnosti (spet) obrača proti tistemu, ki ni izvirni krivec za stanje, nad katerim nihče več ne more biti vzhičen.
Pravzaprav je v tem trenutku vseeno, kaj pravi politika. Njena vloga pri tem, da je naše zdravstvo tam, kjer je, je jasna; tudi z uperjanjem prsta proti zdravnikom ji tega ne uspe več skriti. Ker pa je politika glasna in ima za leporečenje več časa kot tisti zdravniki, ki res garajo in se trudijo za boljše zdravje Slovencev − vseh, ne le tistih z zvezami in poznanstvi −, pozitivnih sprememb ne bo. Ne, dokler se slovenska javnost ne bo zazrla vase in poglobljeno, tudi izkustveno razmislila o pričakovanjih in zahtevah zdravnikov, med katerimi izboljšanje plač tokrat zagotovo ni na prvem mestu.
Manipulacije z informacijami
Kakšna je bila stavka zdravnikov? Delali so. Morda se je v tem času zdravstveno kolesje vrtelo nekoliko bolj upočasnjeno, a le zato, ker so si zdravniki za tiste bolnike, ki so se prav v tem času prebili na začetek čakalne vrste, vzeli več časa, kot bi si ga sicer. Za bolnike, ki so se v zadnjih letih navadili drugačnega pristopa, je bila taka izkušnja osupljiva.
A tako bi moralo biti vedno. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto, pri vseh 6000 zdravnikih, ki vsako leto opravijo približno 12 milijonov pregledov in v bolnišnicah zdravijo okoli 360.000 bolnikov.
Vsi pa vemo, da je resničnost − zlasti tista, ki obolelega prisili v predolgo čakanje, ki marsikoga stane tudi življenje − bistveno drugačna.
Na to so v zadnjih dneh opozorili tudi mladi zdravniki; teh ni mogoče uvrščati v kvoto približno promila zdravniških »izbrancev«, ki se vedno znova znajdejo na lestvici najbolje plačanih v javnem sektorju. Velika večina zdravnikov, zlasti mladih, za svoje delo ni plačana ustrezno, o tem ni dvoma.
Njihova zahteva po končnem priznanju standardov in normativov, ki jih že leta prekladajo po predalih trenutno aktualne politike, je povsem utemeljena. In je, navsezadnje, tudi konkreten sestavni del prizadevanj za spremembo sistema, ki sta ga resničnost slovenskega zdravstva (njegovega delovanja in financiranja) in patologije slovenstva že davno prerasli.
Pričakovanja zdravnikov glede boljših pogojev za delo in tudi glede možnosti variabilnega nagrajevanja tistih, ki dokazano delajo več in bolje, pa so sploh nekaj, kar bi moralo razveseliti vsakega bolnika, pravzaprav vsakogar, ki bo kdaj prišel v interakcijo z zdravnikom in celotnim zdravstvenim timom.
Izgubljanje ali obujanje zaupanja
V tem odnosu je nameč še vedno primarnega pomena zaupanje − pa čeprav se po zdajšnjih eskapadah, povezanih s stavko, to zdi tako rekoč za vedno izgubljeno. Mladi zdravniki, ki so se oglasili v zadnjih dneh, si upajo odkrito spregovoriti tudi o napakah − kaj takega je bilo pred dvema desetletjema, v času prve stavke zdravnikov, doslej najdaljše splošne stavke na Slovenskem, nemogoče. A v tem času se je spremenilo veliko, čeprav ne dovolj.
Pa vendarle, danes zdravniki javno povedo: v najbolj razvitih državah na svetu, kjer napak ne pometajo pod preprogo, je znano, da vsak dvajseti bolnik utrpi škodo zaradi zdravstvene napake, vsak tisoči bolnik pa med zdravljenjem v bolnišnici zaradi napake umre.
Če bi ta podatek prenesli v slovenske razmere, bi to pomenilo 360 smrti vsako leto, medtem ko je po ekstrapolaciji ameriških podatkov, ki jih je prav tako mogoče prenesti v druge zdravstvene sisteme, ta skrb vzbujajoča številka celo še enkrat večja.
Toda bistveno je sporočilo slovenskih zdravnikov: več kot 95 odstotkov jih ne zmore in ne želi delati po cele dneve in noči v bolnišnici, kajti utrujen zdravnik dokazano dela več napak. Zato ni presenetljivo, da povprečna plača (zobo)zdravnikov − z vsemi dodatki in dežurstvi − ne doseže vrtoglavih zneskov, ki se pojavljajo v javnosti, ampak komajda doseže 1900 evrov neto.
Spodbujanje kakovosti − povsod in pri vseh
Sporazum, v katerem politiki zdaj tako sprenevedavo iščejo skrite in prikrite dodatke, naj bi spodbudil nagrajevanje kakovosti, vzporedno pa zapolnil kadrovsko najbolj zdesetkana strokovna področja. Če gre verjeti zdravnikom, ki so še vedno med najbolj cenjenimi poklici v slovenski družbi, pa tudi navedbam resornega ministrstva, se bo to zgodilo zato, da bodo bolniki končno tudi pri nas dobili obravnavo, kakršno si zaslužijo − takšno, ki prinaša več zdravja, manj zapletov, manj bolniških odsotnosti in več prihrankov.
V bolnišnicah, na kliničnih oddelkih, tudi v čakalnicah ordinacij so med številnimi obvestili že nekaj časa tudi opozorila o ničelni toleranci do nasilja, ki se je mimo trhlih sistemskih temeljev že nemalokrat prikradlo v sistem in si za cilj izbralo posameznika, ki ni odgovoren za nastalo stanje. Odgovorni pa ostajajo varno skriti, zaviti v vato političnega leporečja in sistemskega trosenja puhlic.
Na eni od ljubljanskih klinik visi drugačno sporočilo: »Živimo v času, ko nam ni nič dovolj hitro in dovolj dobro in bi vsak dan moral imeti vsaj 48 ur ... Zato se vam zahvaljujemo, ker s svojo strpnostjo in dobro voljo pripomorete k temu, da smo pri delu hitrejši, bolj zbrani in bolj natančni.«
Bi bilo smiselno, da bi takšne napise razobesili tudi po drugih institucijah? V državnem zboru, na vladi, v uradu predsednika države, po vseh ministrstvih, podjetjih, v medijskih hišah, na medicinskih fakultetah? Bi bilo potem kaj drugače? Kako bi bilo, če bi povsod uvedli nagrajevanje kakovosti?
Velik napredek bi že bil, če bi se vsak človek preprosto zavedel svoje vloge v času in prostoru, v katerem živi − svoje moči, da z aktivnim (so)delovanjem ustvari majhno, a pomembno sled, ki vodi k izboljšavam. Te potrebujemo vsi, predvsem pa si jih zaslužijo pacienti. Zato politično igračkanje s slovenskim zdravstvom preprosto ni več dopustno.
***
Diana Zajec je univ. dipl. novinarka, komentatorka Dela, specializirana za področje zdravja in zdravstva. S filigranskim povezovanjem umetnosti pisane besede in poznavanja razsežnosti slovenskega zdravstva že več kot dve desetletji pomaga soustvarjati premike na tem izjemno kompleksnem področju.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
Diana Zajec, novinarka
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
