Tiskane izdaje
Le dvoje je zanesljivo na tem svetu − smrt in davki, je leta 1789 v pismu francoskemu fiziku Jean-Baptistu Le Royu zapisal ameriški predsednik Benjamin Franklin. Zdaj, več kot dvesto let kasneje, se jim pridružuje še tretje.
O tem premišljujem, ko zrem v pismo svoje bolnice Helene R.
Dolga leta se že boriva z njeno težko in napredujočo možgansko boleznijo, ki ji je najprej okvarila telo in pred letom dni tudi spomin. Spremljal sem jo na številnih postajah njenega življenja − najtežja je bila tista, ko ji je, materi samohranilki, pred desetletjem umrl edini sin; takrat mi je napisala prvo pismo.
In letos, nekega septembrskega dne, v njenem 78. letu, je prispelo njeno drugo pismo: Prosim, pomagajte. Danes sem po nekajmesečnem čakanju prišla v ambulanto in spoznala, da sem prišla eno leto prezgodaj. Datum pregleda je september 2017, in ne 2016. Saj ne vem, ali bom takrat še živa.
Kaj naj napišem svoji ostareli, osamljeni, tresoči in opotekajoči se ter vse bolj pozabljivi bolnici? Kako bi ji pomagal?
Prvič, lažje bi ji pomagal, če ne bi imela napredujoče možganske bolezni.
Kajti k meni bi jo − po pravilniku − lahko napotili zaradi novonastalega zdravstvenega problema (kar njena že leta prisotna možganska bolezen ni) ali zaradi akutnega poslabšanja zdravstvenega stanja (kar se za zdaj še ni zgodilo). Njena bolezen je namreč kronična in progresivna, napotni zdravnik ne prosi za prvi pregled, ampak za kontrolnega, in zanj ne veljajo določbe o najkrajših čakalnih dobah. (Teh − zaradi bolečega pomanjkanja zdravnikov, ki obravnavajo ostarele z možganskimi boleznimi − tako ali tako ne bi bilo mogoče uresničiti.)
In vendar so napredujoče (progresivne) nevrološke bolezni po svoji naravi in s staranjem znova in znova 'prve' − vsako leto v življenju bolnika demenca in parkinsonizem dodatno upočasnita gib in zabrišeta misel, vsak še tako minimalen zagon multiple skleroze ali epileptični napad lahko dodatno razkroji možganske funkcije.
Če Heleno vzamem pred vrsto, tudi če to storim po svoji redni ambulanti, je to kršitev zakona. O njej bodo poročali na nacionalni televiziji in zaradi nje bova verjetno kaznovana jaz in tudi moja ustanova. Da, lahko jo bom sprejel prej − a le, ko bo prišlo do akutnega poslabšanja zdravstvenega stanja (kar se pri njenih letih in zaradi napredovanja bolezni zna zgoditi še pred septembrom 2017). Takrat bo pregledana, verjetno prek urgentne ambulante, lahko da bo sprejeta na oddelek, morda intenzivni. Njeno bivanje na bolnišničnem oddelku bo dražje, kot bi bil redni ambulantni pregled, zdravljenje pa manj uspešno.
In drugič: Heleni bi lažje pomagal, če ne bi bila ostarela. V Sloveniji živimo dolgo − okoli 80 let. Kako ponosni smo na to številko, ki je odsev kvalitetne prehrane, socialne varnosti in uspehov medicine v zadnjih stotih letih − naše babice in prababice v začetku 20. stoletja povprečno niso dočakale svojega 50. leta. Kako ponosni smo in obenem polni upanja, saj je ta številka še precej pod tisto − 115 let −, ki jo je pred dnevi kot biološko mejo življenjske dobe človeka začrtal dr. Vijg s sodelavci v znanstveni reviji Nature.
Polni upanja smo in vendar po svoje razočarani − tudi če to ostaja neizrečeno, radi bi živeli še dlje. Pa je de Vijgovo sporočilo res pesimistično? Ali pa je morebitna biološka (genetska) zamejitev človeškega življenja dobra vest? Tudi v Veliki Britaniji je pričakovana doba okoli 80 let − a le 63 od njih bo kvalitetnih in zdravih.
Da, danes živimo dolgo, saj smo uspešno obvladali infekcijske bolezni, vse bolj tudi srčno-žilne, kap in raka; nemočni in nevedni pa ostajamo pred starostjo in z njo povezanimi, počasi napredujočimi boleznimi možganov.
Zato zadnjo petino našega življenja zaznamuje razpad telesa in misli; bo to obdobje jutri trajalo tretjino življenja? Kaj bomo storili kot posamezniki? Kaj bomo storili kot družba?
Davno tega so na Japonskem, tako opisuje Balada o gori Narayama, v obredu obasute odnesli ostarelega umret na samotno goro; prejšnji teden je nizozemska zdravstvena ministrica Edith Schippers napovedala zakon, ki bi starejšim, ki po temeljitem premisleku spoznajo, da je njihovo življenje izpolnjeno, omogočil dostojanstveni odhod − tudi če niso brezupno bolni. V skandinavskih državah hitro vzpostavljajo mehanizme za zdravstveno in socialno varstvo ostarelih in za spoštovanje njihovega dostojanstva − tudi če so dementni.
Če pa ne bomo storili nič, bo, dvesto in nekaj let po Benjaminu Franklinu, kronist zapisal: Le troje je zanesljivo na tem svetu − davki, smrt, pred njo pa dolgo in drago umiranje.
Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je nevrolog in univerzitetni učitelj, predstojnik Katedre za nevrologijo Medicinske fakultete v Ljubljani in dober poznavalec področja nevrodegenerativnih možganskih bolezni.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Tematska zdravstvena stran bo v Delu znova postala stalnica. Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Sabina Senčar, ginekologinja
Diana Zajec, novinarka
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
