Mariji K., upokojeni 89-letni medicinski sestri, je pred 24 leti umrl mož in pred osmimi leti hči. Od takrat je živela sama, v tihem svetu obledelih fotografij in ustaljenih dnevnih navad. Zadnja leta je težko hodila, pa vendar dvakrat na teden zmogla nakup v Mercatorju na koncu ulice. Težko ji je le, ker ne more več na hčerin in možev grob, mi je v ambulanti ob zadnjem obisku tiho pripovedovala, sicer pa tako in tako najraje ostaja doma − svet se je spremenil, znanci njene generacije so se že poslovili ali pa se je, razsuti po domovih starejših, že zdavnaj ne spominjajo več. Ulic in hiš njene mladosti ni več. Nazadnje je imela nekoliko daljši pogovor pred mesecem dni in pol, s hišnikom.
Marija K. je bila sama in osamljena, zapredena v neki prejšnji čas, globoko v sebi preplašena. Tiho, osamljeno in neopaženo je tik pred božičem tudi umrla. Ena od mnogih, ki jih (ne) videvamo vse več. Če − v pomanjkanju lastnih epidemioloških raziskav − sodimo po študijah večjih, a nam primerljivih narodov, verjetno polovica ljudi, starejših od 75 let, živi samih. Kronično in boleče je v Sloveniji osamljenih 272.000 ljudi; in 6000 jih že tedne ali mesece ni imelo daljšega pogovora s sočlovekom. Pa osamljenost ni zgolj problem starejših in ni zgolj posledica fizične ali objektivne socialne izolacije; mnogi so osamljeni sredi vrveža. V tem času digitalnih medijev in socialnih omrežij se počuti osamljenih 80 odstotkov kroničnih bolnikov ali invalidov, mlajših od 18 let; osamljenost navaja ena od treh mladih mamic; in osem od desetih skrbnikov, ki negujejo kroničnega in težkega bolnika.
Človekova potreba po socialnosti je neizmerna in v številnih pogledih ga ta določa kot vrsto (zoon politicon, družbena žival, pravi Aristotel). V njej je globok in prastar biološki klic. Njene korenine segajo v zoro življenja, ko so se začeli prepletati imunski, endokrini in kasneje, pred dvesto milijoni let, možganski mehanizmi v novo evolucijsko pridobitev − občutke in čustva. Seveda, socialna čustva v nas vzbudijo srečo ali pa − kot v primeru osamljenosti − bolečino in strah. A njihova globlja vloga je, da skozi izkušnjo in pripoved o nevarnostih, možnostih in izzivih učinkovito vzdržujejo homeostazo in ravnovesje v življenju. Osamljenost takšno ravnovesje v temeljih ogrozi in kot domine se v telesu začnejo podirati imunski, endokrini in možganski mehanizmi. S stališča medosebnih odnosov osamljenost sproži mehanizme pretirane in zožene pozornosti (hipervigilnosti), ki potiska človekovo zaznavanje, razmišljanje in vedenje v smer strahu, ogroženosti in negativne interpretacije okolja.
Osamljen človek ima skoraj tretjino več možnosti, da bo umrl bolj zgodaj. Osamljenost oslabi imunski sistem in njen učinek na zdravje je bolj uničujoč kot 15 na dan pokajenih cigaret. Spodbudi izražanje genov, ki so povezani s stresom in vnetjem. Zvišuje hormon kortizol in posledično krvni pritisk ter povzroča srčno-žilne in metabolne bolezni. Tudi učinek na delovanje možganov je nedvomen: osamljenost vzbudi možganska omrežja, ki so povezana z občutkom fizične bolečine, znižuje serotonin in prej in v večji meri vzbudi depresijo in anksioznost; bolj pogoste so motnje načrtovanja, razmišljanja in spomina, tako tiste, povezane s starostjo, kot druge, ki prek blage kognitivne motnje vodijo v demenco. Osamljeni imajo dvakrat večjo možnost, da bodo razvili demenco; po drugi stani pa so izsledki 12-letne študije, objavljene v reviji Mednarodnega nevropsihološkega združenja, pokazali, da pogosti socialni stiki lahko znižajo tveganje za miselni upad za 47 odstotkov.
Pri tem pa je treba ločiti osamljenost od samote in samosti. Če se pri osamljenosti človek nemočen in prestrašen zaveda izgube in boleče praznine, pa samota kot občasni zavestni izbor lahko prinaša notranje zorenje, izpolnjenost in zavedanje osebne rasti in je samost prav tako zavestno izbrana življenjska drža nekaterih posameznikov. Če osamljenost vodi v razgradnjo homeostatičnih mehanizmov, jih samota in samost lahko okrepita. Tako v življenju posameznika kot v življenju družbe.
Znanstvena spoznanja o vplivu občutij in čustev tako na posameznikovo življenje kot na življenje v družbi so v zadnjih letih začela oblikovati socialne in politične vizije naprednih okolij. Kje smo glede tega v Sloveniji? Smo doumeli, da se kot družba staramo − najhitreje v Evropi? Da bo vse več osamljenih? Da bo vse več s starostjo in osamljenostjo povezanih bolezni? Dovolj hitro vzpostavljamo medgeneracijske mostove in dialog? Imamo pripravljene ustrezne politične strategije? Smo na nivoju podjetij in širšega okolja pripravljeni zamenjati vrtoglavo filozofijo enodnevnega dobička za ustvarjanje ljudem prijaznega okolja?
Misel, da je človekova sreča bolj pomembna vrednota kot brezčutna spirala dobička, je nekoč spadala v arzenal različnih filozofskih Utopij. Danes − ko si en odstotek ljudi prisvaja 82 odstotkov svetovnega bogastva − lahko zveni politično naivno in zavajajoče. In vendar to temeljno resnico, ki človeka opredeljuje biološko, spoznavamo tudi skozi pragmatično družbeno perspektivo. Tako Gallupov institut že nekaj let objavlja lestvice srečnih in nesrečnih narodov; med srečnimi so v obdobju 2014−2016 bile na prvih mestih skandinavske države in, po nekoliko drugačni metodologiji, tudi narodi Latinske Amerike; med najbolj nesrečnimi pa države v vojnah (Jemen, Sirija) in afriške države. Slovenija je med 155 na 62. mestu − med bližnjimi državami so pred nami Romunija, Latvija, Litva, Italija, Poljska, Slovaška, Češka in Avstrija, za nami pa bivše jugoslovanske republike, Estonija, Madžarska in Bolgarija.
Pragmatična družbena perspektiva te in podobnih lestvic se ponekod že preliva v politično opredelitev: tako so v Veliki Britaniji − soočeni s težkimi posledicami osamljenosti za življenje posameznika in družbe − pred tedni ustanovili ministrstvo za osamljenost; v več državah (med njimi Indija, Zduženi arabski emirati) pa ministrstvo za srečo.
V Sloveniji imamo sicer že šestnajst ministrstev (v Švici devet) in morda ne potrebujemo še enega. Bomo sposobni tudi brez ministrstva za srečo ali ministrstva za osamljenost razumeti, da so občutja ljudi pomembna vrednota, to vrednoto odkriti, jo ceniti in ji prilagoditi tudi družbeni ustroj?
***
Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je nevrolog in univerzitetni učitelj, predstojnik Katedre za nevrologijo Medicinske fakultete v Ljubljani in dober poznavalec področja nevrodegenerativnih možganskih bolezni.
***
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Po dosjeju zdravstvenih blogov lahko brskate TUKAJ.