Tiskane izdaje
Čeprav se v medijih in na družbenih omrežjih pojavlja vse več zapisov o konfliktnih situacijah v zdravstvu in bi bilo prav zato mogoče pričakovati, da bo to vplivalo tudi na odnos med zdravniki in bolniki, se to ni zgodilo.
Takšen razplet dogodkov se mi navsezadnje zdi povsem logičen, saj oseba, ki zaradi zdravstvenih težav obišče svojega izbranega zdravnika, pričakuje predvsem koristen nasvet in strokovno pomoč, ne pa razpravljanja o politiki, ki vključuje jamranje.
Angleški izraz za izbranega zdravnika na primarni ravni je »frontline clinitian«. A ta strokovnjak na prvi bojni črti se mora v slovenskem prostoru spopadati ne le z desetletje trajajočimi sistemsko in zakonsko neurejenimi razmerami, ampak tudi z nepričakovanimi ekološkimi in sociološkimi katastrofami.
Tako so izbrani zdravniki pred leti kljub obsežnim poplavam imeli odprte ambulante, v času žleda in zmrzali so si morali zaradi ovirane preskrbe z električno energijo pomagati z agregati, lansko zimo so zagotavljali zdravstveno oskrbo beguncev. Ali je to herojstvo ali zgolj upoštevanje Hipokratove prisege, po kateri smo dolžni priskočiti na pomoč vsakomur, ki ima zdravstvene težave, lahko presodite sami.
Če je v tako opevanem angleškem sistemu na obisk pri GP treba čakati tudi en teden, pa slovenski izbrani zdravniki čakalnih dob tako rekoč ne poznamo. Število čakajočih se občasno poveča le zaradi nenaročenih bolnikov ali v času epidemij. Vsak izbrani zdravnik se namreč dobro zaveda, da bodo čakajoči, ki tisti dan niso prišli na vrsto, povečali obisk njegove ambulante v prihodnjih dneh.
Na primarni ravni pa se srečujemo tudi s staranjem prebivalstva. Prav izbrani zdravnik, ki več let ali celo desetletij spremlja bolnika, opaža, kako se zaupana mu skupina ljudi stara − skupaj z njim. Kako to vpliva na povečanje zahtev po hišnih obiskih, najbrž ni treba razlagati. Bolniki imajo vse več sočasnih bolezni in več kroničnih bolezni hkrati, zato se zahtevnost vodenja in načrtovanja zdravljenja povečujeta.
Moje izkušnje kažejo, da je glede tega za strokovno osebje ambulante družinske medicine najnapornejše delo v petkovi popoldanski izmeni, ko lahko pričakujemo dodatne obiske zaradi bližajočega se konca tedna. Poleg tistih, ki potrebujejo oskrbo zaradi okužb dihal in prebavil, vedno pride še nekaj bolnikov z zelo zahtevnimi stanji. Tako se je zgodilo tudi prejšnji teden.
Nekdo je po pošti prejel izvid analize odvzetega tkiva, a ker se med napisanimi tujkami in kodami bolezni ni znašel, dr. Google pa ga je s svojimi odgovori še bolj zmedel, se je prišel o svoji nadaljnji usodi posvetovat v ambulanto.
Najprej sem mu na primeren način razložila, da gre za posebno obliko benignega tumorja, ki pa zaradi svoje rasti lahko vpliva na sosednja tkiva. Bolnika je to dejstvo, razumljivo, precej prizadelo in takoj se je pozanimal o vseh možnih oblikah zdravljenja, med drugim tudi o svojih pravicah v zvezi z morebitno odločitvijo za zdravljenje v tujini. Postavil mi je še celo vrsto vprašanj, ki jih preprosto nisem mogla pustiti neodgovorjenih.
Isti dan se je v ambulanti oglasila tudi ženska, ki je prišla po dodatna pojasnila glede poteka načrtovane operacije svojega moža, saj je bilo njega preveč strah priti. Predvsem ju je zanimalo, ali ga po operaciji čaka »vrečka«. Zamislite si, kako težko je bilo ob drugih obiskih bolnikov z akutnimi in kroničnimi boleznimi izpeljati še takšno razlago strokovno zahtevnega primera in obenem ravnati taktno, da morda ne bi prekršila etičnih načel.
Po sklepu ambulantnega dela so me čakali še obiski treh telesno zelo oslabelih bolnic na domu − ene osemdesetletnice in dveh bolnic, starejših od devetdeset let −, ker bi bil njihov prevoz na pregled v ambulanto preveč tvegan. Če bi se odločala samo na podlagi telefonskega opisa težav, bi se vsi trije primeri končali z napotitvijo in reševalnim prevozom v bolnišnico, tako pa sem se zanj odločila samo v enem primeru − pozneje se je pokazalo, da povsem upravičeno.
Moj petkov ambulantni dan se je tako končal šele ob 21. uri in ob prihodu domov sem bila (spet) deležna vprašujočih pogledov domačih, ki se nikakor ne morejo navaditi, da se moj delovnik celo pred konci tedna lahko tako podaljša.
Žal vsega tega ne vidijo tisti, ki s svojimi odločitvami dovoljujejo takšno delovanje našega zdravstvenega sistema − zato pa se teh pretiranih obremenitev še kako dobro zavedajo mladi zdravniki. Ker s pismi že nekaj časa (brez uspeha) opozarjajo na svojo stisko, so pred kratkim o tem spregovorili tudi na tiskovni konferenci.
Poudarili so, da bi uvedba in uresničevanje ustreznih normativov omogočila boljšo zdravstveno oskrbo ter bolj človeški odnos do bolnikov, za kar danes nimajo na razpolago dovolj časa. Prav v času pisanja teh vrstic so sicer podprli sklenitev sporazuma o začasni prekinitvi stavkovnih aktivnosti, vendar pa pričakujejo, da se bodo pogajanja čim prej nadaljevala. Čedalje več mladih zdravnikov namreč odhaja delat v tujino ali pa se odločijo za nadaljevanje svojega strokovnega dela v eni izmed vej medicine, ki so manj obremenjene kot družinska medicina.
Končno posledico tega trenda najbolj občutijo bolniki, ki ne morejo biti ustrezno obravnavani. Zaradi tega je tudi napak čedalje več.
Mladi, ki so sedanjost in prihodnost zdravstva v Sloveniji, s trenutnimi razmerami v našem zdravstvenem sistemu ne morejo biti zadovoljni. Delijo enako usodo s starejšimi kolegi. Delajo pod enakimi pogoji in vedo, da je tudi v medicini, ki je organizirana hierarhično, velik del bremena preložen na mladi kader. Poudarjajo pa, da za obravnavo ekscesnih dogodkov v kolektivih že obstajajo ustrezne poti, ki so opredeljene v pred kratkim sprejetem posodobljenem kodeksu medicinske etike in deontologije. Zato so mnenja, da anonimna pisma niso ustrezno orodje za reševanje tovrstnih težav. V pismih »ne jamrajo, temveč iščejo rešitve«.
S tem zapisom sem hotela prikazati, da smo zdravniki družinske medicine ob koncu svojega delovnika včasih težko še vedno polni energije, dobro razpoloženi in pripravljeni odgovarjati na morebitna banalna vprašanja.
Medijski in politični pritiski, ki se ob različnih aferah in predvsem zadnji stavki zdravnikov še stopnjujejo, gotovo ne bodo pripomogli k hitrejšemu reševanju težav, na katere izbrani zdravniki opozarjamo že dolgo. Zaman si prizadevamo širši javnosti pojasniti, da nikakor nočemo kakorkoli škodovati bolnikom, ampak želimo zgolj opozoriti na zdajšnjo neustrezno ureditev zdravstvene zakonodaje, ki jo oblikujejo tisti, ki z realnim stanjem v ambulantah žal sploh nimajo stika. Prepričana sem, da si bomo tudi v prihodnje odnose z bolniki, ki nam zaupajo skrb za svoje zdravje, prizadevali graditi na medsebojnem zaupanju in spoštovanju.
Vsem želim prijetne božične praznike ter mirno, srečno, uspešno in seveda čim bolj zdravo leto 2017!
**
Prim. izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič je specialistka družinske medicine in predsednica združenja zdravnikov družinske medicine pri Slovenskem zdravniškem društvu.
**
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati hudo bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Tematska zdravstvena stran je v Delu znova postala stalnica. V okviru objavljanja spletnih zdravstvenih blogov si vsako sredo točno opoldnepodajamo pero in izmenjujemo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
prim. izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
dr. Erik Brecelj, kirurg
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Sabina Senčar, ginekologinja
Diana Zajec, novinarka
