Tiskane izdaje
V razvitem zahodnem svetu vsi poznamo blagor svobode. Glavna prednost demokracije in blaginje je svoboda, svobodna izbira. Vsakdo odloča sam, nihče se ne odloča v našem imenu. Vsak dan, vsako jutro na novo definiramo sami sebe, kaj bomo kupili, kje bomo zaposleni, katerega zdravnika bomo izbrali, katero preiskavo, kakšno zdravljenje.
Odločiti se moramo, kateri kroj jeansa bomo nosili in ali bomo cepili svojega otroka pred otroškimi nalezljivimi boleznimi, katera športna oprema nam bolj ustreza in ali smo za drugi tir železnice med Divačo in Koprom. Več ko imamo možnosti na izbiro, večja je naša svoboda in večja naj bi bila blaginja. Zakaj potem nismo srečnejši?
Pacientova avtonomija je najvišja vrednota zahodne civilizacije in zdravstva. Celo po tem, ko izberemo zdravnika, nam ta da možnosti zdravljenja A in B. Če izberemo A, bo zdravljenje prineslo te prednosti, a ima te slabosti, zdravljenje B ima te omejene možnosti in druge prednosti. Avtonomija pacienta ne pomeni drugega, kot prelaganje odgovornosti od tega, ki nekaj ve, na pacienta, ki navadno ne ve dovolj in mora sam odločiti o poteku svojega zdravljenja. Ko smo bolni, so zaznave in odločitve praviloma okrnjene, tako čustvene kot fizične, zaradi telesnih težav.
Povečana možnost izbire ima tri bistvene lastnosti, ki nujno vodijo stran od blaginje za posameznika, ne proti njej.
Prva lastnost povečane možnosti izbire je PARALIZA. Od mojih časov, ko sta bili na policah v trgovini dve vrsti mleka, dve vrsti solatnega kisa in ena vrsta jeansa, se je spremenilo veliko. Izbereš trgovino, na policah pa je sto vrst mleka, kisa ali kavbojk. Koliko koncentracije in angažiranosti je potrebne, da izbereš ravno pravo znamko in vrsto živila in koliko več časa ti vzame razmislek o vsaki podrobnosti izdelka.
Ko te nekaj zaboli ali opaziš težavo, imaš v algoritmu postopkov ogromno vrsto možnosti, od izbire zdravnika do vrste diagnostike in kasneje zdravljenja. Ker vsaka izbira zahteva ogromno časa, niso le čakalne vrste težava od prvih simptomov do zdravljenja, temveč tudi oklevanje pri vsaki posameznikovi odločitvi glede nadaljnjih korakov zdravljenja. Nekaj še preberemo, posvetujemo se s to ali ono sosedo ali prijateljem, poiščemo drugo mnenje, večkrat poskusimo s samozdravljenjem. Časovnega odloga nam ne ustvarijo izključno čakalne vrste, ampak tudi mi sami.
Kadar je izbira prevelika, je nujno, da smo z odločitvijo manj zadovoljni. Kar koli izberemo, nikoli ni popolno in vedno ostane dvom, da bi bili z drugačno izbiro veliko bolj zadovoljni. Tudi ko po lastni presoji in želji izberemo zdravljenje B, ki nam je bilo ponujeno, ostaja dvom, ali bi bilo zdravljenje A boljša izbira. Izgubljena priložnost druge izbire ima svojo ceno.
Najhuje pri izbiri med številnimi možnostmi pa je POVEČEVANJE PRIČAKOVANJ. Danes imamo na voljo res veliko možnosti diagnostike in zdravljenja v medicini. Upravičeno pričakujemo popolno izbiro, ki pa je ni. Prevelika pričakovanja praviloma vodijo v razočaranje nad rezultatom. Popolnost je izmuzljiva ali je ni. Včasih smo imeli zelo majhno izbiro ali nobene. Na vseh področjih smo izbirali med minimalnim številom možnosti. Pričakovanj pa tudi nismo imeli velikih. Izlet čez mejo v moji mladosti, času socializma, je predstavljal Indijo Koromandijo. Kupili smo Ramo, v Trstu jeans ene znamke, za eno vrsto pralnega praška smo stali v vrstah. Vse, kar smo prinesli domov, nas je lahko le razveselilo.
Še pomembneje pa je bilo, da nismo mogli biti razočarani. Nismo nosili velikega bremena odgovornosti za svoje odločitve. V primeru slabe izbire hlač je bil kriv nekdo drug, saj nismo mogli izbrati drugače. Če so nam po več pranjih ustrezale, smo bili lahko le prijetno presenečeni. Zdaj se za razočaranje nad rezultatom izbire nimamo na koga obrniti. Sami bi lahko izbrali bolje. Pa slab pralni prašek nekako lahko prebolimo, izbire zdravljenja pa ne moremo. Še manj lahko prebolimo slabšo izbiro glede zdravja naših otrok ali drugih ljubljenih. Lahko bi naredili bolje.
Sreča je obvezno povezana z nizkim pričakovanjem, zato je današnji človek razvitega zahodnega sveta veliko bolj nesrečen. Kljub izboljšanju medicine, boljši diagnostiki in večji izbiri zdravljenja je pacient konstantno bolj nezadovoljen s storitvijo.
Zanimanje za študij medicine se povečuje, ugled zdravnika ni manjši, kljub nezadovoljstvu uporabnikov. Nikoli bolj kot danes si ne želimo, da bi imeli nekoga, ki mu brezmejno zaupamo, ki nas bo za roko vodil skozi postopke zdravljenja. Nekomu od bližnjih, ki mu zaupamo in verjamemo, bomo dodelili odločanje. Prav zato smo veseli, če se otrok odloči za študij medicine. Če ne otrok, nam bo pomagal nečak ali sosedova hči, ki jo poznamo od malega in je bila vedno pridna. »Veze in poznanstva« v medicini ne zagotavljajo nujno boljše obravnave, nas pa zagotovo razbremenijo odločanja.
Nič izbire ni dobro, prevelika izbira pa tudi ne vodi do večjega zadovoljstva. Soočanje z veliko izbiro, brezmejna možnost izbire in avtonomija odločanja pomenijo veliko večje breme, kot ga posameznik lahko nosi. V medicini se Krasni novi svet že dogaja.
Sabina Senčar je specialistka ginekologije in porodništva in specialistka družinske medicine. V teh okvirih se ukvarja tudi z lasersko medicino in nutricionizmom.
***
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
***
Po dosjeju zdravstvenih blogov brskajte TUKAJ.
