Pogojni refleks mladega zdravnika
sre, 10.01.2018, 12:00
Pogojni refleks mladega zdravnika
Denar, ki ga imajo specializanti na voljo za izobraževanja, večkrat ne zadošča niti za en kakovosten kongres v tujini.

Če sem čisto pošten, ali se mi v življenju sploh kaj da? Ali se mi da vstati zjutraj? Niti malo. Trda tema, mraz in zoprno zimsko vreme gotovo ne vabijo iz postelje. Ali se mi da iti s kolesom na Sveto goro? Niti malo. Joj, spet ta klanec, joj, ne že spet ta grozni ovinek! Zakaj mi je tega treba?! Ali se mi da v službi kaj početi? Niti malo. Joj, kakšna gneča v ambulanti! Joj, kako poln operativni program! Nikoli več si ne bom toliko ljudi nagnetel. Ali se mi da delati v dežurstvu? Niti malo. Joj, upam, da bo mir. Pa ne še ena operacija. Pa ne še en pacient ob treh zjutraj. Ali se mi sploh da skuhati in se ukvarjati z otroki? Niti malo. Joj, pa kaj ne bi kar naročil pice in jim kupil zraven še eno čokolado, nato pa jih posadil na kavč pred televizor?!

Kaj bi pa počel, če bi mi, denimo, neki usekani milijonar zapustil svoje premoženje in mi dejansko ne bi bilo treba v življenju več početi popolnoma nič? Ko bi bilo sonce že visoko na nebu, bi se počasi skobacal iz postelje in poklical služabnika, da mi pripravi hrano; nato bi se lenobno prestavil v salon, kjer bi srkal martini, medtem ko bi okrog mene poplesavale striptizete. Po tem bi malo počofotal v masažnem bazenu, na koncu dneva pa bi me voznik z limuzino landaulette odpeljal v elitno četrt na razkošno večerjo. In tako dan za dnem. A?

Bistvo življenja in človeškega bivanja je ravno v tem, da v drobnem dejanju, ki nam je v principu odveč in se k njemu bodisi prisilimo sami bodisi nas prisili nekdo drug, najdemo cilj, ki nam bo prinesel zadovoljstvo, energijo in pozitivno samopodobo. Pravzaprav celotno življenje sestavljajo majceni pogojni refleksi, pri katerih želja po dosegu cilja odtehta napor in odrekanje, ki ju vložimo v to. Sicer se mi ne da stuširati, ker sem čisto crknjen, ampak se bom vseeno, ker bom sicer umazan in smrdljiv in me nihče ne bo maral. Sicer bi se ga zelo rad napil, ampak bom vseeno spil samo dva kozarca, ker bom sicer ogabno pijan in nadležen in moja jetra bodo šla v maloro in bom postal človeška razvalina. Sicer se mi res ne da iti na Sveto goro, ampak bom vseeno šel, da bom fit, zdrav in zadovoljen sam s seboj in se bom po prihodu domov dobro počutil. Sicer bi res najraje požrl tri čokolade, ampak bom vseeno pojedel jogurt in kosmiče, da ne bom debel, da ne bom imel piškavih zob, grdih mozoljev na obrazu in povišanega holesterola ter da me ne bo infarkt in da bodo žile v vseh telesnih priveskih z leti ostale dobro pretočne.

Iz teh drobcenih pogojnih refleksov je sestavljeno tudi poklicno delo zdravnikov. Pri študentu medicine je pogojni refleks malce primitivnejši: sicer se mi ne da učiti, ampak moram se, da bom naredil izpit, da bom izdelal letnik, da bom ohranil štipendijo, da mi bo foter nabavil kaj boljšega kot golfa štirko in da se ga bom lahko fino napil. Pri mladem zagnanem zdravniku vse skupaj preskoči na najvišji nivo: moram se izobraževati, moram dobro in vestno delati, ne smem biti površen, da bom pri zdravljenju pacientov uspešnejši, da bodo rezultati čim boljši in da bom s svojim znanjem in rezultati svojega dela zadovoljen in da bom svoje znanje še nadgrajeval.

V tej točki pogojnega refleksa pa se marsikateri zdravnik žal zatakne v ozko grlo ustanove, v kateri dela, in zdravstvenega sistema, ki mu daje grenak kruh. Čez krajši ali daljši čas je videti že nekoliko manj entuziastično. Ah, zakaj bi le pogledal tega pacienta? Ga bo že popoldanski. Tako in tako je vsakomur za vse vseeno in zakaj bi moral ravno jaz reševati butasto napisane razporede in zgrešeno kadrovsko politiko? Ah, tega pacienta že ne bom operiral. Zakaj bi ga le, saj ni nujno. Plačo dobim čisto enako, če se ženem do poznega večera ali če preprosto dam pacientu drug datum, medtem pa sedim v svoji sobi in po internetu iščem nove lite feltne ali smučarski aranžma. Pa še kolegi bodo pametovali, če bo šlo kaj narobe. Ah, ne bom šel na predavanje. Brezveze. Potrdilo sem že pobral in potne stroške tako in tako dobim. Čisto nič mi ne koristi, saj ni denarja niti za potrošni material, kaj šele za ultrazvočni aparat, ki bi ga potreboval, če bi hotel delati. Poleg tega pa se mi sploh ne da. A?

Postopni upad delovnega entuziazma je v vseh strokah in poklicih običajen proces. Z izkušnjami in znanjem, ki jih pridobivamo, postane vse večji delež delovnika rutinski. Vedeti pa moramo, da se delovna rutina ne sme izenačiti z apatičnostjo in da je medicina dinamična stroka, ki se zelo hitro razvija. Varčevanje in racionalizacija sredstev na vsakem koraku pomenita le to, da se od najnovejših strokovnih dognanj iz leta v leto bolj oddaljujemo in da se podzavestno vse bolj vdajamo v usodo indiferentnosti iz prejšnjega odstavka. Letni znesek, ki ga imajo specializanti na voljo za izobraževanja, največkrat ne zadošča niti za kotizacijo enega samega kakovostnega kongresa v tujini, kaj šele za potne stroške, prenočišče in prehrano. Prav to dejstvo sili zdravnike v takšne in drugačne kupčije s farmacevtskimi predstavniki in ponudniki medicinske opreme. Najnovejših diagnostičnih in terapevtskih metod, ki jih je študent v nočeh pred izpiti ničkolikokrat pregulil na pamet, zdravnik v praksi skorajda ne sreča, saj so predrage in prezapletene, usposobljenega kadra zanje pa primanjkuje.

Vrsta diplomantov mrzlično išče svoje mesto v sistemu in se sprašuje, kam naprej. Kaj pomeni najnovejši hibridni razpis, pri katerem so nekateri specializanti dodeljeni regijam, drugi pa so prosti strelci, ki bodo morda morali sprejeti prvo ponujeno delovno mesto? Kakšna je pravna podlaga za takšen razpis? Se bodo tisti, ki so zasebno že vezani na določeno okolje, upali prijaviti kr nekam? So ta mesta namenjena zlasti manj ambicioznim tujcem, ki jim bo vseeno, kam bodo padli, le da bodo imeli službo? Priznam, da sem sam vsakomur, ki me je vprašal za mnenje, predlagal, naj se prijavi tudi kot prosti strelec, če bo treba. Navsezadnje je bistveno, da specializacijo končaš, z angažiranostjo in znanjem pa boš lahko čez pet ali šest let kandidiral kjerkoli, tudi v tujini. Ampak to lahko predlagam jaz, ki po sistemu surfam že celo desetletje! Številni mlajši kolegi pa se novosti, ki jim ne zagotavljajo eksistence, bojijo! Navezanost na domačo govejo župo, trgovino z živili na koncu ulice in mehanika, ki je že fotru in nonotu menjal jermen na stoenki, namreč ni najbolj pozitivna lastnost, a jo imamo Slovenci še vedno vkoreninjeno in se je kar ne moremo znebiti.

Naivno je pričakovati, da bomo zdravnike kadarkoli v mirnodobnih razmerah razporejali na prosta mesta kakor vojake ali humanitarne delavce na misijah; kljub vsemu je zdravnikova odličnost tesno povezana z motivacijo za delo na področju, ki karseda ustreza njegovim željam in pričakovanjem. Zdravnik, ki zdrkne v zagrenjenost in apatijo, pacientom le težko nudi tisto, kar bi jim lahko. 

***

Gabrijel Fišer je kirurg mlajše generacije, zaposlen v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Ožje področje njegovega delovanja sta predvsem abdominalna in splošna kirurgija. Po njegovem prepričanju naj bo s strokovnimi smernicami podprt, a obenem dostojanstven in etičen način obravnave bolnika trdno vkopan temeljni kamen zdravniškega dela.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

dr. Maruša Hribar, homeopatinja

Sabina Senčar, ginekologinja

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

Gabrijel Fišer, kirurg

Po dosjeju zdravstvenih blogov lahko brskate TUKAJ.



Pogojni refleks mladega zdravnika

Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor