Zdravnik zdravniku volk
sre, 22.11.2017, 12:00
Zdravnik zdravniku volk
Psihično breme, ki ga zdravnik doživlja ob pritiskih kolegov, je lahko hudo in nemalokrat tudi usodno.

»Kar vstopite, gospa!« je zaklicala medicinska sestra. Zgrbljena starka se je počasi dvignila in ob opori palice prišepala do vrat. Nekoliko nezaupljivo je premerila zelo mladega zdravnika, ki se je v predprostoru že pripravljal na operativni poseg.

»Tole bulico v lasišču bomo odstranili,« je rekel in jo povabil, naj leže.

Očistil in razkužil ji je lasišče ter s skalpelom prerezal kožni pokrov. S kleščam podobno prijemalko je poskušal seči pod lojnico, da bi jo odluščil iz ležišča in jo odstranil. Pa ni šlo po računih. Kraka prijemalke sta se mu naenkrat pogreznila v globino lobanje, tako da je nad kožo ostal le še ročaj.

Zdrznil se je in oblil ga je hladen pot. Bila je ena njegovih prvih samostojnih ambulant; ni še imel toliko izkušenj, da bi lahko že na prvi pogled posumil, da gre za kaj drugega kot za nenevarno bulo. Gospa ni niti trznila, on pa je hitro izvlekel prijemalko in zašil kožo.

»Očitno ne gre za navadno lojnico,« je razložil gospe, medtem ko si je snemal rokavice in si odvezoval masko, »potrebne bodo dodatne preiskave.« Hitro se je dogovoril za CT preiskavo glave, ki je pokazala, da gre za zasevek rakavega obolenja. Gospe in sorodnici je pojasnil stanje, nato pa je izdal napotnico za zdravljenje v drugi ustanovi.

Le nekaj dni po dogodku ga je na polici čakalo pisemce. V njem so bili izvidi dodatnih pregledov gospe ter predvideno zdravljenje. Poleg tega je kolega pripisal še, da gospa z diagnozo ni bila seznanjena in da je prišla na pregled povsem neobveščena.

»Kakšna lahkotna in nekolegialna laž,« je pomislil, medtem ko je tlačil pisemce nazaj v kuverto.

***

Vročična se je premetavala po postelji, ob njej pa je ležal bolan otrok, ki se je šele proti jutru nekoliko umiril in zadremal.

»Spet SMS,« je zavzdihnila, potem ko ji je mobilnik prav zoprno zacvilil tik ob ušesu.

S težavo je z roko segla do telefona in prebrala sporočilo. »Kdaj pridete v službo, kolegica?« ji je pisal nadrejeni. »Točno moram vedeti, ker je vaših odsotnosti toliko, da vam le težko najdem zamenjavo.«

»Povedala sem mu že, da prebolevam pljučnico in da so zdaj bolni tudi otroci,« je pomislila, »mar res čisto ničesar ne razume? Mi res mora esemesati ob sedmih zjutraj, ko pa natančno ve, da me ta teden ne bo v službi?« Poklopila je telefon in spala naprej.

Nedolgo zatem je prejela klic z iste številke.

»Še vedno čakam na vaš odgovor,« se je nestrpno oglasil glas z druge strani slušalke, »povedal sem vam že, da se morava čim prej pogovoriti o vaših bolniških odsotnostih.«

Naslednji dan je zdravnica peljala na pol bolnega otroka v vrtec in odšla v službo pod vplivom močnih tablet.

***

Zdravnik srednjih let se je počasi usedel na stol v svoji pisarni in se obrnil h kolegici, ki je stala poleg njega. »Vem, da ste pred kratkim opravili izpit, vendar pa vam moram povedati, da ne računam na vas. Če so vas že dodelili na moj oddelek, ste pač lahko tukaj, vendar ne pričakujte, da vam bom pomagal ali vas učil. Že preveč vaših kolegic in kolegov sem poskušal česa naučiti, pa ni bilo iz nikogar nič.«

***

»Ničesar več ni mogoče narediti,« je zdravnik razlagal svojcem gospoda z neozdravljivo boleznijo, »preiskave in izvidi kažejo na napredovanje bolezni in vzročno zdravljenje ni več mogoče. Predlagam vam lajšanje težav in obravnavo v ambulanti za paliativno medicino.«

»Ne greva v tisto ambulanto,« je hčerka razlagala očetu, medtem ko ga je z vozička prelagala na sovoznikov sedež osebnega avtomobila. »Naravnost tja greva, kjer so te že zdravili, tam ti bodo gotovo pomagali.«

»Seveda bomo poskusili še z dodatno terapijo,« je rekla zdravnica, medtem ko je naslanjala membrano stetoskopa na gospodovo koščeno in od bolezni onemoglo telo. »Pojutrišnjem pridite na prvo aplikacijo.«

»Si moreš misliti,« je hčerka razlagala sosedi, medtem ko sta zalivali rože vsaka na svoji strani ograde, »očeta so kar odpisali, češ da je konec z njim. Pa se nisem dala. Šla sem nazaj k njegovi onkologinji. Zdaj dobiva terapijo. Le kdo bo še zaupal zdravnikom v naši bolnišnici?«

Ko je soseda čez štirinajst dni pozvonila pri vratih in hčerki izrekla sožalje ob izgubi očeta, o tem nista več govorili.

***

»Ne išči znanja drugod! Kakšna delavnica neki bo to!? Ali misliš, da tega, o čemer bo govora, pri nas ne znamo, da vabiš gostujoče zdravnike!? Prav so imeli tisti, ki niso hoteli delati s teboj!«

***

Takšnih in podobnih zgodb o nekorektnih in nekolegialnih odnosih med zdravniki je veliko, vendar se o njih največkrat le šepeta po hodnikih. Le ko nekdo odide drugam, zboli ali se zaradi pritiskov na delovnem mestu psihično zlomi in odide na bolniški dopust, so te govorice nekaj časa glasnejše, nato pa polagoma spet potihnejo. Zdravniki nimamo le težav z zdravstvenim sistemom, nezadovoljnimi pacienti ter medijsko in splošno klimo v državi, temveč velikokrat pademo predvsem na izpitu iz medčloveških odnosov. S tem izgubljamo sok, žar in energijo za nadaljnje delo in strokovni napredek. Kot strokovnjaki, intelektualci in ljudje moramo biti osebnostno toliko zreli, da se zmoremo strokovnemu in osebnostnemu poniževanju kolegov izogibati.

Psihično breme, ki ga zdravnik doživlja ob pritiskih kolegov, je lahko hudo in je nemalokrat tudi usodno; za posledice ima lahko stres, preganjavice, moteno zbranost pri delu ter s tem povečano verjetnost za slabšo kakovost dela in napake. Zaupanje v lastno znanje je ob nenehnih pritiskih vedno bolj načeto. Mnogi zdravniki se zatekajo k nezdravim razvadam, postanejo depresivni ali resno somatsko zbolijo. Trpi njihovo zasebno življenje. Nekateri zamenjajo delovno mesto ali celo zapustijo klinično delo.

Medijsko najbolj odmevne zgodbe o odnosih na pediatrični kliniki ali na otroški srčni kirurgiji žal niso osamljene, vendar manj izpostavljeni primeri le redko pridejo v javnost. Zdravniki se moramo zavedati, da kakovost našega dela ni odvisna le od strokovnega znanja in tehničnih pogojev za delo, temveč v veliki meri tudi od odnosov, ki jih imamo med seboj.

***

Gabrijel Fišer je kirurg mlajše generacije, zaposlen v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Ožje področje njegovega delovanja sta predvsem abdominalna in splošna kirurgija. Po njegovem prepričanju naj bo s strokovnimi smernicami podprt, a obenem dostojanstven in etičen način obravnave bolnika trdno vkopan temeljni kamen zdravniškega dela.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

dr. Maruša Hribar, homeopatinja

Sabina Senčar, ginekologinja

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

Gabrijel Fišer, kirurg

Po dosjeju zdravstvenih blogov lahko brskate TUKAJ.



Zdravnik zdravniku volk

Zaupanje v lastno znanje je ob nenehnih pritiskih vedno bolj načeto. Foto: Shutterstock

Prijavi sovražni govor