Tiskane izdaje
S sistemom, v katerem delamo, smo zdravniki pretežno nezadovoljni; zaradi kadrovske podhranjenosti, tako med zdravniki kot med drugim medicinskim osebjem, paciente vedno težje kakovostno obravnavamo. Tudi možnosti za izobraževanje in sledenje napredku medicine so zaradi tega omejene.
Delati na meji zmožnosti je težko in nevarno tudi za paciente. Predstavljajte si, da bi avtobus, s katerim se peljete, ves dan vozil voznik brez počitka, ali da bi pilot letala, s katerim letite, neposredno pred tem opravil že let čez Atlantik in nazaj. Mnogi še vedno mislijo, da zdravniki med delovnim časom pijemo vino, grizljamo čips in koketiramo z medicinskimi sestrami, pri tem pa še dobro zaslužimo. Seveda so tudi trenutki, ko posedimo, poklepetamo in si odpočijemo, vendar ta čas ni izgubljen, temveč je nujno potreben za odklop in regeneracijo duha in telesa, da smo lahko v naslednjem hipu spet pripravljeni za maksimalni umski ali fizični napor. In velikokrat je tako, da deset minut za odklop manjka ravno tedaj, ko bi jih najbolj potrebovali. Včasih ni časa niti za kozarec vode ali sendvič; tedaj smo prisiljeni z utrujenimi, izpitimi možgani sprejemati najtežje odločitve ali opraviti življenje ogrožujočo operacijo.
Predstava, da nekdo dela, ko dela v dobesednem pomenu besede, torej ko šiva rano, operira, vstavlja urinski kateter, pregleduje pacienta in podobno, je poenostavljena in zmotna. Ne, zdravnik dela tudi tedaj, ko sedi v sobi, premišljuje o možnostih zdravljenja, diskutira s kolegi ali sedi v medprostoru in čaka na to, da mu pripravijo pacienta za poseg. Takšni trenutki so umsko zelo naporni in velikokrat še bolj stresni kot delo sensu stricto. Tu zorijo pomembne odločitve, koraki in poti zdravljenja, tu razmišljamo o odklonih od tistega, kar piše v strokovni literaturi, in še o mnogočem. Sem spadajo tudi pogovori s svojci, tuhtanje pravnih predpisov in zank, organizacija delovnega procesa in še cela vrsta drugih stvari.
Ljudje so po značaju in delavnosti med seboj različni in zdravniki pri tem nismo nobena izjema. Nekateri opravijo le najnujnejše in še to bolj površno, vselej se jim mudi domov in radi galantno »predajo« pacienta kolegu, ker imajo bodisi »preveč zadolžitev«, bodisi ima kdo drug »več izkušenj«, bodisi pa »bi se mladi kolega lahko še česa naučil, če bi pregledal kakega pacienta več«. Drugi, in osebno sem prepričan, da so v večini, želijo delati dobro in po strokovnih smernicah, ne oziraje se na čas in energijo, ki jo pustijo na delovnem mestu. Zanimivo pa je, da tisti, ki spadajo v bolj ležerno skupino, svojo energijo velikokrat usmerjajo v zdrahe, nepreverjene govorice in ustvarjanje sodb o kolegih, vse to z namenom zaščite lastnih privilegijev in iz prastrahu, da se bo situacija spremenila in njihov položaj ne bo več tako lagoden in ugoden kot dotlej.
Da bi bilo nad zaposlenimi več nadzora, so bolnišnice kljub točno določenim urnikom dela večinoma uvedle še ure za evidenco delovnega časa; te so potegnile za seboj veliko birokracije, obrazcev, seštevanja in odštevanja ur v dobro in v minus, ostali učinki pa so negotovi. Nekdo, ki pozna svoje zadolžitve, ki želi vsako jutro še pred vizito pregledati svoje paciente in ki ima rad urejeno polico z dodatnimi izvidi, ta bo prišel dovolj zgodaj in odšel šele takrat, ko bo vse opravljeno. Kdor pa ni pretirano zagret za delo, ga tudi ura ne ustavi, da bi se mu ne izogibal; bodisi za žigosanje urne kartice poprosi kolega bodisi pa se po najnujnejših opravkih v službi zateče v varen kotiček, kjer do konca delovnega dne brklja po internetnih straneh ali gleda televizijo. Prepričan sem, da v delovni učinkovitosti ne bi bilo razlik, če bi evidenčne ure ukinili.
Nagrajevanje tistih, ki delajo več in bolje, je vsekakor korak v pravo smer. Vendar zadnji sporazum med vlado in zdravniškim sindikatom ni prvi tak poskus in za dosedanje ne moremo reči, da so bili pretirano uspešni. Eden izmed takšnih so dodatki za posebne pogoje dela (PPD), ki so začeli veljati pred slabim desetletjem. Na pogled zelo jasni kriteriji so se hitro izrodili in glavni kriterij za najvišji dodatek je velikokrat vse prej kot to, kar piše v zakonskih določilih. Tudi do udejanjenja novih določb bo potrebnih še veliko usklajevanj in naporov. Na udaru bodo predvsem mladi, ki bodo od starejših še velikokrat slišali pripombe, kot so »bodi vesel, da imaš službo« ali »ko sem bil jaz v tvojih letih ...«
Poklicno etiko in človečnost ima bržkone vsak od nas že od študentskih let dalje trdno usidrano v »softver«. Zdravje v slovenski družbeni realnosti ostaja pravica vsakogar, in ne privilegij bogatejših kot marsikje drugje po svetu. Zato je medicina pri nas kljub številnim težavam še vedno relativno dobra, standard znanja zdravnikov in zdravstvene oskrbe pa je razmeroma visok glede na skromne kadrovske in finančne vire. Ta nivo pa je pogosto le zasluga visokih etičnih meril zdravnikov in zdravstvenega osebja, tudi za ceno lastnega zdravja ali prostega časa. Nismo dežela tretjega sveta, kjer zdravnik lahko pacientu mirno reče, da določenih preiskav ne bo mogel opraviti, ker aparata v bolnišnici ni, ali da neke operacije ne more narediti, ker pač ni ustrezne opreme in kadra, da bi jo lahko; pacient lahko plača zasebniku ali odide v tujino, sicer mu ni pomoči. Takšen dogodek bi pri nas sprožil prvovrstni medijski škandal.
Nikdar ne bomo mogli delati kot uradniki ali obrtniki, ki pogledajo v svoj koledar in stranke naročijo na prvi prost termin. Ko vidiš pred seboj človeka z boleznijo, ki resno ogroža njegovo zdravje ali celo življenje, ga pač ne moreš naročiti na pregled čez nekaj mesecev. Zato ga vselej nekam stisneš, rekoč, »naj pride v petek, ko sem dežuren« ali »joj, vse imam polno, ampak naslednji teden bi ga mogoče le lahko operiral«. Čisto hipotetično bi se sistem verjetno prej uredil, če bi vztrajno naročali strogo po normativih in se strogo držali predpisanih urnikov brez podaljškov in izjem. Čakalne vrste bi se nepredstavljivo podaljšale, ljudje bi zaradi zamud pri zdravljenju večkrat utrpeli nepopravljivo škodo, v javnosti bi završalo. Jasno bi postalo, da novi zdravniki niso potrebni le v neki nedoločeni prihodnosti, temveč so nujni čim prej; sprejeli bi se krizni načrti za pospešeno pridobivanje specialistov z najbolj podhranjenih področij. V nekaj letih bi se situacija začela popravljati.
Utopično je pričakovati, da bomo delali strogo po normativih, ker nam tega ne bo dopustila naša vest. Še naprej se bo dogajalo, da bomo delali preveč, da bomo v bolnišnici bistveno dlje od predvidenega delovnega časa in da se bo stavka odvijala pred kamerami, v bolnišnicah pa bodo zdravniki ta čas delali. Prav zato bi bilo smiselno na podlagi sprejetih standardov in normativov izdelati natančno projekcijo stanja, ki bi se vzpostavilo, če bi delali strogo po predpisih. Na podlagi te simulacije bi lahko določili prioritete in kvalitetno zastavili dolgoročni plan.
Dodatki za preseganje standardov in normativov niso dolgoročna rešitev in ne smejo postati glavni motiv našega dela. Vedeti moramo, da je zdravnik, ki dela bistveno več od normativov, bolj utrujen, bolj verjetno bo naredil napako, in s tem je manj varen za paciente. Večkrat sem že pomislil, da ima pacient, ki ga operiram na koncu programa, statistično večjo možnost zapleta od tistega, ki je na vrsti prvi. In če bi zadnjemu dodal še enega, bi bila pri njem verjetnost za zaplet še večja. Poleg tega obstaja možnost, da bodo zdravniki zaradi finančne stimulacije bolj »na hitro« obdelali večje število pacientov, da zadostijo kriterijem za dodatek. In na koncu, kateri zdravnik si bolj zasluži dodatek − tisti, ki naredi štiri operacije v enem dnevu, pa ima malo zapletov, ali tisti, ki jih naredi v istem času šest, pa pride pri treh do vnetja ali ponovitve bolezni?
Med zdravniškim cehom in državno politiko se bodo vedno kresale iskre; zdravniki ne bodo nikoli povsem zadovoljni s ponujenim, država pa bo na drugi strani vedno poudarjala, da zahtevajo preveč. Zaradi finančnih in političnih interesov oblasti in tudi znotraj zdravniških vrst se bo vedno lahko sklenil nekakšen dogovor, ki bo za nekaj časa zakrpal največje luknje in prinesel nekaj političnih točk pogajalcem z ene in druge strani. Dolgoročna rešitev pa bo prišla le tedaj, ko se bo število zdravnikov na prebivalca vsaj približalo povprečju razvitih držav Evropske unije.
***
Gabrijel Fišer je kirurg mlajše generacije, zaposlen v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Ožje področje njegovega delovanja sta predvsem abdominalna in splošna kirurgija. Po njegovem prepričanju naj bo s strokovnimi smernicami podprt, a obenem dostojanstven in etičen način obravnave bolnika trdno vkopan temeljni kamen zdravniškega dela.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Na spletu s tem nameom objavljamo (tudi) zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
Diana Zajec, novinarka
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
