Zgodba o dnevu brez konca

Ugotovim, da je že sobota in da sem v službi skorajda brez prestanka že četrti dan zapored.

Objavljeno
14. avgust 2017 17.27
lvi*zdravstvo
Gabrijel Fišer
Gabrijel Fišer

Ob peti uri zjutraj neusmiljeno zapoje budilka na nočni omarici. Zunaj je še skoraj tema, jaz pa se s tihimi in previdnimi koraki splazim iz spalnice. Malce sem omotičen od zgodnje budnice, pa vendar se mi uspe nekako spraviti do kopalnice, kjer si na hitro osvežim obraz z mrzlo vodo, nato pa še do kuhinje, kjer v par hlastajočih zajemih z žlico zbašem vase skodelo čokolešnika.

Jutranja budnica je bila tokrat prostovoljna. Nekaj minut zatem sem že odet v kolesarske pajkice in že pred pol šesto na kolesu režem svež jutranji zrak. Ura in petnajst minut, ki jo imam zase, je nepredstavljiv luksuz. Sčasoma sem ugotovil, da si jo je najlaže vzeti zgodaj zjutraj. Najboljši dan za to je sreda. Le ob sredah mi ni treba preobleči otrok, jim pripraviti zajtrka in jih peljati v varstvo, ker to stori moja žena. Le ta dan namreč dela popoldne.

Nočne sence se počasi umikajo dnevu in med opazovanjem prebujajoče se narave in njenih prebivalcev nabiram moči za nov delovni dan. Današnji bo daljši kot običajno, saj me čaka dežurstvo. To pomeni, da pridem v službo normalno zjutraj, končam pa jo v dopoldanskih urah naslednjega dne.

Petnajst minut pred sedmo uro sem doma. Na hitro ošvrknem vse domače, ki še vedno spijo in bingljajo z zakonske postelje vsak v svojem nenavadnem položaju. Videti so zadovoljni. Pobožam jih in hitro skočim pod tuš. Spet zajašem kolo − tokrat mestno − in oddrvim v službo. Na kolesarski stezi poln elana prehitim nekaj počasnejših sodelavcev in pred bolnišnico hitro treščim kolo na stojalo. Nekaj minut čez sedmo sem že na oddelku. Preletim dnevni razpored. Pestro bo. Dopusti so in ekipe so zmanjšane na minimum. Pokrivam več delovišč in še velik oddelek povrhu. Od enajstih dalje pokrivam urgentno ambulanto. Pred tem moram na vizito na svoj oddelek, naročiti preiskave in pregledati vse izvide, dodatno pa me čakajo še pacienti na pediatričnem in intenzivnem oddelku. Če bo koga treba operirati, moram v operacijsko, nekaj časa imam v žepu tudi konziliarni telefon, ki se ga poslužujejo zdravniki z drugih oddelkov, če potrebujejo kirurga za mnenje ali pregled.

Nekako presurfam vse. Bolniki so solidni ali pa vsaj stabilno slabi. Skoraj točno pridem na urgenco, kjer me že čakajo teden dni zviti gležnji in bradavice, ki so v zadnjih dveh mesecih malce zrasle in začele srbeti. Pretirane gneče ni, kar je razumljivo, saj je zunaj skoraj 40 stopinj Celzija. To me nič kaj ne potolaži. Vem, da se bodo vsi nagnetli zvečer in da do jutra ne bo miru.

Do popoldanske predaje službe pridelam najstnico z akutnim vnetjem slepiča, ki jo greva hitro po polčetrti uri s kolegom operirat. Malo bentim nad kamero, ki se stalno rosi, drugače pa kar gre. Končava hitro in uspešno. Zapreva.

Po operaciji me že kličejo na oddelek. Sprejem. Starejša gospa z vkleščeno kilo. Grem jo pogledat. Hitro mi je jasno, da bo tudi njo treba operirati. Pokličem anesteziologa, inštrumentarke in transportno ekipo. Medtem ko čakam, da jo peljejo v operacijski blok, na hitro naredim vizito v svojem nadstropju. Bolniki so kar v redu, le pacientka, ki sem jo pred nekaj dnevi operiral, ker se ji je zavilo črevo, ima vročino in ni dobra. Grem jo pogledat. Trebuh je neboleč. Težje diha. Najbrž bo pljučnica. CT-ja nimam na voljo, ker je kot nalašč v okvari. Okej, za nujne primere se lahko dogovorim z bolnišnico v Italiji takoj čez mejo, ampak za to zdaj res nimam časa. Odvzamem kup preiskav in kličem internista. Ne najde nič posebnega. Pljuča se mu zdijo čista. Damo ji antibiotik in zdravila proti vročini. Čakamo.

Ta čas me že kličejo iz operacijske in sprašujejo, kje sem. Stečem dol. Pacientka že spi. Nadenem si uniformo in se umijem. Hitro spravim kilo v trebuh in učvrstim trebušno steno. Telefon med operacijo in po njej vztrajno zvoni. Svojci gospe z vročino so precej skrbni in vztrajni. Ne zamerim jim. Hej, tudi mene bi skrbelo, če bi šlo za mojo mater! Kliče celo hčerina prijateljica, ki je zdravnica. Vsakemu posebej kar se da potrpežljivo razložim, da ne vem, kaj ji je. Videti je, da nekako razumejo.

Ko pridem ob devetih zvečer na oddelek, je gospa še slabša. Vročina ji ne pade, tudi trebuh se zdi boleč. Nič, treba jo bo operirati, in to takoj. Spet zbobnam ekipo skupaj. Tokrat sem brez asistence. Kolega je moral na urgenco, ker se tam tare ljudi, popoldanski zdravnik pa je končal izmeno. K sreči mi dobro pomaga inštrumentarka. Operacija ni težka. Hitro najdem majhno luknjico v črevesu ter puščanje oskrbim.

Že drvim proti urgenci, ki bo ponoči moje delovišče. Mimogrede se ustavim na avtomatu, ki na moj ukaz izpljune čokolado in kokakolo. Hej, kolikokrat sem si že rekel, da take prehrane ne bom več užival?! Večinoma gledam udarce, praske, odrgnine. Po polnoči se tempo umiri. Poskušam leči k počitku, a me še nekajkrat prebudijo. Do jutra pridelamo še dva sprejema, ki jih bo treba operirati. Vnetje slepiča in vnetje žolčnika. Vse lepo in prav, ampak to pomeni, da bom po dežurstvu moral ostati. S kolegom sva sama na oddelku in ne morem ga kar pustiti samega na vseh deloviščih.

Po jutranji predaji službe se dogovorim z anesteziologinjo, da nočne sprejeme operiramo takoj. Tako bo najbolje za oba bolnika, hkrati pa tudi zame, da bom lahko šel po dežurstvu domov ob kolikor toliko normalni uri. Le nekaj minut zatem dobim klic z oddelka za intenzivno terapijo. Pacientu z vnetjem na nogi se je ponoči stanje hudo poslabšalo in nekaj bo treba narediti čim prej. Hitro postane jasno, da bo potrebna takojšnja operacija. Kljub vsem poskusom, da bi se izšlo drugače, moramo nogo na koncu amputirati.

Nočni sprejemi ta čas čakajo. Ko končno kličejo v operacijski blok fanta z vnetjem slepiča, je že čas kosila. Ura kosila, da ne bo pomote, jedel − razen že omenjene kokakole s čokolado in kakega na hitro pogoltnjenega sendviča − namreč že lep čas nisem. Na papirju rutinska operacija je vse prej kot to. Anatomija ne štima. Vse je vneto in zlepljeno. K sreči operira kolega, jaz pa mu asistiram. Tako sem utrujen, da komaj držim kamero in s steklenimi očmi bolščim predse. Operacija kljub vsem težavam uspe odlično, traja pa bistveno dlje, kakor smo pričakovali. Jasno je, da bo zadnja odpadla. Okej, možakar ni tako slab in lahko počaka na naslednji dan.

Ravno hočem domov, ko mi spet zazvoni telefon. Moj pacient v intenzivni enoti ima izliv ob pljučih. Z zadnjimi atomi moči se primajem v intenzivno enoto ter izpraznim tekočino iz plevralnega prostora. Pacientu odleže. Fino.

Več kot 32-urnega delovnika je okrog 16. ure konec. Prepoteno in umazano uniformo odlepim s sebe ter jo zabrišem v koš v kotu zdravniške sobe. Nato počasi zvlečem nase civilna oblačila. Vmes še malo kontroliram tiste izvide, ki sem jih v vsej zmešnjavi morda pozabil. Vmes zazvoni telefon. Verjetno je žena, pomislim, dogovoriti se morava, kdo bo šel po otroke. Ne, neznana številka. Oglasim se. Iz vrtca kličejo. Vaš otrok ima vročino. Super. Še to. Pridemo zdaj, zamomljam in odložim. Pokličem ženo. Prosim jo, naj gre po otroke, ker se samemu sebi ne zdim dovolj pri močeh, da bi prilezel do vrtca.

Doma nisem za nobeno posebno rabo. Uležem se na kavč in nemočno čoham vsakega, ki se mi približa. Potrudim se tudi s kakšnim vprašanjem, vendar sem preveč slaboten, da bi slišal in razumel odgovore. Nekako se mi uspe dogovoriti z mamo, ki ima k sreči načrtovan dopust, da pride naslednji dan pazit otroke k nam domov. Nato me kar hitro zmanjka in nenadoma je jutro.

Ta dan sem razpisan v popoldansko ambulanto na urgenci, torej bi bil zjutraj lahko prost in doma. Pa spet ni iz tega nič. Pridem že zjutraj, da s kolegom operirava pacienta, ki prejšnji dan ni prišel na vrsto, nato pa bom podaljšal službo do večera, se po končanem delovniku odpeljal domov v pripravljenost ter upal, da me ne pokličejo. Naslednjega dne pa sem spet dežuren.

Jutranja operacija dobro uspe in zadovoljen sem. Celo tako hiter sem, da lahko za urico skočim domov pogledat, kako so otroci. Eden je bolan, drugi pa (za zdaj) celo zdrav. Oba spita. Super. Kolikor toliko v miru posrebam krožnik mineštre, nato pa zdrvim nazaj v službo, kjer vroči stol v urgentni ambulanti že čaka name. Sprva je kar mirno, saj je zunaj še vedno neznosno vroče, proti večeru pa je gneča čedalje hujša. Kljub temu nekako sproti krotim situacijo. Nekaj minut pred deveto uro sem z mislimi že zunaj bolnišnice; šalim se s sodelavci in čakam, da podpišem zadnji izvid. Ravno ko ga podpišem, izza ogla pridirjajo reševalci z očitno hudo bolno deklico na nosilih. Takoj spoznam, da gre za resno stanje in da z mojim odhodom domov ne bo nič. Po osnovni diagnostiki odpeljemo dekle naravnost v operacijski blok. Gre za hud zažem črevesa zaradi zarastlin po predhodni operaciji. Ne smemo izgubljati časa! Tečem proti operacijskemu bloku, vmes pa na avtomatu hitro vzamem čokolado in kokakolo. Spet! Pri operaciji smo pravočasni. Črevo sprostimo, odvijemo in fiksiramo ter olajšani zapustimo operacijske prostore.

Počasi se odpravim do oddelka, da bi se preoblekel in se odpravil domov. Opazim, da je v sestrskem prostoru pojedina. Nekdo je prinesel domač pršut. Prisedem, poklepetam in popolnoma neotesano zbašem vase ves pladenj. Nisem si mogel pomagati, tako sem bil lačen. Ravno hočem vstati, ko zazvoni telefon. Kliče kolega z urgence. Akutni abdomen. Za takojšnjo operacijo. Še malo posedim, nato pa se počasi odvlečem ponovno v operacijski blok. Gospod je nekaj dni doma kuhal vnet slepič. Hitro postane jasno, da z običajno operacijo slepiča ne bomo kaj veliko opravili. Trebuh je poln gnoja. Odstranimo ostanke slepiča, nato pa še temeljito izperemo in izčistimo trebuh.

Nekaj po drugi uri zjutraj se moja pripravljenost končuje. Preutrujen sem, da bi šel domov in čez nekaj ur ponovno prišel v službo. Pošljem ženi SMS, da bom spal kar v službi in naj mi zjutraj prinese nekaj hrane, sveže perilo in zobno ščetko. Nato kot ubit zaspim. Kakšno uro prej, kot bi bilo potrebno, v zdravniško sobo vdre razposajena nočna sestrska ekipa in me za dobro jutro oblije s curkom vode. Tako sem zdelan, da sploh ne vem, ali bi se jezil ali smejal. Glavo imam približno takšno kot na predzadnji dan absolventskega izleta. Počasi se sestavim in se spravim pod prho, nato pa začnem novo 24-urno dežurstvo.

Po viziti se zleknem v zdravniško sobo, poslušam glasbo s pametnega telefona in upam, da bo tokratno dežurstvo malo bolj mirno. V glavi sestavljam koledar zadnjega dogajanja in kar ne morem prešteti vseh dni in vseh pacientov ali jih celo razvrstiti glede na datum operacije. Tista ura kolesarjenja se mi zdi tako oddaljena, kot bi se zgodila pred mesecem dni. Na koncu ugotovim, da je že sobota in da sem v službi skorajda brez prestanka že četrti dan zapored.

Zdravniški poklic imam rad in ga zlepa ne bi zamenjal za drugega. Ni lepšega kot človeku povrniti zdravje ali mu olajšati bolečine. Kljub temu pa se včasih vprašam, koliko časa lahko tak tempo še zdržim. Bom to še zmogel čez deset ali dvajset let, ko me bosta adrenalin in mladostna zagnanost minila? Kako bosta stres in kronična neprespanost vplivala na moje zdravje in zasebno življenje?

Odgovora na ta vprašanja nimam in ga niti ne iščem aktivno. Težke trenutke poskušam prebroditi z različnimi aktivnostmi, ki krepijo telo in duha. Z medicino pa se bom kljub vsemu ukvarjal, dokler se bom lahko. Ker mi je pač všeč.

***

Gabrijel Fišer je kirurg mlajše generacije, zaposlen v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Ožje področje njegovega delovanja sta predvsem abdominalna in splošna kirurgija. Po njegovem prepričanju naj bo s strokovnimi smernicami podprt, a obenem dostojanstven in etičen način obravnave bolnika trdno vkopan temeljni kamen zdravniškega dela.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

Sabina Senčar, ginekologinja

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

Gabrijel Fišer, kirurg

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

dr. Maruša Hribar, homeopatinja

***

Po dosjeju zdravstvenih blogov brskajte TUKAJ.