Zdravstvo so (tudi) ljudje
sre, 04.10.2017, 12:00
Zdravstvo so (tudi) ljudje
Zlorabe zdravstvenega sistema, grožnje in fizični napadi na zdravstvene delavce so pogostejši, kot se zdi.

Veliko manj kot o kadrovski in finančni nezadostnosti zdravstvenega sistema se piše in govori o tem, da k učinkovitosti sistema lahko prispevajo tudi njegovi odjemalci, torej pacienti. S tem seveda nočem reči, naj ljudje ne hodijo k zdravniku in naj se zdravijo sami doma, temveč da je velik del odgovornosti za lastno zdravje in dobro počutje tudi na plečih posameznikov; ljudje zdravstveni sistem pogosto zlorabljajo zaradi lastnega udobja, pomanjkanja solidarnosti do resnično bolnih ali preprosto zaradi nevednosti ali brezbrižnosti.

Skrb za lastno zdravje se začne že v zgodnjem otroštvu s spoznavanjem pomena zdravega načina življenja, preventive bolezni in vloge cepljenja. To bi morali otrokom vcepiti že starši, dodatnega izobraževanja o tem pa so deležni med urami zdravstvene vzgoje v vrtcih in šolah ter na sistematskih pregledih. Neizpodbitno in dokazano dejstvo je, da zdrava in uravnotežena prehrana, primerna telesna teža, dovolj gibanja, nekajenje in omejevanje vnosa alkoholnih pijač zmanjšujejo pojavnost kroničnih bolezni, ohranjajo gibala in sklepe v formi tudi v starosti ter zvišujejo zadovoljstvo in samopodobo ljudi in s tem zmanjšujejo verjetnost pojava depresije in drugih duševnih motenj. Manj je bolniških odsotnosti ali pa so te krajše. In če se bolezen že pojavi, je zdravljenje pri osebah z manj dejavniki tveganja praviloma hitrejše, učinkovitejše, cenejše in povezano z manj zapleti.

Seveda lahko srečamo tudi primere, ki potrjujejo nasprotno. Debeluh, ki je vse življenje kadil in pil, lahko dočaka sto let, mladega športnika, ki ni nikdar poskusil alkohola, pa lahko pokopljejo pri štiridesetih. Vendar tu govorimo o verjetnosti. Tudi cestni dirkač, ki vozi vso pot dvesto kilometrov na uro, prehiteva v škarje in se požvižga na prometno signalizacijo, lahko pride do cilja živ in zdrav. Verjetnost, da doživi nezgodo, pa je pri njem neprimerljivo večja kot pri nekom, ki vozi po predpisih.

Nedolgo tega sem se pogovarjal s poklicnim voznikom, ki je vozil brezplačni mestni avtobus. Potožil mi je, da prihajajo ljudje, odkar je vožnja brezplačna, dobesedno brit norce na avtobus. Vozijo se od ene postaje do druge in se obnašajo, kakor da je vse njihovo in da lahko počnejo, kar se jim zahoče. Dolgo sem razmišljal o njegovih besedah, na koncu pa sem ugotovil, da zgodba ni čisto brez vzporednic z zgodbami številnih pacentov in njihovim dojamanjem zdravstvenih storitev. Tisti, ki občasno ali redno delamo v prvih bojnih vrstah (ambulante družinske medicine in urgentna služba), imamo redno opraviti s tovrstnimi pacienti. Doživeli smo že vse. Od uradnih pritožb, ker zdravnik ni hotel sredi noči odstraniti bradavice ali izprati že več dni zamašenega ušesa, do groženj, ker zdravnik ni hotel »na lepe oči« podaljšati bolniškega staleža ali izdati napotnice pod »nujno« za popolnoma nenevarno in že dlje časa trajajoče stanje. Fizični napadi na osebje, ki so v zadnjem času dobili tudi nekaj več medijskega prostora, so na žalost pogostejši, kot se zdi. Tudi sam sem bil že deležen takšnega napada, in to zgolj zato, ker sem pacientu rekel, da ni naročen in da mora počakati.

Ozaveščenost in informiranost pacientov je seveda zelo dobrodošla. S tem navsezadnje tudi skrbijo za svoje zdravje in dovolj zgodaj opazijo simptome bolezni. Tudi iskanje podatkov po internetu samo po sebi ne pomeni težave. Problematično je le to, da številni pacienti na podlagi nekaj pridobljenih informacij o bolezni menijo, da se njihovo znanje o njej primerja z zdravnikovim. Aktualen in zelo pereč problem, ki ga velja posebej omeniti, je cepljenje. Dejstvo je, da v današnjem času iz kolektivnega spomina prebivalstva razvitega sveta počasi, a zanesljivo izginjajo humanitarne katastrofe, kakršne so vojne, lakota in množične pandemije nalezljivih bolezni.

Natrpane sirotišnice umazanih, od poliomielitisa in gobavosti iznakaženih otrok se zdijo mlajšim generacijam tako rekoč nepredstavljive. Generacije, ki so to doživljale na lastni koži, odhajajo ali pa so že odšle. Zato smo danes priča zanikanju izjemnih učinkov cepljenja proti nalezljivim boleznim, ki ga lahko brez trohice dvoma uvrstimo med največje dosežke medicinske znanosti v zadnjem stoletju. Pod lažno krinko pravic in svobode odločanja o lastnih otrocih vznikajo gibanja, ki jih vodijo ljudje brez medicinskega znanja in izobrazbe in na podlagi anekdotičnih in znanstveno šibko podprtih primerov stranskih učinkov cepljenja v javnost pošiljajo nevarno proticepilsko propagando. Relativna uspešnost teh gibanj je tudi jasen znak zamiranja kolektivnega duha v družbi, saj poziva k pretiranemu zaščitništvu posameznikov na račun dobrobiti družbe. Dejstvo je namreč, da so necepljeni obvarovani pred nalezljivimi boleznimi prav na račun cepljenih. O medicinskih indikacijah za morebitno necepljenje pa mora odločati zdravnik.

Starejši kolega mi je nekoč dejal, da empatijo in vest do pacientov z leti mnogi izgubijo. Zaradi nenehnih pritožb in stalnega nezadovoljstva zdravnik lahko postane pri delu pasiven in neinovativen, dela po liniji najmanjšega odpora in se izogiba odgovornosti. Ker sem po naravi optimist, še vedno upam, da pri meni ne bo tako in da bo nekoč bolje za vse. Upam pa tudi, da bodo uporabniki zdravstvenega sistema nekoč razumeli, da zdravstvene ustanove niso supermarketi, kamor lahko pride vsakdo, si izbere, kar želi, ter se pri tem tudi obnaša, kakor želi. Zdravniki in zdravstveno osebje zaslužijo spoštovanje zaradi znanja, ki ga imajo, in zaradi zahtevnosti in odgovornosti dela, ki ga opravljajo. Polnočni obiski na urgenci zaradi prask ali petnajst minut trajajočega glavobola ali vročine, izsiljevanje nepotrebnih preiskav, ustrahovanje, grožnje in ponujanje napihnjenih zgodb medijem povedo veliko o pacientu in le malo o zdravniku.

Takšnih nesoglasij nikdar ne bo mogoče popolnoma odpraviti in se pojavljajo vsepovsod, ne le pri nas. Določen pečat je v našem okolju pustil tudi politični sistem nekdanje skupne države, ki z navideznim egalitarizmom in antielitizmom intelektualnim poklicem ni priznaval veljave, ki bi jim jo bil moral. Posledice tega je še vedno čutiti in tudi zaradi tega si marsikdo drzne zdravniku reči tako rekoč karkoli in je obenem prepričan, da so njegove pravice neomejene.

V družbi, ki ima zastonjskost zdravstva tako rekoč vsidrano v DNK, bi že strpna javna razprava o participaciji v zdravstvu pomenila velik premik in uspeh. Izkušnje iz številnih držav kažejo, da že simboličen finančni prispevek pri določenih zdravstvenih storitvah poveča dostopnost do zdravnika za tiste, ki ga zares potrebujejo, ter zmanjša število nepotrebnih pregledov in preiskav ter predpisovanja zdravil za vsak slučaj. S tem se tudi med zdravniki in zdravstvenimi delavci krepi občutek odgovornosti ter zavezanosti pacientu in stroki.

***

Gabrijel Fišer je kirurg mlajše generacije, zaposlen v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Ožje področje njegovega delovanja sta predvsem abdominalna in splošna kirurgija. Po njegovem prepričanju naj bo s strokovnimi smernicami podprt, a obenem dostojanstven in etičen način obravnave bolnika trdno vkopan temeljni kamen zdravniškega dela.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

dr. Maruša Hribar, homeopatinja

Sabina Senčar, ginekologinja

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

Gabrijel Fišer, kirurg

Po dosjeju zdravstvenih blogov lahko brskate TUKAJ.



Zdravstvo so (tudi) ljudje

Problematično je, da številni pacienti na podlagi nekaj pridobljenih informacij o bolezni menijo, da se njihovo znanje o njej primerja z zdravnikovim. Foto: Tomi Lombar/Delo

Prijavi sovražni govor