Tiskane izdaje
Ženska simbolizira rodovitnost. Narava nam je namenila posebno poslanstvo, ki ostaja nedotaknjeno, čeprav se vse okrog nas spreminja. Seveda pa se spreminja tudi doživljanje te vloge. Danes si ženska želi biti uspešna na vseh življenjskih področjih, na njen občutek sposobnosti in samopodobe vplivata tako osebni kot poslovni svet. Otrok pa marsikateri pomeni osebno izpolnitev.
Ko se par odloči za otroka, je pomemben prav vsak korak, doživljanje načrtovanih sprememb, tudi osebni in poslovni položaj – vse, kar vpliva na naše delovanje. Seveda to velja za oba partnerja, vendar se bomo tokrat osredotočili na nežnejši spol.
Biti mama
Ženska, ki si otroka želi, prebuja v sebi materinsko plat, pri čemer ne ve, kakšna bo kot mama. Te vloge žal ni mogoče povsem predvideti, uvidimo jo lahko šele, ko napoči čas za materinstvo.
Dobro je, da poznamo svoj značaj, pozitivne lastnosti, šibkosti, da vemo, kaj imamo radi in česa ne, da ugotovimo, kako dobro znamo postaviti meje … Vse to, kar kasneje pomeni »predpripravo« na materinstvo, pa preizkušamo že v partnerstvu.
Ženska z nosečnostjo in materinstvom odpre povsem novo poglavje v življenju, ki prinese s seboj nove zahteve in odgovornosti. Kemija v telesu se spreminja, prav vse v ženski se začne preoblikovati. Tudi doživljanje. Ženska postane bolj občutljiva. Takrat potrebuje nekoga, da jo »zaščiti« – in ni lepšega občutka od védenja, da ima partnerja, ki ji stoji ob strani, poskuša razumeti njene na novo ustvarjene potrebe ter jo neomajno podpira, ceni, ljubi. Prav tako bodoči očka ne sme pozabiti, da je noseča partnerica kljub nosečnosti ženska, ki potrebuje uresničitev ter potrditev svoje ženskosti.
Kot eno
Če ženska občuti varnost, ki je v tem obdobju, ko je partnerski odnos nadvse pomemben, ključna, je pomirjena. Če je odnos bodočih staršev ljubeč, nežen, spoštljiv, prijeten, srečen, bo srečen tudi otrok v materi. Za otroka je namreč pomemben prav vsak trenutek od spočetja naprej, torej že prednatalno obdobje, kajti razvijajoče se bitjece vsrka prav vsako informacijo, ki jo prejme mama.
Bodoča mati vsak gib nerojenega otroka občuti na prav poseben način, kot mešanico topline, ponosa, skrbi in radovednosti. Sprašuje se, kakšen bo otroček, komu bo podoben, ali bo zdrav … Skrb, ki se prepleta s celotno nosečnostjo, je usmerjena v razvoj in rast otročička. Primarni fokus je torej na otroku, ki raste na varnem, v trebuhu nosečnice, pri njej se razvijajo pozornost, rahločutnost, empatičnost. Takrat je možnost zaznave zelo precizna. Nosečnica občuti že najmanjše razlike, skorajda neopazne prehode med ugodjem in neugodjem; intuitivno ve, kaj je dobro zanjo in njenega otročka. Lahko bi rekli, da so vsi odgovori skriti v naravi.
Na začetku šestega meseca nosečnosti začne ženska bolj intenzivno razmišljati o porodu. Vsak teden je nov dosežek za oba, zanjo in za otroka, ki je vedno bolj razvit. Nosečnica težko čaka na vsak naslednji pregled pri ginekologu, razmislek je usmerjen v življenje po rojstvu. Načrtovanje poroda postane pomembno poglavje v knjigi življenja. Za mamo je pomembno, da je umirjena in da porod jemlje kot naraven proces, pri katerem si lahko veliko pomaga tudi sama; če bo v strahu, bo strah čutil tudi še nerojeni otrok. Zato velja, da so najlepši naravni porodi, s čim manj svetlobe in z glasbo, ki je nosečnici ljuba, v okolju, ki vzbuja občutek pomirjenosti in zaupanja vase ter v ljudi, ki ženski ob tem pomembnem dogodku stojijo ob strani.
Novo življenje
Po rojstvu otroka običajno steče še eden od naravnih procesov. Dojenje. To je zelo pomemben mejnik v otrokovem življenju, zaradi posebne vezi z mamo, s katero novorojenček poleg fizične dobiva tudi čustveno hrano. Malo bitjece materina bližina pomirja in mu zagotavlja nežnost, občutek ljubljenosti, pozornosti, topline, varnosti. Možnost dojenja, ki krepi imunski sistem in tako otroka ščiti pred različnimi obolenji, je darilo za mamo in otroka, zato je pri njem priporočljivo vztrajati čim dlje, če je mogoče, do konca porodniškega dopusta.
Nova družinica se navaja na nov sistem. Značaja, navade in vzorci staršev se mešajo s potrebami dojenčka. Ta se navaja na življenje zunaj maternice, na cikle svetlobe in teme, budnosti in spanja, previjanja, kopanja, preoblačenja … Na življenje. Pri tem je nadvse pomembno, da si mati vzame čas zase – ne le za počitek, ampak tudi za svojo dušo, za notranjo umirjenost – in za partnerja. Gre za tisti del energije, ki tvori krog, z vzajemnim (so)delovanjem.
Materinstvo v ženski prebudi nove čute in jo naredi še žlahtnejšo; bolj kot prej pridejo do izraza toplina, skrb, odgovornost, prilagoditev, kajti manj ko je strahu, lažje plavamo s tokom. A biti mama ni vedno enako – občutki so raznovrstni, vsaka nosečnost in vsak porod prinašata nova presenečenja. Otroci so naši veliki učitelji, ki nas naučijo, kolikor jim le dopustimo – težave se pojavijo, če jim dopustimo, da nam narekujejo življenje. Prav je, da jim dajemo varnost, ljubezen, jim zagotavljamo oporo in pomoč, bistveno pa je tudi, da jih učimo, kako naj živijo.
Od nekdaj velja, da je oče tisti, ki je glava družine – ne smemo pa pozabiti, da je mama (za vedno) vezni člen, ki podpira vse temelje in je hkrati vir energije za vso družino. Psihofizična navzočnost obeh staršev pa je nepogrešljiva za zdravo celoto.
***
Barbara Sarić je psihoterapevtka
