Prva sonda, ki je obkrožila Merkur

Plovilo je do bližnjega planeta potovalo skoraj sedem let.
Fotografija: Messenger je proučeval geologijo, magnetno polje in kemično sestavo Merkurja, planeta z največ kraterji v našem osončju. FOTO: Nasa
Odpri galerijo
Messenger je proučeval geologijo, magnetno polje in kemično sestavo Merkurja, planeta z največ kraterji v našem osončju. FOTO: Nasa

Na poti proti Merkurju je prav zdaj evropsko-japonska sonda BepiColombo, prva, ki je obiskala prvi kamen od Sonca, je bila Mariner 10, Nasin Messenger (Kurir) pa je prvi okoli planetka tudi zakrožil in ga podrobneje proučeval štiri leta, dokler ni 30. aprila 2015 strmoglavil na površje.

Glavna naloga sonde z dolgim imenom Mercury Surface, Space Environment, Geochemistry and Ranging (Merkurjevo površje, vesoljsko okolje, geokemija in domet) je bila proučevati geologijo, magnetno polje in kemično sestavo površja.

Proučevanje najbolj notranjega planeta v našem osončju je z Zemlje zaradi bližine Sonca zelo oteženo, saj ga svetloba bolj ali manj skrije pred teleskopi. Mariner 10 je z mimoleti leta 1974 in 1975 posnel slabo polovico površja planeta, pri tem pa so se porodila nova vprašanja, zato je Nasa leta 1999 odobrila novo odpravo, ki bi se utirila v orbito. Inženirji univerze Johnsa Hopkinsa, kjer so razvijali sondo, so morali pred tem rešiti kar nekaj tehnoloških zagat: od tega, kako načrtovati pot, da je ne bo odneslo stran od planeta, do delovanja v okolju z zelo visokimi temperaturami. Prvo so rešili s potjo, ki je vključevala več mimoletov sosednjih planetov, drugo pa z oblikovanjem posebnega ščita in sistemov za ohranjanje primerne temperature.


Slalom med planeti


Kurirja so izstrelili 3. avgusta 2004. Najprej se je utiril v Zemljino orbito, nato pa prižgal motorje in ušel gravitaciji ter se napotil v heliocentrično orbito. V šestih letih in pol je sonda gravitacijsko pomoč za pravilno usmeritev, upočasnjevanje in tako varčevanje z gorivom dobila od Zemlje, Venere in tudi samega Merkurja. Junija 2007, ko je drugič obletela Venero, se ji je približala na vsega 338 kilometrov in pri tem zbrala kopico podatkov o zgornji atmosferi tako v vidni kot bližnji infrardeči svetlobi. S tremi obleti Merkurja je sonda upočasnila, med zadnjim, septembra 2009, pa se je nepričakovano ponastavila v varni način. K sreči je čez sedem ur znova začela normalno delovati.

Messengerjev posnetek 40 kilometrov širokega kraterja Apollodorus, ki so ga znanstveniki skupaj z razpokami, ki se širijo iz njega, poimenovali pajek. FOTO: Nasa
Messengerjev posnetek 40 kilometrov širokega kraterja Apollodorus, ki so ga znanstveniki skupaj z razpokami, ki se širijo iz njega, poimenovali pajek. FOTO: Nasa


V orbito svojega novega domačega planeta se je Messenger utiril 18. marca 2011, po obveznem testnem obdobju je uradno podatke začel zbirati 4. aprila. Njegova skoraj polarna orbita je bila v začetku zelo eliptična, in sicer od 200 do 9300 kilometrov nad površjem z 12-urno orbitalno periodo. Novembra 2011 so pri Nasi podaljšali odpravo, takrat so sondo tudi uporabili za opazovanje sončevega maksimuma, to je obdobje, ko je Sonce najbolj dejavno in ima največ peg.

Posnetki Merkurja sonde Messenger. FOTO: REUTERS/NASA/Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Carnegie Institution of Washington/
Posnetki Merkurja sonde Messenger. FOTO: REUTERS/NASA/Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Carnegie Institution of Washington/


Messenger je dodobra spremenil pogled na mali planet z največ kraterji v osončju. Primarno nalogo je sklenil marca 2012 in v slabem letu posredoval skoraj sto tisoč fotografij površja. Do konca odprave leta 2015 jih je poslal nekaj manj kot tristo tisoč in s tem močno presegel pričakovanja – znanstveniki so načrtovali, da jih bodo dobili tisoč. V celotnem obdobju delovanja je sonda močno spremenila svojo orbito. Septembra 2014 so jo tako spustili skoraj do površja – od njega je bila oddaljena le 25 kilometrov, nato so jo znova dvignili.


Družinski portret FOTO: Nasa, Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory, Carnegie Institution Of Washington
Družinski portret FOTO: Nasa, Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory, Carnegie Institution Of Washington


image_alt
»To je tukaj. To je dom. To smo mi.«

 

Vodni led na polih


Sonda je med drugim postregla s podatki o visokih koncentracijah magnezija in kalcija na nočni strani planeta, v zunanji plasti ozračja je odkrila vodo, na površju je opazila sledi vulkanske dejavnosti, razkrila pa je tudi nenavadnost v magnetnem polju planeta, in sicer, da središče polja ni v središču planeta, ampak je premaknjeno proti severu.

Znanstveniki so iz obilice podatkov med drugim razbrali, da se je planet skozi zgodovino skrčil za sedem kilometrov; posledice so na površju vidne kot razpoke. Na polih, ki ju nikoli ne obsije Sonce, saj Merkurjeva os praktično ni nagnjena, je Messenger odkril vodni led. Na severnem polu je poleg ledu našel tudi organske spojine.

Okoli božiča leta 2014 je postalo jasno, da bo goriva zdaj zdaj zmanjkalo. Aprila 2015 je povsem pošlo in zadnji dan tega meseca je sonda strmoglavila s hitrostjo 14.080 kilometrov na uro in ustvarila nov krater. Tik pred trkom je izredno delovna sonda poslala še zadnje fotografije površja. Po podatkih Nase je padla v bližino kraterja Janacek na ravnici Suisei Planitia (Suisei je japonsko ime za planet Merkur).

image_alt
BepiColombo še zadnjič pomahal Zemlji


Vsa Kurirjeva odkritja bo čez nekaj let preverjal BepiColombo, ki se bo v orbito utiril decembra 2025; ubira namreč podobno dolgo pot kot Messenger.

Merkur
Merkur

Preberite še:

Komentarji: