Tiskane izdaje
Trenutne razmere so lahko dobra podlaga za korenit preobrat v naši miselnosti. Vedno več ljudi je odvisnih od socialne podpore oziroma prepuščenih na milost ali nemilost organizacijam, ki dodeljujejo različne oblike pomoči. Vendar moramo razmišljati drugače: vprašati se moramo, kaj vse bi ti ljudje, ki sedaj obupavajo nad sistemom, lahko doprinesli k blaginji naše države.
Vedno več je podjetij, ki na svojih spletnih straneh in v brošurah oglašujejo, da so družbi in naravi prijazna. Pa so res? Morda so, vendar samo v nekaterih segmentih. Mislim, da bi morala biti takšna vsa podjetja. Tako kot iščejo kritične točke v procesu, bi morala nenehno iskati tiste segmente, kjer lahko še pripomorejo k večji družbeni koristnosti.
Tudi država bi morala bolj gledati na ljudi, predvsem na tiste iz ranljivih ciljnih skupin. Razpisi, ki se namenjajo socialnim podjetjem, brez ali s pomočjo EU in druge ugodnosti, so le kaplja v morje. Nevladne organizacije, ki so že pred sprejemom zakona o socialnem podjetništvu orale ledino na področju zaposlovanja ranljivih ciljnih skupin, so trdo garale, da se je sprejel kvotni sistem. Vendar bi ta ostal samo na papirju, če ne bi njihovi predstavniki dobesedno hodili od vrat do vrat in razlagali obveznosti in prednosti tega sistema za delodajalce. Tisti delodajalci, ki so v okviru teh obveznosti zaposlili določeno število ljudi z manj zmožnostmi, so spoznali, da so tudi takšne osebe z določeno pomočjo dobri, če ne celo izjemni delavci. Prej strošek države, kot težko zaposljive osebe na zavodu za zaposlovanje, so v državni proračun začele prispevati svoj delež. Predvsem pa so se začele počutiti družbeno koristne in ne breme svojcem in državi. Teže zaposljivim osebam je potrebno le dati priložnost. Večina bi jih z veseljem poprijela za delo, vendar je prav, da so za takšno delo tudi pošteno plačani. Poniževalno je tudi, da socialna podjetja in v njih zaposlene osebe za kooperantska dela, ki jih opravljajo za večja podjetja, prejmejo mizerno plačilo. Večja podjetja ali privatniki tudi vse prevečkrat mislijo, da bo kakšno delo za njih opravljeno na prostovoljni bazi, torej zastonj. Dostikrat to najbrž izhaja iz napačne miselnosti, da socialna podjetja denar za plače zaposlenih prejemajo iz državne malhe. Subvencije namreč prejemajo le za tisti del dohodka, ki krije izpad dohodka zaradi manjših zmožnosti zaposlenih. Ko večje firme s socialnimi podjetji barantajo za čim nižje plačilo za opravljene storitve, ne razmišljajo, da bo morda delavec, ki je zaposlen v takšnem podjetju, če bo prejel večje plačilo, morda kupil tudi njihov izdelek, ki si ga drugače ne bi mogel privoščiti. Pri nas so socialna podjetja vržena na krut trg dela in se z drugimi podjetji borijo za vsako drobtinico. Tako so žal prisiljena sprejemati tudi zelo slabo plačana dela. Še bolj žalostno je, da večina dela niti ne dobi, ker se kar nekako avtomatično smatra, da bo delo opravljeno slabo ali pa ne bo opravljeno v določenem roku. Izkušnje kažejo drugače. Zaposleni iz težje zaposljivih skupin pod vodstvom strokovno usposobljenih sodelavcev temeljito in pravočasno opravijo delo. In ker socialna podjetja ves dobiček vlagajo v širitev in izboljšanje delovnih procesov, bi morala imeti v naši družbi prav poseben, družbeno cenjen položaj.
Iz lastne izkušnje vem, kaj pomeni biti brezposelna oseba. Hkrati izhajam iz skupine oseb, ki so najteže zaposljive. Osebe z duševnimi motnjami, ki se jih vse prevečkrat zamenjuje s tistimi z motnjami v duševnem razvoju, smo pripravljene pridobivati nova znanja in veščine ter smo sposobne in željne delati. To so uvidele tudi nekatere nevladne organizacije s področja duševnega zdravja, ki nam z ustanavljanjem nudijo plačana delovna mesta. ŠENT - Slovensko združenje za duševno zdravje, kjer sem tudi redno zaposlena, prevladuje po številu in raznovrstnosti socialnih podjetij, ki jih je ustanovilo. ŠENT je tako ustanovitelj invalidskega podjetja, zaposlitvenih centrov, zavoda za izvajanje zaposlitvene rehabilitacije in podpornega zaposlovanja ter zavoda za svetovanje, promocijo in razvoj dostopnega turizma. Svoje dejavnosti na tem področju ŠENT širi s pomočjo domačih in mednarodnih razpisov za vzpostavljanje socialnih podjetij. V tem vidi priložnost za množico brezposelnih, za razvoj socialnih trgovin, za razvoj zelenih delovnih mest, za razvoj podeželja, skratka, skoraj ni področja, kjer socialna podjetja ne bi mogla pripomoči k njihovemu izboljšanju.
Poznano je tudi veliko primerov dobre prakse iz tujine, ki bi nam morali biti vzor, kako na trg dela vključiti težje zaposljive osebe. Ljudje so že toliko osveščeni, da kupujejo izdelke v trgovinah, kjer prodajajo izdelke oseb iz težje zaposljivih skupin, čeprav za njih odštejejo nekoliko več denarja, kot v drugih trgovinah. S takšnimi nakupi hkrati zagotavljajo delovna mesta osebam iz težje zaposljivih skupin, ki so v takšnih trgovinah tudi zaposleni. Ponekod cela mesta živijo od povezanosti socialnih podjetij, ki se ukvarjajo z zelenimi programi, turizmom, ki je prilagojen za vse, in z velikimi industrijskimi panogami.
Po mojem mnenju je tudi napačno, da nismo sprejeli zakona o malem delu. Upokojenci, študenti in invalidi, menim, da bi si z malim delom vsi še vedno lahko v takšni meri izboljšali standard, da bi lažje preživeli in ne bi bili odvisni od miloščine države. Upokojence in invalidne osebe veliko zaposlenih še vedno vidi kot ljudi, za katere morajo le plačevati davke in prispevke iz svojih dohodkov. Zavedati bi se morali, da številni izmed njih lahko s svojim znanje in delom še veliko doprinesejo k izboljšanju ekonomskega stanja v državi. Seveda zakon o malem delu, takšen kot je bil, ni bil popoln, bi pa z nekaterimi popravki pripomogel k izboljšanju standarda kar precejšnjega števila ljudi.
Mislim, da nam ni treba odkrivati tople vode. Z nekaj prilagoditvami bi lahko številne primere dobrih praks prenesli v našo državo. Imamo pa tudi veliko domačih primerov dobre prakse, ki jih ne smemo pustiti propasti, ogromno domačega znanja in pridnih ljudi, ki so pripravljeni poprijeti za delo. Potrebujemo le večjo podporo družbe, predvsem pa zavedanje le-te, da gre za nekaj, kar nam lahko prinese boljšo prihodnost. Tudi pregovorna slovenska fovšija bo morala izginiti. Le s povezanostjo vseh segmentov družbe in s skupnim trudom nam lahko uspe. V nasprotnem primeru bomo še dolgo prepuščeni družbenim elitam, ki jim ni mar za malega človeka in jim je edina skrb le čim večji kupček denarja v lastnem žepu.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
