Zdravje le za poročene in zaposlene

Sistem socialne varnosti je kot ponjava, na katero se pred ekonomskim ali socialnim padcem na dno ujamemo takrat, ko nismo sposobni poskrbeti zase. Poleg starosti, invalidnosti, brezposelnosti, rojstva otroka, ekonomske in socialne ogroženosti se sistem družbene podpore spleta tudi okrog skrbi za zdravje. Sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja ljudem med boleznijo ali poškodbo zagotavlja različne pravice, med katerimi je najpomembnejša pravica do plačila zdravstvenih storitev. Žal je pojem človekove pravice tudi na tem področju izgubil občečloveškost, saj se po ustavi vse zdravstvene pravice konkretizirajo z zakonom, ki postavlja pogoje za njihovo nosilstvo in uresničevanje. Pravica do zdravja je torej omejena z vsakokratnimi družbenimi prioritetami, ki v zakonodajnem postopku vključijo in posledično izključijo upravičence glede na statuse, ki jih ti zasedajo v produkcijskem procesu, družinskih razmerjih in razmerju do države. Zdravstveno varstvo tako ni zagotovljeno vsakemu človeku, ki potrebuje zdravljenje, ampak človeku »pravih« lastnosti.

Izhodišče

Sistem zdravstvenega zavarovanja temelji na predpostavki polne delovne aktivnosti prebivalstva, pri tem pa izhaja iz napačne domneve, da vsi ljudje delo opravljajo v obliki klasičnega delovnega razmerja. Zato obvezno zdravstveno zavarovanje ne pokriva vseh delovno aktivnih oseb. Z vidika zdravstvenih pravic je najbolj varna oblika dela delovno razmerje. Bistveno bolj negotove so honorarne oblike, zlasti podjemna pogodba, ki kljub izjemno visokim davčnim obremenitvam osebi ne zagotavlja zdravstvenega zavarovanja. Tudi študentsko delo samo po sebi ne daje pravice do zdravstvenega zavarovanja, a so študenti praviloma zavarovani po svojih starših. Najbolj očiten primer deprivilegiranosti zaradi zaposlitvenega statusa je zadržanje pravic iz zavarovanja samozaposlenim, ki nimajo poravnanih prispevkov. Takšna sankcija je uveljavljena le za samozaposlene (v preteklosti so bile pravice zadržane celo za njihove otroke), za druge oblike poslovnih subjektov pa ne. Ta ukrep poskuša nesorazmerno urediti problem plačilne nediscipline, ki bi ga bilo treba v državi, ki se hoče približati univerzalni zavarovanosti, urejati z učinkovitimi izvršilnimi in stečajnimi postopki, ne pa z omejevanjem dostopa do zdravstvenih storitev.

Korekcija sistema

Pravice oseb, ki niso zavarovane na podlagi delovnopravnega statusa, se podrejeno vežejo na razmerja v družini, saj v krog zavarovanih oseb poleg zavarovancev spadajo tudi njihovi družinski člani. Za uveljavljanje pravic je odločilno, katera družinska razmerja so priznana kot pravno obstoječa. Zakon loči med ožjimi (zakonec, zunajzakonski partner, razvezani zakonec in otroci) in širšimi družinskimi člani (pastorki, vnuki, bratje, sestre in nekatere druge osebe), pri čemer so ožji družinski člani zavarovani brezpogojno in so lahko tudi tujci z dovoljenjem za začasno bivanje, širši družinski člani pa so zavarovani le, če z zavarovancem živijo oziroma jih ta preživlja ter imajo v Sloveniji stalno prebivališče.

Zakonodaja se bo v prihodnje morala prilagoditi spremembam v življenjskih slogih ljudi, saj je neenakopravna obravnava različnih oblik družinskih skupnosti v nasprotju z odločitvami slovenskega ustavnega sodišča in evropskega sodišča za človekove pravice. Pri partnerskih razmerjih bo treba vzpostaviti enako obravnavo registriranih in neregistriranih istospolnih partnerjev, z vidika varstva pravic otrok pa je nujno, da zakonodaja v istospolnih družinah ohrani možnost posvojitev otroka partnerja oziroma partnerice, saj vsaka drugačna ureditev posega v načelo varstva otrokovih koristi. Načelu varstva največje otrokove koristi nasprotuje tudi pravilo, ki zavarovanje pastorka brez slovenskega državljanstva veže na otrokovo stalno prebivališče. Ker ureditev, ki otrokom ne zagotavlja najvišje dosegljive ravni zdravja, nasprotuje konvenciji o otrokovih pravicah, bi bilo zdravstveno zakonodajo nujno spremeniti tako, da zdravstveno zavarovanje otrok ne bi bilo vezano na zdravstveno zavarovanje staršev.

Poleg spregledanosti nekaterih partnerskih razmerij je dostop do zdravstvenih storitev otežen tudi samskim. Zato je v prihodnje nujen razmislek o tem, ali je z idejo svobodne družbe, ki temelji na pravicah posameznika, skladen sistem, ki zdravstveno zavarovanje veže na družinska razmerja in ne na človeka kot takega.

Zadnje sito

Ne nazadnje na pravico do zdravja vplivajo tudi državljanstvo in različne oblike tujskosti. Zavarovanje osebe, ki nima samostojnega zavarovanja in ni vključena v družinska razmerja, je namreč odvisno od njenega tujskega statusa: država najbolj varuje zdravje slovenskih državljanov, pravica do zdravja tujcev pa je odvisna od njihovega statusa in od razloga prebivanja v Sloveniji. Slovenske državljane s stalnim prebivališčem in slabim premoženjskim stanjem v obvezno zavarovanje prijavi njihova občina, osebe brez stalnega prebivališča pa imajo pravico zgolj do nujne zdravstvene pomoči, nujnost zdravljenja pa presoja osebni zdravnik oziroma pristojna zdravniška komisija. Ureditev, ki nalaga presojo nujnosti zdravljenja, zdravniku otežuje izpolnjevanje etičnih načel zdravniškega poklica, zato bi bilo nujno dostop do polne zdravstvene oskrbe razširiti tudi na tujce z dovoljenjem za začasno prebivanje.

Najbolj očiten in množičen primer odrezanosti od pravice do zdravja so doživeli prebivalci, izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ker so zaradi protiustavnega izbrisa izgubili vsakršen status, so številni ostali brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, saj se vanj niso mogli vključiti, četudi bi finančno breme vključitve želeli kriti sami. Obvezno zdravstveno zavarovanje so imeli urejeno, če se jim je uspelo zaposliti na osnovi delovnega dovoljenja ali če so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, če pa so imeli le dovoljenje za začasno prebivanje, so si plačali samo komercialno zdravstveno zavarovanje, ki so ga zmogli le redki. Kratenja pravic do zdravstvenega varstva osebam, izbrisanim iz registra stalnih prebivalcev, še niso bila sanirana, kar bo v prihodnje treba storiti tudi zaradi nedavne odločitve strasbourškega sodišča.

Zaključek

Čeprav se je dolgo zdelo, da je slovenski zdravstveni sistem univerzalen in da zagotavlja zdravstveno varstvo vsakemu človeku, ki ga potrebuje, pa vedno večje število prebivalcev ostaja zunaj njega. Med njimi so najbolj ranljivi tisti, ki z vidika delovnih, družinskih in tujskih razmer odstopajo od norme, na katero se veže polna zdravstvena oskrba, to je: zaposlen, poročen slovenski državljan. Ta norma je bila opredeljena v začetku devetdesetih let, do danes pa so se razmere na trgu dela, v življenjskih slogih in mobilnosti prebivalstva tako spremenile, da jim mora nujno slediti tudi zakonodaja z enakopravno obravnavo vseh oblik dela, vseh oblik partnerstev, družin in samskosti ter vseh, ki bivajo v Sloveniji.

Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na fakulteti za družbene vede.