Tiskane izdaje
Čeprav danes ljudje na ulici izražajo predvsem nestrinjanje s politično elito in zahtevajo odstop nepoštenih politikov in možnost večjega sodelovanja državljanov v procesu političnega odločanja, pa je ekonomska »zgodba« zelo podobna.
Danes se ključne ekonomske odločitve sprejemajo v okviru zaprtih ekonomskih institucij, brez kakršnega koli vpliva in nadzora javnosti. Ne moremo pristati na splošno sprejeto »resnico«, da so samo ekonomski strokovnjaki tisti, ki lahko sprejemajo ključne ekonomske odločitve. Če bi ta »resnica« veljala, se ne bi znašli v tako globoki krizi, ki je predvsem ekonomske in finančne narave.
Demokratične ekonomske institucije
Čeprav se ekonomske odločitve skupnega pomena načeloma sprejemajo v okviru političnih institucij (vlada, parlament), kjer imamo državljani vsaj minimalno posredno možnost vplivanja, pa so dejstva drugačna. Namreč, ključne ekonomske odločitve se danes sprejemajo v institucijah, kjer državljani nimajo prav nikakršne možnosti soodločanja ali nadzora. Še več: ključne ekonomske odločitve sprejemajo ljudje, ki na svoj položaj niso bili nikoli izvoljeni in nimajo nikakršnega mandata državljanov.
Vemo, da ima vsaka odločitev ključnih ekonomskih institucij - centralnih bank, velikih komercialnih bank, mednarodnih ekonomskih institucij kot sta na primer Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka itd. - izjemen vpliv na življenje slehernega posameznika. Zato je prav, da imamo možnost sooblikovanja odločitev, izbire naših predstavnikov v te institucije in možnost njihovega nadzora.
Ker na regionalni in globalni ravni državljani Slovenije (zaenkrat) nimamo možnosti vpliva brez koordinirane mednarodne državljanske akcije, pa je na državni ravni drugače. Centralna banka bi morala biti institucija pod nadzorom javnosti, v njej pa bi morali sodelovati izvoljeni predstavniki civilne družbe (predstavniki upokojencev, sindikatov, lokalnih skupnosti, nevladnih organizacij za varstvo okolja in človekove pravice itd.). Takšen predlog bi bil lahko skladen s predlogom g. Stojana Habjaniča: Demokratična, trajnostno naravnana ljudska banka. Zakaj pa ne bi za takšno, torej demokratično, naredili kar Centralno banko Slovenije.
Vprašajmo se: komu morajo že služiti politične in ekonomske institucije? Političnim strankam, bogatim posameznikom? Ne, služiti morajo državljanom in njihovi blaginji; nikomur drugemu.
Demokratična podjetja
Kaj pa na ravni podjetij (sem štejemo tudi komercialne banke (na primer NLB), zavarovalnice in druga finančna »podjetja«)?
Podjetja so danes pretežno avtoritarne strukture. Oblast je skoncentrirana v rokah članov uprav, ki delajo v skladu z interesi lastnikov (predvsem za čim večji dobiček). Vendar podjetje ni odružbe ločena oziroma neodvisna entiteta.
Sleherno podjetje, ali zasebno ali javno, je še kako vpeto v družbeno in naravno okolje. Podjetja uporabljajo skupno infrastrukturo (ceste, internet, komunikacijska in energetska omrežja itd.), javne storitve (vsak zaposleni je »šel skozi« javni izobraževalni sistem in uporabljal oziroma uporablja javni zdravstveni sistem itd.) in so neločljivi del naravnega okoljskega sistema.
Je podjetje s plačilom davka (in mnoga se še temu izogibajo) res poplačalo vse družbene in okoljske stroške? Seveda ne.
Zato bi morali lastniško strukturo podjetij obvezno spremeniti - in to v obliki zakona. Lastniška struktura podjetij bi morala biti (okvirno) naslednja:
● zasebni lastniki (do največ 49 % delež podjetja)
● zaposleni
● lokalna skupnost ali država (odvisno od okolja, v katerem podjetje deluje)
● predstavniki nevladnih organizacij za varstvo okolja in človekove pravice
● predstavniki upokojencev (vsi skupaj - brez zasebnih lastnikov - bi bili najmanj 51 % lastniki podjetja in tega deleža se ne bi dalo prodati ali z njim špekulirati)
Seveda bi morala takšna struktura veljati predvsem za srednja in večja podjetja (recimo nad 100 zaposlenih) ter podjetja, ki opravljajo družbeno koristno dejavnost, na primer komunalne, bančne, trgovske in druge podobne dejavnosti. (Seveda pa morajo biti tudi manjša podjetja pod večjim nadzorom družbene skupnosti, v smislu doslednega spoštovanja okoljskih zahtev, plačevanja davkov in družbeno odgovornega ravnanja.)
Na takšen način podjetja ne bi mogla sprejemati družbeno in okoljsko škodljivih odločitev, prav tako se ne bi mogle izvajati škodljivih špekulacij in privatizacij. Koristi (dobiček) podjetja pa bi se lahko namenjale za širše družbene namene - za ohranjanje narave, za vzdrževanje in izgradnjo nove skupne infrastrukture, za medgeneracijsko solidarnost itd.
Če zaključimo: brez ekonomske demokracije je tudi politična demokracija »prazna« in nemočna, saj danes ključne (politične) odločitve vse bolj prevzemajo ekonomske institucije.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
