ned, 24.03.2013, 18:00
Demokratizacija energetskega sektorja
Energetski sektor vztraja na uhojeni poti, pa četudi je danes zelo jasno, da je ta zgrešena.

V Sloveniji je v letih 2009 in 2010 potekala razprava o energetski prihodnosti države. Sprejeli naj bi nov nacionalni energetski program (NEP), vendar je razprava kmalu potihnila, strokovna ozadja in osnutki NEP so romali v predal, gradnjo TEŠ 6 so izsilili z vsemi mogočimi sredstvi, ključne stolčke v energetskem sektorju pa so razdelili po političnih linijah.

Pripravljavci poniklega NEP ugotavljajo, da je energetika danes na razvojni prelomnici. Slovenija je energetsko zelo intenzivna: v letu 2008 je bila energetska intenzivnost oziroma poraba energije na enoto proizvoda kar za 54 odstotkov višja od povprečja 27 članic EU. Povečuje se raba energije, zlasti električne; razklopa med rastjo gospodarstva in rastjo rabe energije še nismo dosegli. Trenutno približno tretjino električne energije proizvedemo iz premoga. Negativni vplivi kurjenja fosilnih goriv na zdravje ljudi postajajo vedno bolj očitni in (ne)posredno dokazljivi. Premog je tudi najbolj podnebju neprijazen energent in opozorila o nujnosti zmanjšanja izpustov CO2 zaradi podnebnih sprememb še nikoli niso bila tako jasna. Jedrska energija se je na globalni ravni namesto za odrešiteljico izkazala za nočno moro v obliki katastrofalnih nesreč. Mnenja o rabi jedrske energije se krešejo, a dejstvo je, da nihče ne more zagotoviti stoodstotne varnosti jedrskih elektrarn. Rešitve za odlaganje dolgoročno radioaktivnih odpadkov še ni. Kljub temu podaljšujejo življenjsko dobo NEK za 20 let, v pripravi pa je tudi gradnja drugega reaktorja. Vso nafto in plin uvozimo, na ceno pa nimamo vpliva; v Sloveniji smo leta 2011 uvozili 48 odstotkov potrebne energije, kar pomeni, da znatna sredstva odtekajo iz države. Prihodnje obete poslabšujejo spremembe na mednarodni ravni – pričakovana visoka cena energentov in pričakovana povečana uvozna odvisnost zaostrujeta vprašanje strateške oskrbe z energijo.

Namesto da bi odgovorili na orisane izzive energetskega sektorja, se recept najmočnejših akterjev glasi: potrebujemo več energije, zato bomo kurili še več premoga in uvažali več urana, nafte in plina. Energetski sektor vztraja na uhojeni poti, pa četudi je danes zelo jasno, da je ta zgrešena. Večina vse to tiho spremlja in dopušča, da nam peščica med seboj povezanih akterjev kroji sektor, od katerega je odvisna kakovost našega življenja. Trenutno država skrbi predvsem za to, da lahko zagotovi zadostne količine (električne) energije za velika podjetja. Zato se usmerja v gradnjo velikih objektov, kot sta TEŠ 6 ali NEK 2. O tem, kdo prevzema in plača okoljsko škodo, zdravstvene težave prebivalstva, tveganje nesreč in vse druge stroške, se ne govori na glas. Ti projekti se financirajo iz denarja državnih podjetij, posojil bank, ki se financirajo iz javnih sredstev, ter poroštev, ki jih daje država. Če bi država javna sredstva usmerila v takšen razvoj, v katerem bi si lahko sami zagotavljali elektriko in toploto iz lokalno razpoložljivih obnovljivih virov energije, bi koristi imel vsak od nas. Toda to igralcem v energetskem sektorju ni v interesu.

Energetska politika ni stvar, ki bi zanimala večino državljanov, vsaj dokler je iz vtičnice na voljo elektrika in cena na položnicah ne raste preveč. Vendar pa je energija osnova za naše življenje in delovanje celotne družbe. Energetski sektor skrbi za naše primerno toplo bivalno okolje, razsvetljavo, prehrano, komuniciranje, delovanje zabavne elektronike, mobilnost, možnost opravljanja dela. V Sloveniji smo s protesti pokazali, da se državljani vse bolj začenjamo zavedati naše aktivne vloge pri upravljanju družbe. Tako kot zahtevamo prenovo demokratičnega sistema in pravne države, bi morali zahtevati pomembne spremembe v energetskem sektorju. Odločiti se moramo, ali bomo svojo energetsko prihodnost prepustili velikim podjetjem, od katerih bomo popolnoma energetsko odvisni, ali pa bomo začeli z demokratizacijo energetskega sektorja in omogočanjem sprememb na mikroravni uveljavljanje koncepta decentralizirane proizvodnje energije.

Ravno zato potrebujemo drugačno vizijo. Trajnostna energetska politika mora temeljiti na viziji nizkoogljične družbe. Ključni strateški cilji takšne politike so varčna in učinkovita raba energije, širjenje rabe obnovljivih virov in prehod na pametna energetska omrežja. O vseh teh komponentah je treba razmišljati celostno in povezano, saj je vsaka integralni del celote. Infrastruktura in primerno bivalno okolje, kmetijstvo, transport, industrija, storitve – to je vseobsegajoč spekter dejavnosti in v vseh je treba začeti delovati za zmanjšanje rabe energije. Ta je v t. i. razvitih državah nekajkrat višja kot v državah v razvoju, kar moramo, že zaradi zgodovinske odgovornosti, spremeniti in uravnotežiti. Prvi pomemben ukrep bi zato moralo biti varčno in učinkovito ravnanje z energijo. To ne pomeni, da bomo zaradi tega znižali naš življenjski standard, ampak da bomo bolj racionalno trošili energijo. Vsak evro, vložen v energetsko učinkovitost, je večkrat povrnjen. Hkrati to pomeni zmanjšanje potrebe po novih dragih infrastrukturnih projektih za proizvodnjo energije, saj je porabimo manj.

Stavbe v Sloveniji so energetsko potratne. Glede na to, da za ogrevanje prostorov namenimo več kot 60 odstotkov celotne rabe energije v gospodinjstvih, imajo ukrepi z energetsko sanacijo stavb zelo velike učinke. Prav tako je treba zagotoviti ambiciozne standarde za nove stavbe, ki naj bodo »skoraj nič energijske«, pasivne ali pa s pozitivno energijsko bilanco. Investicije na tem področju bi pomenile zmanjšanje rabe energije, obenem pa bi spodbudile gradbeni sektor.

Pomemben segment so obnovljivi viri energije. Večinoma gre za majhne in razpršene kapacitete, katerih razširjenost je na področju električne energije pogojena s spremembami trenutnega omrežja za prenos in distribucijo. Decentralizacija proizvodnje energije pomeni, da si lahko vsak sam zagotavlja potrebno energijo. Pri ogrevanju je marsikatero gospodinjstvo že v takšni situaciji, pri električni energiji je trenutno še preveč ovir. Takšen koncept razvoja s seboj prinaša še eno komponento – ker dosedanji porabnik energije postane obenem proizvajalec, bi lahko ta proces poimenovali tudi pooblastitev in demokratizacija. Demokratizacija se dotika vseh segmentov življenja državljanov. S tem ko nekdo proizvaja energijo in ni več odvisen od ponudnika, ki mu vsiljuje svoje pogoje, dobi nadzor nad pomembno komponento lastnega življenja, obenem pa (bistveno) pomembnejšo vlogo v energetskem sistemu in tudi v energetsko-politični areni, kjer se sprejemajo odločitve. Številne lokalne skupnosti po svetu in tudi nekatere države dokazujejo, da je v energetskem sektorju možna drugačna pot. Čas je, da se tudi pri nas zavedemo, da nismo zgolj ovce, ki se pustijo ubogljivo voditi (energetskim) pastirjem, ti pa imajo v mislih bolj dobičke kot našo kakovost življenja, naše zdravje ali okolje.

Tomislav Tkalec, Focus, društvo za sonaraven razvoj

***

Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.



Demokratizacija energetskega sektorja

»Naše zmogljivosti za skladiščenje so bolj polne kot pred letom,« zagotavlja evropski komisar za energetiko Günther Oettinger. Foto: Kacper Pempel/Reuters

Prijavi sovražni govor