Tiskane izdaje
Osebno sem pripričana, da se napredek skriva v mnogih manjših rešitvah in ne v ključnih velikih. Za začetek bi v razmislek ponudila eno, ki se v največji meri tiče mlade in srednje generacije z znanjem, takih, ki imajo možnost, da tudi z manj delovnimi urami naredijo največ.
Pravijo, da ja razlog za krizo tudi gužva, da je preveč izobraženih iskalcev zaposlitve in premalo delovnih mest. Moje mnenje je, da so mladi in manj mladi izobraženci tudi družboslovnih smeri zaklad, ki ga država ne sme zavreči, v Sloveniji namreč vse preveč manjka prav »mehkih znanj«, npr. na mojem področju strokovnega ravnanja s človeškimi viri. Da, tudi v takih neoprijemljivih vedah je veliko možnosti za povečanje dobička, če smo seveda pripravljeni vlagati dolgoročno. In vendar prav na take teme vsi vedo vse, pa čeprav nimajo pojma. Kar strese me, ko taka dela pogosto opravljajo prav neki specialisti celo tehničnih ved brez za to potrebnih znanj ali pripravljenosti, da bi ta znanja pridobili. Le-ti so pač lažje dobili prvo zaposlitev in nato lažje napredovali po kariernih lestvicah.
Izhajam tudi iz tega, da sem med semestrom pred desetimi leti v Avstriji (predmet ekonomska psihologija, področje »produktivnost in življenjski stil«) naravnost občudovala njihove rešitve in odnos do dela na področju koordinacije življenjskega stila in dela.
V osnovi je bilo pri obravnavanem predmetu veliko govora v trendu, ki se je nekje 5 let nazaj (torej pred 15 leti) pojavil v Avstriji, da se delo, ki ni v zares pravem interesu, s strani potencialnih zaposlenihv zavrača in sistematično odločanje mladih izobraženih posameznikov za delo za polovični (ali denimo tričetrtinski) delovni čas. Gre za zavestno odločitev, da raje delam manj in tisto dobro. Poleg družine je bil pogost razlog za tako odločitev to, da ostalih 10 ali 20 ur pustimo za dodatna honorarna dela, ki so zato toliko bolje plačana ali vsaj zanimiva in na katerih tudi stalno plemenitimo svoje znanje in poznanstva; ali pač dodatna izobraževanja. In profesor je predstavil neke indikacije, da so v ustvarjalnih poklicih tisti, ki so se tako odločili, v 20h urah naredili toliko ali vsaj ne dosti manj kot bi sicer v 40h urah, hkrati pa so pridobili v današnjem času tako cenjeno fleksibilnost. Njihove plače za učinkovitostjo kljub manj uram na delovnem mestu po njihovih besedah niso zaostajale.
Podatek se sklada s podatki Eurostata, da Avstrija sodi med države z višjim odstotkom zaposlenih za polovični delovni čas, poleg Nizozemske, Švice, Združenega Kraljestva, Norveške, Švedske in Danske. Poudarila bi, da sem pri svojih avstrijskih sogovornikih izvedela, da so njihovi delodajalci to, da je nekdo zaposlen za manj kot polni delovnik, dosledno spoštovali, pri nas pogosto slišim nasprotne zgodbe (plačilo za polovični delavnik tudi dejansko za 40-urni delovni teden).
Vsekakor je iz Eurostata razvidno, da v južnih evropskih ekonomijah časovno manj ljudi dela več (največji obseg delovnega časa imajo Grki!), v produktivnih severnih pa več ljudi dela manj (časovno seveda). Kavzalnih zvez seveda ne moremo predpostavljati, je pa to vseeno lahko podatek, ki nam da misliti.
Sistem v teh učinkovitih ekonomijah je po mojem (ne) skromnem mnenju postavljen tako, da se delo deli na večje število ljudi, ki zato lahko delajo z večjim veseljem in pozornostjo, z manj stresa glede tega, kako bodo popoldan prevzeli otroka v vrtcu in so verjetno zato učinkovitejši in bolj ustvarjalni.
Vsekakor sem imela v Avtriji občutek, da tu ne gre vedno le za sistem (oz. vsaj ne neposredno) , ampak za vzdušje. Avstrijke se niso zdele zaskrbljene zaradi zaposlitve, tudi če zaradi otrok za več let zapustijo trg dela, rečejo da, ko bodo otroci dovolj veliki, bom že dobila službo, mogoče za polovični delovni čas. In da, zato so tudi, če se tako želele in niso imele babica servisa na razpolago, dejansko zapuščale trg dela zaradi otrok. In tako prepustile delovno mesto drugi osebi, ki naj se prav tako navadi delati. Vsak se enkrat mora navaditi.
Ni problem dati odpovedi, zamenjati zaposlitve, pa čeprav za zaposlitev za določen čas, delati za določen čas, če veš, da se bo tudi po preteku pogodbe že kaj našlo, da je delo za določen čas raziskovanje poklicnega področja, kalilnica novih idej in hm, tudi možnost za kratek dopust po preteku neke zaposlitve.
Oz. ni težko ne vztrajati v neprimerni zaposlitvi za nedoločen čas in polni delavnik, ne sanjati svoje neuresnične sanje, ne jih prenašati na otroke, ki jih sploh ne poznaš, ker so že od 11. meseca v vrtcu ali bolni ter tako izgorevati in zbolevati.
Ne, in ni primerno, da je otrok pri enajstih mesecih nabasan v nek majhen prostor skupaj s 13 drugimi otroki, prvič zato ker so nekatere infekcijske bolezni lahko tudi razlog za (verjetno) trajne zaostanke v intektualnem razvoju, drugič zaradi spodbud, ki jih v taki situaciji niti najbolj skrbna vzgojiteljica ne more nuditi v primernem obsegu, tretjič... Razlogov je veliko. Pred kratkih sem prebrala, kako čudovit sistem, da imamo da pri nas toliko mam z manj kot 3 leta starimi otroki dela. Meni osebno se to in tudi poveličevanje tega podatka zdi preprosto... stvar obupa in brezperspektivnosti. Seveda so med nami otroci, ki jim je v vrtcu bolje kot doma, vendar intelektualni in socialni potenciali otrok vseh tistih artikultiranih, ustvarjalnih in toplih staršev, ki bi jim največ lahko ponudili starši, v vrtcu pogosto tudi zbledi. Niso namreč vse vzgojiteljice tako zelo tople in ustvarjalne, poleg tega, kot že rečeno, so skupine v naših vrtcih že nekoliko prevelike in prostori pogosto premajhni.
Žalostno je, da se tako malo mam in očetov odloča za polovični delovni čas do 3. leta starosti. To mamo (ali očeta)je nekdo verjetno nadomeščal na porodniškem dopustu in ta oseba delo že zna opravljati. Verjetno pa bi sprejela tudi delo za polovični delovni čas. V nasprotnem primeru je to odlična priložnost za mehko uvajanje novega zaposlenega. Posebej pa je žalostno mame v takem krču takoj po dokončanju porodniške (ali še prej) hitijo nazaj v službo, namesto da bi počakale še mesec, dva, leto, da bo otrok dejansko dovolj star za v vrtec. V prepričanju, da z luknjo na življenjepisu kljub kvalifikacijam in pravi osebnosti zanje ne bo primerne zaposlitve. In najhuje: Kjer živim, je veliko število mam z univerzitetno izobrazbo in z 2-eali 3-emi otroki, v začetku 30-ih, ki še nikoli niso delale, pa bi rade. Ko je vsak izmed otrok imel leto in pol, so začele iskati službo, ki je preprosto ni bilo. Odločile so se še za enega otroka. Veljajo kot opozorilo za vse tiste mame, ki bi želele nekaj časa ostati doma, zato zavestno tako odločitev sprejmejo le najbolj pogumne.
Medtem ko se kreativna energija in pridobljeno znanje v vsakodnevnem žongliranju med družino in službo razblinjata v nič, dobivamo izgorele in zato neproduktivne zaposlene, katerih edini cilj in borba je obdržati zaposlitev, ki so si jo s tako težavo priborili. Mladi, vprašajmo se, ali si res želimo postati taki 50+ letniki, v zameno za zagotovljene prihodke, za katere v resnici sploh ne vemo, ali jih ne bodo prihodnje generacije enkrat naredile za ne več zagotovljene.
V Avstriji me je presenečalo tudi to, kako so diplomantke nekega študija brez posebnih težav in kupa dragih licenc dobivale službo tudi na drugem področju (manj reguliranih poklicev kot pri nas!), če so le imele znanje.
Načeloma se je pri predmetu »ekonomska psihologija« veliko govorilo tudi o tem, da tehnični napredek prinaša manj delovnih mest in da je preventivno, preden se pojavi krč v obliki večje brezposelnosti, vzpostaviti različne varovalke za večjo pretočnost dela. V Nemčiji je bila takrat zelo popularna opcija preprosto mamam plačati, da so doma, ki pa se izgleda ne obnese, saj je opaziti veliko znižanje rodnosti in o takih rešitvah ne bi razmišljala. Naj nam bodo za zgled države, ki se za to različico niso odločile.
(1) V tem trenutku je rešitev, ki jo osebno predlagam , da bi bilo nujno uvesti subvencije za vključitev na delo ne samo najbolj rizičnih populacij (2 leti brezposelni ipd.), ampak tudi tistih, ki imajo trgu veliko ponuditi, ko pridobijo ustrezna nova (ne nujno prva !) praktična znanja, vendar s poudarkom na polovičnem delovnem času, lahko tudi z možnostjo fleksibilnega delovnega časa , saj ta oblika ne zmanjša potencialna učenja in omogoča večjo pozornost na vsebino dela, predvsem pa manj izključuje mamice, ki ne morejo dobiti vrtca ali nočejo svojega otroka izpostavljati prezgodnji »socializaciji«. Subvecija naj bo pogojena z delovnim mestom na področju, ki zahteva sorazmerno kompleksna znanja. Ker pa je 2000EUR, kolikor so za tako zaposlitev ponudili, premalo, se ta rešitev v preteklosti ni najbolj obnesla. Predlagam npr. nagrajena 2-mesečna usposabljanja plus 3500 EUR subvenije (če gre, ob pomoči Evropskega socialnega sklada) za osebe z najmanj 6. stopnjo izobrazbe za obdobje 1 leto (polovični delovni čas), če so brezposelni najmanj eno leto. Vendar naj plača po opravljenem usposabljanju ne bo polovička minimalke, temveč izobrazbi primerno višja. Tako se večjemu številu oseb zagotovi osnovna eksistenca, namesto manj osebam solidna plača.
(2) Spodbude za delodajalce za postavitev vrtcev znotraj podjetij. Računam sicer na to, da bodo ti vrtci bolj kvalitetni, kot so v povprečju javni vrtci.
(3) Še več spodbud za kvalitetne dejavnosti za predšolske otroke skupaj s starši, da ne pride do socialne izolacije otrok in staršev, ki ne delajo.
(4) Jasno: koncept varne prožnosti po danskem modelu.
(5) Varčevanje v javni upravi naj se osredotoči na spreminjanje pogodb za polni delovnik na več pogodb za polovični ali tričetrtinski delovni čas in ne na odpuščanje.
(6) Podpre naj se upokojitve z možnostjo dela za polovični delovni čas, za Veliko Britanijo so pokazali, da so upokojenci pogosto bolj zdravi, če poteka upokojitev postopno in še nekaj let opravljajo delo, ki so ga opravljali prej, vendar v manjšem obsegu. Dajmo starejšim možnost za aktivno staranje, itak redko opravljajo enaka delovna mesta, kot bi jih mladi brezposelni. Poleg na ta način lahko postopno uvedejo mlajšega kolega na zahtevnejša delovna mesta in ne prihaja do nepotrebnih šokov.
(7) In pa: Večja pretočnost delovnih mest, kjer se dela s financami in javnim denarjem. Predlagam 5-letne mandate ali obvezno 5-letno kroženje. Pokazalo se je, da je taka ureditev odlična pri preprečevanju korupcije, poleg tega več kot 5 let praktično nihče ni sposoben delati zares učinkovito na izrazito zahtevnih in odgovornih delovnih mestih. Opomba: Kandidat za novo službo naj ne bo pomočnik prejšnjega zaposlenega.
Predvsem pa: sprostimo se vsi skupaj. Delo za polni delavnik z bolniškami in dodatek na črno ne samo zmanjšujeta našo produktivnost na delovnem mestu in jemljeta našemu našim otrokom naš čas (in čas je bistvena komponenta ljubezni) in našemu delodajalcu denar, s tem tudi nekomu ukrademo delovno mesto, ki bi ga opravljal z veseljem in odlično. In za vsako delo se najde nekdo, ki bi ga tako opravljal. Čeprav ni vsak kolektiv pripravljen medse vzeti takega človeka - vendar je to problem kolektiva in že druga zgodba.
