Tiskane izdaje
Dogajanje okoli nas v vedno večji meri zaznamuje največja finančna depresija po drugi svetovni vojni, ki je na življenjih predvsem mladih že sedaj pustila neizbrisen pečat. Najbolj na prvi del generacije Y, katere spomin še venomer s svetlimi barvami pomni poslovno okolje pred zlomom manhattanske špekulativne velikanke. Naključje je hotelo, da se ravno tiste dni med sprehodom po sedmi aveniji znajdem pred njenim poslopjem, s kopico novinarjev ter še več ustavljajočimi se mimoidočimi, kateri smo takrat še nevede bili priča za način življenja največji prelomnici zadnjih desetletij. Bil je čas dela v izobilju, prav tako služb; gradbeništvo, arhitektura, pravo so bili perspektivni poklici z zagotovljenim dobrim dohodkom po končanem študiju. Tako je bilo vsaj v minulem stoletju. Starši ter stari starši so na nas prenašali, kar so sami verjeli ter živeli. Bodi priden v šoli, imej dobre ocene, naredi fakulteto. Potem boš dobil dobro službo in se tvoje življenje zares začne, naša starševska vloga pa je na nek način opravljena.
Tehnologija je venomer v oblasti ekonomije. Slednja naj bi bila v oblasti družbe. Pa je res? Če bi bila, bi tehnologijo zapregli za izboljšanje finančnega stanja prebivalstva, in ne obratno. Vendar taka je realnost. Vzvodi svetovne moči so v rokah kapitala. Z vidika življenja ljudi torej neizbežno prihajajo spremembe stoletnim vzorcem.
Prvo vprašanje je, ali to sprejmemo ali se proti temu borimo. Za ta boj človeški um še ni iznašel uspešnega recepta. Nikjer. Nikdar. Morda se zdi tovrstno mišljenje na nek način pohlevno, vendar izkušnje nas učijo, da ni. Egiptovske revolucije in nenazadnje tudi večina arabske 'pomladi' sta lep dokaz za to. Libija brez Gadafija je roko na srce precej slabše okolje za življenje kot pred njim. Varnost, in še zdaleč ne le ekonomska, sta se za dolgo oddaljila od libijskega ljudstva. Tudi iranska islamska revolucija potrjuje enako tezo. Rušenje obstoječega brez boljših načrtov za prihodnost je korak nazaj. Churchill je bil mnenja, da je demokracija najslabši sistem, razen vseh ostalih doslej poizkušenih. Podobno je s kapitalizmom. Tako na prvo vprašanje sam odgovorim: sprejmemo, dokler se ne pojavi konkretizirana vizija česa boljšega.
Vendar na kakšen način? Najlažji odgovor na spremembe je nedvomno tiščanje glave v pesek, oklepanje poznanega, nekako bi lahko temu rekli naravna obramba pred njimi. Slovencem gre to še posebej dobro od rok. Radi sledimo receptom staršev, tradiciji, drug drugemu. Pa je to tudi najboljši odgovor? V smislu smeri, v katero nas tako ravnanje vodi, gotovo ne.
Soočenje je tista prava pot. Z izzivi časa, z ustaljenimi življenjskimi vzorci, z mišljenjem preteklosti. Potrebno bo sprejeti, da visoka izobrazba ne daje a priori služb. Da služba ne daje a priori socialne varnosti. Da znanje ni dovolj. Vse to je in bo realnost. Soočenje pa pomeni prilagoditev tem razmeram. Če ni službe, si jo je treba pač ustvariti. Kakorkoli težko je to, preprosto ni druge poti za dolgoročno prosperiteto. Podjetništvo je z omejenimi sredstvi ustvariti kar največ. Kar najbolje izkoristiti, kar nam je na voljo. Znanje pa je brez vrednosti, če se ga ne uporablja.
Posameznik je tisti, pri katerem se mora ta miselni preskok začeti. Dobrih idej je mnogo, pa vendar se le redke uresničijo. In to je v resnici glavni problem. Zakaj mlad človek z dobro idejo te ne izpelje ter trgu ponudi nekaj, kar ta potrebuje? Vprašanje za milijon, na katerem je treba graditi bodočo evropsko perspektivo. Trenutno je govora o tem ogromno, premikov pa malo, pa še ti po zgolj površinski. Potrebni so globoki. Resnično globoki. Čemu na primer služi pogoj 7.500€ za ustanovitev lastnega podjetja? Razlogi zanj so že davno zastareli. Prav tako obstajajo podjetja, ki položijo ta kapital, ustanovijo podjetje, kapital umaknejo, nas pa za to storitev olajšajo za približno pol tisočaka. Plus kopica administrativnih stroškov. Potem je tu še vodenje poslovnega računa; zakaj ga mlado majhno podjetje, ki neko idejo šele preizkuša na trgu, sploh potrebuje? Navaden račun bi na tem nivoju popolnoma zadoščal. Pa strošek računovodstva. Za tistih nekaj deset računov bi bilo lahko to avtomatizirano. Ne bi bilo težko razviti spletne aplikacije, ki bi zadostovala za 98% računovodskih potreb mladih malih podjetij. Za preostala dva odstotka pa bi zaposlili v davčno upravo nekaj računovodij, ki bi s svetovanjem in odpravljanjem težav več kot pokrili svojo plačo. S tako fundamentalnimi ukrepi bi za razliko od trenutnih skrajno medlih vladnih ukrepov na tem področju hitro prepričali ogromno mladih za svoja podjetja, za uresničevanje svojih idej in potencialov. Za podjetništvo! Naš cilj mora biti sproženje efekta snežne kepe med mladimi brezposelnimi ter študenti v zaključku študija, ki bi Slovenijo preko svojih inovativnih mladih podjetij ponovno izstrelil med svetleče zvezde Unije.
Čas zagotovljenih služb je minil. Neizprosno in trajno. Prej ko se bomo tega vsi zavedali, lažje bo. Trenutno tonemo vse globje, vladni varčevalni ukrepi bodo očitno še naprej klestili gospodarsko rast, ki je edino upanje za boljše življenje vseh nas. Znanje moramo začeti bolj koristno uporabljati in ponuditi svetovnemu trgu nove proizvode ter storitve. Drastično povečati izvoz. Ogromno je slovenskih podjetij, ki dokazujejo, da je mogoče, da se da! Potrebno pa je preseči ustaljene miselne okove, od tipično slovenskih, kot so naša majhnost in mednarodna nepoznanost do stoletnih svetovnih iluzij o službi kot edini poti. Tehnološki napredek namreč vse hitreje vedno več služb in celo poklicev preobraža v tehnični višek. Ta trend se bo še stopnjeval, poti nazaj ni. Tako mladi z idejami namreč v resnici ne potrebujemo toliko služb kot rabimo pogoje, v katerih bomo svojo zagnanost, znanje ter kreativnost hitro ter brez ovir kot podjetniki ponudili svetovnemu trgu.
