Tiskane izdaje
V želji, da ponudim preprosto razumevanje kompleksne poti iz krize, bi želel predstaviti nekaj misli. Misli bodo nezaslišane in če me boste kritizirali, bom vesel, da sem vsaj spodbudil razmišljanje.
Torej smo v krizi in vsi menijo, da moramo nekaj naredit, jaz pa želim ponudit kar konkretne in merljive ukrepe. Ponujam preprosto izhodišče za prvi korak iz krize. Po štromarsko, kot jaz razumem svet, namreč po izobrazbi nisem družboslovec, ampak že vse življenje k vandranju motiviram elektrone. Torej osnove elektrotehnike pravijo par stvari, ki presneto držijo. Na primer, da ni dobro na generator povezati prevelike žarnice. Če se to zgodi, zadeva ne obratuje dolgo. Ponavadi žarnica slabo gori, generator se pregreva, vodniki in varovalke pa so na robu pregoretja. Če v sistem obesite še žarnic, poči in generator crkne.
Ok. Generator je gospodarski del, žarnica je vse kar se napaja iz dodane vrednosti gospodarstva. Štromarske osnove pravijo, da če generator zmore generirat 100 kilovatov moči, potem je največje breme lahko le 100 kilovatov in nič več. Torej edini logični, ne levi in ne desni korak, ampak korak naprej je, da pogledamo v kakšnem stanju je generator (gospodarstvo). Javno mnjenje je verjetno statistično povprečje in vsi se strinjajo, da tam že vse leti narazen in da je potrebno gospodarstvo razbremenit.
Breme (žarnica), javni sketor - imenujte fenomen po svoji volji in razumite ga kakor hočete - z nobenim umotvornim poimenovanjem ne boste spremenili dejstva, da se breme napaja iz generatorja in da trenutno porablja več moči kot je generator zmore. Štromarska logika je fizikalna in na dolgi rok vzdržna (zato pa nam že prek 100 let sveti električna luč) torej zna bit, da je taprava.
Torej, edini možni korak je, da se dogovorimo za začasni model, po katerem bo masa plač za javni sektor pač najmanj enaka zmožnostim gospodarskega generatorja, ali pa, še bolje, za kak evro nižja. V praksi na ulicah imamo dilemo ali odpuščati in na kakšen način reorganizirati javni sektor.
Po štromarski logiki dobijo vse žarnice enako elektrike, zato bi predlagal, da vsi zaposleni, predvsem pa sindikati, takoj sprejmejo dejstvo, da lahko razdelimo le toliko, kolikor imamo. Pravica, ki nima ekonomskega »backupa« v realizaciji nove vrednosti, je vredna toliko kot nalepka »pozor napetost«, nalepljena na zvitek žice, ki ni nikamor priklopljen in porabniku ne nudi elektrike.
V krizi smo vsi in prav je da je breme pravično porazdeljeno. In ker ni časa ugotavljat, kaj je pravično in kaj ne, predlagam »makaron logiko«, po kateri pač pojemo približno vsi enako makaronov. Zato je za korak iz krize prav, da se nehamo prerekati in obtoževati in sprejmemo dejstvo, da nihče od nas posameznikov ni sposoben razrešiti krize, vsi skupaj pa jo bomo lahko!
Zato je prav, da sprejmemo uravnilovko in smo en do drugega iskreno solidarni in se odrečemo razlikam - vsaj dokler ne izboljšamo sposobnosti generatorja. Torej, to pomeni, da vsi v javni upravi, od direktorjev do snažilk (vse žarnice), dobijo enako plačo (enako elektrike), vsi skupaj (cel javni sektor) pa nikakor ne več, kot jo generator ustvari.
To pomeni da, ker v gospodarstvu ni vedno enakih plač in so te odvisne od realizacije, bi se tudi plače v negospodarstvu sproti prilagajale dejansko vplačanim davkom. Vse plače javnega sektorja in socialni transferji skupaj pač v nobenem trenutku ne bi presegali prihodkov države in pika!
Direktor, ki za rešitev iz krize ni pripravljen sprejeti tako uravnanega plačila, očitno ni pravi »prvi med enakimi« in če mu je malo mar za svoje delavce, pač paše med »parazitne tokove«. Enako je z vso kliko parazitnih elit, ki v tej situaciji še vedno črpajo gromozanske denarje iz naše obubožane državne blagajne.
Konec koncev direktor in snažilka pojesta enako količino makaronov. In če že mora biti kakšna razlika med njima, naj bo ta v nekem normalnem, sprejemljivem razmerju, na primer največ 1:2. In to naj velja za VSE v državi brez izjem. Če me izvolite za mandatarja, tudi zame! S tem dobimo najprej stabilizacijo razmerja med generatorjem in porabnikom. In na tak način nam ne bo treba uvažati elektrike (jemati kreditov). To pa je prvi korak k finančni samooskrbi.
Ko bomo prilagodili porabo toka na zmožnost generatorja, je hkrati treba pogledati, kje nam elektrika odteka iz sistema po neželjenih (parazitskih) poteh. In vse te vodnike je potrebno preprosto prerezati. Noben evro ne sme neupravičeno odteči. In ta del bo povzročil, da bo precej parazitske razsvetljave ugasnilo.
Seveda bodo zagnali vik in krik. A mene v resnici klub ponižanjem, ki sem jih bil deležen, nikoli niso uspeli prepričati, da so oni višja kasta in da sem jaz drugorazredni državljan, ki je dovolj dober le za davčno molzno kravo, s pravicami, ki so le pamflet na papirju, ko pa jih uveljavljaš, »ne izpolnjuješ pogojev«.
Torej, parazitni električni tok je treba odklopiti, tega pa ne morete narediti, dokler ne popravite izolacije na mestu, kjer odteka. To pomeni precej temeljito oceno zaposlenih, ki na kakršen koli način pridejo v stik z državnim denarjem. In tukaj bi se moral vsak prekršek kaznovati tudi z odvzemom lastnine uslužbenca. Tukaj ni heca, kot ni heca v transformatorski postaji, ki jo napaja visokonapetostni daljnovod. Vsak sum koruptivnosti (vsak sum na slabo izolacijo) je treba takoj izolirati in ne čakati, da bo sežgalo izolacijo.
Tukaj nam manjka »Zakon o objektivni odgovornosti javnih uslužbencev«, v katerem moramo definirati pravila igre. Vsak evro, ki ga bomo prihranili, je treba takoj brez odlašanja nameniti popravilu generatorja - v nova delovna mesta. Kako? Ne komplicirat! Imamo precej sposobne, izšolane, pridne in dela željne mladine v vsakem okrožju naše države.
Sam se upam v vsakem vaškem gasilskem domu (imamo jih več kot tisoč) zbrat brezposelno mladino iz tistega kraja, preučit njihovo izobrazbeno in interesno strukturo (kaj znajo in kaj jih zanima) in v vsakem okrožju je kaka zaprta tovarna, kamor bi ekipo postavil. V bistvu imamo vse, kar rabimo. Samo mlade moramo povezati v tokokrog in jim dati »električno omarico« - prostor, kjer bodo lahko delali. In zahtevati moramo rezultate. Na tak način lahko v par mesecih že požanjemo prve rezultate in skrajšamo žal nujni čas uravnilovke.
Kar se tiče opreme in delovnih sredstev, je je po zaprtih tovarnah več kot dovolj, marsikaj se najde doma in z dobro voljo bomo še kako našli pot, po kateri bomo lahko dokazali bistveno - da smo kot družba močni le toliko, kolikor smo sposobni narediti iz nič! Običajno je dober tisti podjetnik, ki je pričel iz nič in uspel. In uspeh naše dežele je v mladih ljudeh, ki bodo na tak način pričeli iz nič, ter ob sopomoči okolice uspeli.
Tisti, ki bodo v tem procesu uspeli, naj bodo naši bodoči voditelji in tisti, ki ne bodo, bodo znali biti dobri uslužbenci. V življenju je pač tako, eni so rojeni za liderje, drugim pa bolj ustreza zavetje zaposlitve. Oboji pa pojedo približno enako makaronov in naredijo približno enako velik kup iztrebka, ko pridejo makaroni skozi.
Temu članku se lahko smejite, lahko me kritizirate in mečete paradajze vame, ampak zgodovina bo pokazala, da imam prav. Navaditi se bomo morali voziti »po sredini« in le naprej, spoštovati in pomagati sotrpinu in šibkejšemu od sebe in znati bomo morali ploskati in privoščiti uspeh sposobnejšim od sebe. Naša bodoča ureditev je torej tako socialna (ker bomo brez sopomoči prej ko slej propadli kot iztrošeni individuumi) kot tudi kapitalna, saj moramo ceniti in nagrajevati rezultate dela. Kdaj začnemo?
Za sposobnost pa naj velja le eno merilo - koliko delovnih mest je gospod sposobni ustvaril in kako kvalitetna so ta delovna mesta.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
