Tiskane izdaje
Ekonomski liberalizem ustvarja mitologijo samo-urejajočih se svobodnih trgov in »umik države« v korist ekonomskih procesov, svobodnega trga. A trg ni svoboden, kajti če bi bil, bi imel vsakdo enake možnosti, enako izhodiščno količino kapitala in informacij, kako obogatiti ta kapital (win-win pozicija). Ne bilo bi brezposelnosti, ne izkoriščanja.
Sredi sedemdesetih let je bila keynesianska paradigma, kot prevladujoča smer, zamenjana z neoliberalizmom, povezanim z Vietnamsko vojno in OPEC-ovimi naftnimi šoki na področju cen. Keynesianizem ni uspel popularizirati svojih konceptov, ki se niso mogli kosati z retoriko svobodnih trgov. Radikalen individualizem, slavljen v Ameriki, ki je bil tudi promoviran v času konflikta v hladni vojni, je okrepil strah pred kakršno koli obliko kolektivizma na področju ekonomije. Keynesianizem ni razvil analize produkcijskih pogojev, osredotočal se je na vlogo agregatnega povpraševanja. Keynesianci so verjeli, da znižanje nominalne plače vodi k znižanju cen, kar bi povečalo povpraševanje in nižalo obrestne mere, ter stimuliralo potrošnjo in znižalo brezposelnost, razlaga ekonomist Thomas Paalley. Ameriški neo-keynesianci so sprejeli logiko nefleksibilnosti cene in plače, trdili so da so ekonomska rigidnost, kot so minimalne zajamčene plače in sindikati, krivi za brezposelnost. V nasprotju z njimi so post-keynesianci trdili, da je brezposelnost posledica pomanjkanja povpraševanja, ki izhaja iz pomanjkanja poslovnega zaupanja, zaradi negotovih razmer na trgih. Notranje delitve med keynesianci so bile glede fleksibilnosti plač in razporeditve dohodkov.
Neoliberalizem trdi, da prilagajanje cen zagotavlja polno zaposlenost, medtem ko vladne intervencije samo povečujejo brezposelnost in ustvarjajo inflacijo. Neoliberalna politika se je zavzemala za deregulacijo trgov, kar je vodilo v nižanje minimalnih plač, negotovost glede zaposlenosti, ki se je kazala v neenakomernosti dohodkov. Čikaška šola monetaristov je opustila fino uglaševanje obrestne mere v prid ustvarjanja finančnih zalog, kar je rezultiralo v množičnem odpuščanju, povečanju brezposelnosti na ravni Velike krize, višanju obrestne mere, nestabilnosti finančnih trgov. Fiskalna politika je bila naravnana k favoriziranju elit.
Ne pozabimo, da so se za diskurzi o nacionalnih osvoboditvah izpod jarma »komunizma« skrivali ekonomski interesi za ustvarjaje novih ekonomskih elit v Vzhodni Evropi konec devetdesetih let, nacionalne države pa v neoliberalnem modelu sveta tako nimajo več nikakršne vloge.
Hayek, kot eden izmed glavnih (neo)liberalcev na evropskem ozemlju (nova avstrijska šola), je trdil, da je pravičnost neproduktivna, je poskus podvreči moralo evoluciji. Socialni evolucionizem, ki ga je zagovarjal še v svoji zadnji knjigi Usodna domišljavost: napake socializma, je bil v popolnem sozvočju z etiko čikaške šole (Friedman itd.)
Že Keynes je ugotovil, da z doktrino laissez-faire nikoli ne pridemo do polne zaposlenosti in polne izkoriščenosti produkcijskih faktorjev ter efektivnega povpraševanja; slednje je po njegovem mogoče le z podružbljanjem proizvodnje (javna dela itd.), torej z večjo državno intervencijo. Marksistična kritika Keynesa pa izhaja iz spoznanja, da država ni nevtralen posrednik med interesi kapitala in dela, ampak bolj ali manj stoji na poziciji kapitala.
V kapitalizmu je vsak vsakemu konkurenca. Socialistični sistemi so gospodarsko stagnirali zaradi pomanjkanja vlaganja v R&R ter prevelike delovne in industrijsko-intenzivno naravnane proizvodnje, pomanjkanja simbolno-informacijske industrije, a ustvarili so tudi nacionalne blagovne znamke kot so Krka, Gorenje, Elan, Mura itd.
Po Viljemu Merharju je čas za neomarksistično-postkeynesiansko sintezo na področju ekonomije v nasprotju z neoklasično, ki prevladuje zdaj: približevanje post-keynesiancev marksističnim predpostavkam. V svojem eseju o kapitalizmu in odtujitvi sem razvil koncept celostnega družbenega menedžmenta, ki predpostavlja družbene produkcijske motorje kot soodvisne, ne da bi jih podvrgel taki enotni hierarhiji poveljevanja, ki bi krnila njihove potenciale. Kreativnost ni v domeni kapitala, nihče ne ve, kje je, a pomanjkanje kapitala kreativnim posameznikom onemogoča realizacijo projektov in s tem ustvarjanje novih delovnih mest. Nov ekonomski pristop mora graditi na kreativnosti, inovacijah, a tudi na družbeni kohezivnosti, z večjo solidarnostjo. Večji izkoristek ustvarjalnosti na družbeni ravni je mogoče optimizirati s prerazdelitvijo bogastva, saj ozka koncentracija kapitala onemogoča kreativne premike, ki so odvisni od kreativnih potencialov, ki so v sleherni družbi razpršeni na ne-arbitraren način. Potrebno je omogočiti subvencije za inovativna podjetja, ki naj temeljijo na napredni in zeleni tehnologiji, simbolno-informacijskih tehnologijah ter estetski produkciji (filmska industrija, kulturna produkcija itd.); slednje omogoča ustvarjanje prepoznavnih blagovnih znak. Dodatno pozornost velja nameniti socialnemu podjetništvu, ki zajame težje zaposljive kategorije prebivalstva.
Slovenija je v marsičem postala ponudnik polizdelkov ali pa vir cenene delovne sile. Ne pozabimo: cenena delovna sila ob armadi brezposelnih znižuje kupno mož prebivalstva, kar povzroča spiralo povratnih negativnih zank, na kar je opozarjal že Keynes. Bogati namreč trošijo zelo malo glede na celotno populacijo.
Krize nastajajo zato, ker se z večanjem potreb po razsežnih trgih in z naraščanjem števila produktov svetovni trg sorazmerno čedalje bolj krči, ker preostaja čedalje manj trgov za izkoriščanje, je ugotovil že Marx. Z rastjo kapitala narašča še neprimerno hitreje konkurenca med delavci. Outsourcanje proizvodnje povzroča veliko brezposelnost. Podmena o neomejeni rasti ne računa s končnostjo naravnih virov in sistemsko brezposelnostjo v razvitih državah.
BDP je kazalec, ki v ničemer več ne ustreza izzivom sedanjih družbeno-ekonomskih sistemov, še manj bo relevanten v prihodnosti. BDP ne meri splošnega blagostanja v neki družbi, stopnje demokracije in spoštovanja človekovih pravic - praviloma prav nasprotno (na primer Kitajska). Svetovni monetarni sklad in svetovna banka sta postali tiranski organizaciji, ki vsiljujeta svoje pogoje nacionalnim ekonomijam. Že kriza v Grčiji in državah Južne Evrope nakazuje možnosti Evrope z dvema valutama, primerno regionalnim potrebam posameznih držav, ali pa celo možnost vrnitve k nacionalnim valutam. Evro je bil namreč predvsem projekt Nemčije, zato so razvitejše skandinavske države (Norveška, Švedska) obdržale svoje valute, in tako zaščitile svoje interese.
Tudi področje avtorskega prava je potrebno liberalizacije v smislu zmanjšanja pravic založnikov in olajšanja dostopa do znanja in rešitev, ki omogočajo upravljanje in nadgradnjo skupnega znanja. Ameriška ekonomistka Elinor Ostrom je v Understanding knowledge as a commons opozarjala, da je intelektualna lastnina precenjena, preveč patentirana, težko dostopna, kar je slabo za človeško skupnost. Internet bi moral biti nekakšna ljudska knjižnica, kjer so lahko za zmerno ceno ali brezplačno na voljo vsebine za učenje, raziskovalne namene in širjenje splošne izobrazbe (kultura, programska oprema, strokovni članki itd).
Na novo velja tudi premisliti o vlogi popularne kulture v družbi, posledicah komercializacije estetike in stagnacije splošne izobraženosti ter estetske senzibilnosti prebivalstva. V tej luči bi bilo potrebno nacionalizirati kinematografe in umetniškemu filmu vrniti mesto v družbi, ki mu pripada. Podobno na področju založništva.
Med ukrepi, ki bi vodili iz začaranega kroga sedanje situacije so tudi nacionalizacija bank in ustanovitev ljudske banke po načelu soupravljanja njenih komitentov ter nacionalizacija premoženja bankirjev in tajkunov, ki so oškodovali nacionalne ekonomije, slabe banke pa bi morali pustiti propasti. Samoupravljanje in solastništvo zaposlenih mora ponovno postati prevladujoča paradigma v velikih podjetjih, v katerih naj bo udeležena tudi država. Država mora biti tudi producent, ne le živeti od davkov. Obrat od neoliberalne paradigme pomeni tudi vrnitev k nacionalnim blagovnim znamkam in de-outsourcanju proizvodnje za zagotavljanje polne zaposlenosti.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
