Tiskane izdaje
Iz kričečih protestnih sloganov in provokativnih napisov na transparentih večdesettisočglave množice protestnikov, ki je v zadnjih mesecih vladala ulicam Ljubljane, Maribora, Celja, Kranja in številnih drugih slovenskih mest, ni težko razbrati vsaj dveh skupnih imenovalcev. Vzkliki in napisi so bili v prvi vrsti uperjeni proti vladajoči politični kasti. Ta vključuje tako trenutno desno vlado in opozicijske, nominalno leve stranke, kakor tudi novoizvoljenega predsednika države, čigar vloga je predvsem v tem, da s patetično retoriko povezovanja in enotnosti zagotavlja homogenost prav te politične kaste. Hkrati je bilo med ljudstvom jasno izraženo nezadovoljstvo nad degradirajočo družbeno-ekonomsko situacijo. Ta se v sedanji krizi kaže predvsem v množični brezposelnosti in v rasti negotovih in nestalnih zaposlitev, v klavrni dezintegraciji zadnjih ostankov socialne države in v znatnem padcu življenjskega standarda večine prebivalstva. Ta padec standarda pa se izraža v vse hujši revščini in bedi ne le vse večje armade brezposelnih, ampak tudi prekarnih delavk in delavcev, upokojenk in upokojencev ter študentk in študentov.
A težje kakor poiskati skupne imenovalce protestnih gesel, uperjenih proti vladajoči politiki in obstoječemu družbeno-ekonomskemu stanju, je najti skupne imenovalce pozitivnih programskih smernic, na podlagi katerih bi bilo na osnovi moči množic, ki se je izrazila na protestih, mogoče osnovati alternativno politično strategijo, ki bi nas lahko popeljala onkraj obstoječega stanja. Za to težavnost sta dva razloga. Na eni strani so bile konkretne politične strategije, ki so v okviru protestov pronicale v javnost, le redko dosledno eksplicirane. Na drugi strani pa so zasnove političnih programov, ki jih je bilo mogoče zaslediti, precej heterogene in nemalokrat medsebojno izključujoče. Iskanje skupnih imenovalcev pozitivnih političnih programov, ki so bolj ali manj organsko zrasli iz protestniškega vrenja, zato verjetno niti ni najbolj produktivno. Vsekakor pa je na mestu kritičen razmislek o osnovni usmeritvi in o emancipatornih potencialih različnih političnih strategij in programskih smernic, ki implicitno ali eksplicitno prodirajo v javnost. Pri takšnem razmisleku se moramo najprej vprašati, s kakšno politično strategijo se je mogoče najučinkoviteje spopasti s tem, proti čemur je uperjeno nezadovoljstvo ljudstva. S kakšno politiko se je torej mogoče učinkovito upreti obstoječi vladajoči politični kasti in se izkopati iz trenutne zaostrene družbeno-ekonomske situacije, ki vse več ljudi potiska na obrobje družbe, v revščino, v trajno brezposelnost ali prekarno polzaposlenost.
Politični programi, ki smo jih v času množičnih protestov lahko zasledili v javnosti, so se, grobo povzeto, razvijali v treh smereh. Te so se med seboj razlikovale toliko, kolikor so izhajale bodisi iz različnih diagnoz obstoječega politično-ekonomskega stanja bodisi iz različnih razmislekov o alternativnih političnih strategijah.
Pravna država in tehnična vlada ali mokre sanje trojke
Prvi med njimi, tisti, ki je v množičnih medijih požel tudi največ pozornosti, je program, ki v ospredje postavlja boj proti korupciji in meri na dosledno implementacijo pravne države, v ideoloških delitvah med vladajočimi politiki pa vidi ključno oviro pri transparentnem sprejemanju »potrebnih« političnih odločitev. Rešitev obstoječih problemov, ki je implicirana v tovrstni diagnozi situacije, se ponuja v obliki zamenjave obstoječe vlade s svetom modrecev ali pa s tehnično vlado, ki naj bi se od ideoloških razprtij kar najučinkoviteje preusmerila k učinkovitemu izvrševanju političnih ukrepov, ki naj bi bili v preteklosti blokirani zaradi ozkoglednih strankarskih interesov.
A pričakovati, da nas lahko iz trenutnega mizernega stanja izvleče razsvetljena elita tehnokratov, ki bo dosledno spoštovala zakone in ustavo, je ne le naivno, pač pa tudi popolnoma zgrešeno. Diagnoza stanja, na kateri temelji tovrstna strategija, namreč zanemarja dejstvo, da klavrna socialna in ekonomska situacija izhaja iz strukturnih problemov, s katerimi se v trenutni krizi spopada sam politično-ekonomski sistem, tj. kapitalizem. Poleg tega ta diagnoza očitno misli, da je beda večine prebivalstva zgolj plod anomalij, ki naj bi jih zagrešile zunajzakonske avanture skorumpiranih posameznikov ali strank. Še več, kolikor je »alfa in omega« tega programa pravna država, predpostavlja, da je s kapitalizmom vse v redu in da je potrebna le strožja pravna regulacija agentov kapitala in njihovih političnih predstavnikov.
V temelju se torej ta program ne zavzema za spremembo obstoječega družbeno-ekonomskega sistema, ki je zaslužen za horde brezposelnih in za pavperizacijo delavskega razreda, temveč terja, da bi prav ta sistem brez deviacij in političnega vmešavanja transparentno funkcioniral v čisti obliki. Za »transparentno« izvrševanje interesov kapitala pa, kot jasno kaže primer Grčije, kar najbolje poskrbi tehnična vlada. Tam je Papademosova »vlada tehničnih strokovnjakov« v času, ko je na desettisoče ljudi v Atenah protestiralo proti varčevalnim ukrepom, te ukrepe brez argumentirane razprave uvajala kot po tekočem traku. Daleč od tega, da bi bila onkraj ideologije in partikularnih političnih interesov, je po diktatu evropske trojke z največjo surovostjo izvrševala antisocialne ukrepe in ponižno služila ideologiji predstavnikov kapitala in evropskih političnih elit, ideologiji, po kateri so varčevalni ukrepi edini mogoči odgovor na krizo. Namesto da bi tehnična vlada Grčijo izvlekla iz krize, jo je degradirala na raven države tretjega sveta.
Od tehnične vlade si lahko tudi v Sloveniji bolj kakor spremembo trenutne politike obetamo zgolj to, da bo v interesu kapitala še učinkoviteje uvajala antisocialne reforme, ki so jih doslej implementirale obstoječe politične elite. Takšna strategija lahko torej na oblast namesti druge obraze, ne more pa spremeniti logike, po kateri ta oblast deluje. Logiko vse bolj samovoljnega sprejemanja političnih odločitev lahko še poglobi, saj pred demokratične postopke in voljo ljudstva postavlja domnevno nevtralna mnenja »neodvisnih strokovnjakov«. Prav neodvisni strokovnjaki so pred tremi leti na primer grški vladi zatrjevali, da sta varčevanje in privatizacija edina mogoča pot do novih delovnih mest - po treh letih varčevanja in programov privatizacije javnega premoženja pa se je brezposelnost v Grčiji z devetih odstotkov zvišala na 26 odstotkov. Ta strategija se ne more spoprijeti niti s temeljnimi strukturnimi problemi, ki izhajajo iz samega politično-ekonomskega sistema. Prav tako ne more izboljšati poraznega socialnega stanja, proti kateremu so množice jasno protestirale; pač pa lahko ta strategija socialno stanje vsekakor še poslabša, kot nedvoumno kaže primer Grčije.
Meje avtonomizma in neposredne demokracije
Druga strategija je v diagnozi politično-ekonomskega stanja nekoliko preciznejša, v očrtu alternativne politike pa vsaj na prvi pogled radikalnejša. Problema koruptivnosti in vse bolj avtoritarnega funkcioniranja političnih elit ne reducira na simptom lukenj v pravni zakonodaji. Umesti jih v kontekst notranjih protislovij tako sistema parlamentarne, predstavniške demokracije, kakor krize kapitalizma in drakonskih politik varčevanja, ki se izvajajo v imenu reprodukcije kapitalizma. A bolj kakor na konvencionalno taktiko spopada s politično-ekonomskim sistemom prek naskoka na državni aparat je ta diagnoza usmerjena v alternativne rešitve, med katerimi je najvišje na lestvici zahtev običajno neposredna demokracija.
Država s sistemom parlamentarne demokracije je v svoji trenutni obliki dejansko zgolj aparat, s katerim vlada, z Marxom rečeno, »opravlja skupnostne posle buržoaznega razreda«. In parlament bolj kakor izraz suverene volje ljudstva predstavlja areno reprodukcije obstoječe politične kaste, povsem odtujene od ljudstva in njegovih interesov. Iz takšne diagnoze je nemalokrat izpeljan sklep, da je treba institucije predstavniške demokracije in državni aparat izključiti iz taktike in strategije političnega delovanja ter gradnje alternativnega politično-ekonomskega sistema. Namesto tega naj bi bilo treba, kot pravi znano reklo, »spremeniti svet brez boja za oblast«. A strategija, ki nasproti državnemu aparatu postavi zgolj gradnjo alternativnih, od oblastnih institucij neodvisnih in avtonomnih političnih struktur, je lahko kaj hitro potisnjena na obrobje družbe, hkrati pa so njeni politični učinki močno omejeni.
Nezadostnost teh strategij se je jasno pokazala na primeru mednarodnega gibanja »Occupy«, ki se je navdihovalo pri nedavnih revolucijah na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki ter pri španskem gibanju »Indignados«. Izrazito antiinstitucionalistična in antietatistična strategija, uperjena proti vsakršni strankarski politiki, se je izkazala za neuspešno. Kajti kljub številnim protestom, manifestacijam in avtonomnim skupščinam, ki so temeljile na praksah neposredne demokracije, namreč ni mogla zamajati temeljev kapitalističnega sistema, proti kateremu je bila uperjena, ali zaustaviti najsurovejših politik varčevalnih ukrepov. Oblastne institucije državnega aparata so prav zaradi avtonomistične politike gibanja, ki ni vključevala nobenega posega v te institucije, v svojih temeljih ostale enake. Protislovje takšne politike boja proti kapitalistični državi je v tem, da prav to državo v okviru svoje eskapistične strategije pušča nedotaknjeno in ji s tem omogoča, da se reproducira v svoji trenutni obliki.
Prakse gradnje alternativnih in avtonomnih institucij sicer lahko postanejo politična sila, iz katere se more in tudi mora črpati odpor proti obstoječim političnim elitam in politično-ekonomskemu sistemu. A kot kaže praksa, same po sebi ne morejo ohromiti logike kapitalizma. Tudi druga politična strategija se zato sama ne more učinkovito upreti temu, proti čemur je bilo tudi na slovenskih ulicah uperjeno protestno gibanje.
Boj za demokratični socializem
Tretja politična strategija je z drugo enotna v tem, da trenutno klavrno socialno, ekonomsko in politično stanje tako v Sloveniji kakor v drugih državah diagnosticira kot posledico samih strukturnih protislovij kapitalističnega sistema, politiko vladajoče politične kaste pa kot tisto, ki ta sistem krčevito ščiti in ohranja z uničujočimi varčevalnimi ukrepi na račun delavstva, študentov, upokojencev in nezaposlenih (glej npr. Izgubiti nimamo ničesar razen svojih verig in Možnosti prihodnosti in začetek zgodovine). A v nasprotju s strategijo, ki poskuša svet spremeniti brez boja za oblast, se tretja strategija ne omejuje na politiko gradnje alternativnih neodvisnih institucij, saj se zaveda nujnosti posega v obstoječe državne institucije. Le v teh je namreč skoncentrirana moč, s preusmeritvijo katere je mogoče spremeniti tako politični kakor družbeno-ekonomski sistem. Ta politična strategija ne zavrača ne strankarske politike ne boja za oblast, kar pa ne pomeni, da njen cilj ni radikalna transformacija trenutnega strankarskega sistema in logike funkcioniranja oblasti.
To zahteva ustanovitev politične stranke, a ne stranke, ki kakor obstoječe opozicijske stranke v Sloveniji svoj program gradi na medli reformistični strategiji, ki si navsezadnje prizadeva samo za to, da se trenutna ekonomska politika nadaljuje v malce blažji in bolj transparenti obliki. Nasprotno, tretji strategiji gre za stranko, ki se bo v temelju uprla logiki kapitalističnega produkcijskega načina. Gre ji za stranko, ki v nasprotju z obstoječimi strankami stika z ljudstvom ne bo iskala le enkrat na štiri leta, ampak bo v stalnem stiku s svojo bazo legitimnost in moč črpala iz samih zahtev ljudstva, obenem pa bo s svojim institucionalnim ustrojem ponudila platformo, ki bo te zahteve mogla uresničiti. Samo takšna stranka lahko nezadovoljstvo množic spremeni v demokratičen političen projekt, ki prekinja z logiko reprodukcije obstoječe vladajoče politične kaste. In samo stranka, ki si za končni cilj postavlja zamenjavo kapitalizma z demokratičnim socialističnim sistemom, lahko dokončno prekine s strukturnim nasiljem, ki ga v trenutni situaciji delavski razred, študenti, upokojenci in brezposelni vse bolj nevzdržno čutijo na svoji koži.
Zato so korak v pravo smer tudi programske smernice te politične strategije, ki v nasprotju z ukrepi, ki jih trenutno zahteva logika kapitala, kratkoročno zahtevajo: brezpogojno zavrnitev varčevalnih ukrepov, privatizacije državnih bank in podjetij ter vseh ostalih javnih institucij; izboljšanje socialnega položaja delavskega razreda s preusmeritvijo prioritet fiskalne in monetarne politike k zagotavljanju polne zaposlenosti in krajšega delavnika; reapropriacijo javne lastnine, ki je bila privatizirana tekom tranzicije; ter demokratizacijo produkcijskega procesa, ki bo nadzor nad delovanjem podjetij prepustila delavstvu (glej npr. Teze za socialistično drugo republiko in Za močno javnost).
Tovrstne politike ne bi le izboljšale socialnega položaja večine prebivalstva, ampak bi okrepile položaj delavskega razreda v političnem boju s predstavniki kapitala.Izhod iz trenutnega, poraznega družbeno-ekonomskega stanja je namreč mogoč le na temelju politike množične demokratične stranke, ki se bo, izhajajoča iz moči delavskega razreda, diktatu kapitala zoperstavila z ekonomsko politiko, ki bo z demokratizacijo proizvodnje in krepitvijo javnih in univerzalno dostopnih institucij, namesto akumulaciji profitov služila zadovoljevanju družbenih potreb, obenem pa si pri doseganju svojih ciljev ne bo bala »umazati rok« s posegi v obstoječe državne institucije.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
