Tiskane izdaje
Nekoč nepolitično ljudstvo je spregovorilo, ko ga je zbudila beseda zaupanje. Prej ko je naše gospodarstvo med »neskončno rastjo« drvelo proti Švici ter je domove zasipalo z materialnimi dobrinami in zabavnimi vsebinami, ga kot politični koncept nismo jemali preveč resno. Morda zato, ker o zdravju navadno ne razmišljamo, dokler ne zbolimo, smo spoznali, da zaupanje ni kliše, šele takrat, ko so se njegovi teoretični temelji sesuli ob zelo praktični globalni krizi (ekonomija) in endemični korupciji (politika). Tako so se pokazale tudi razpoke v prej samoumevnih pravilih politične igre, ki predpostavljajo, da mora »javno dobro« upravljati izključno za to izvoljena peščica političnih strokovnjakov; najbrž so še bolj zazijale zato, ker so nam koncept predstavniške demokracije pred dobrima dvema stoletjema v politični vokabular podtaknili večinoma deklarativni sovražniki demokracije, v nadaljevanju pa ga utrdili liberalci, ki jih je »skupno« vedno preveč omejevalo. Zdravi pameti je bilo zato o konceptu demokracije brez demosa, sploh ker že v teoriji ni nikoli premogel večje konsistentnosti od koncepta »okrogli trikotnik«, onemogočeno presoditi, kaj politika sploh je, kaj zahteva od nas in kje se skrivajo njene pasti. Ker pa se moči pasti bolj zavemo v praksi kot v teoriji, bomo, ironično, Slovenci spoznali, kaj politika je, z vsakdanjim spremljanjem tega, kaj politika ni.
Uradni razlagalci političnega utripa, sploh tisti, ki jim raziskave nakazujejo rešitve v spremembi vrednot vseh državljanov, kot da bi za to obstajal neki recept, se ne morejo izogniti tovrstnim nepolitičnim sklepom, ker so zacementirani v status quo liberalne demokracije.
Nevarnosti fanatizma
Kaj pa naj bi njihova zaznavanja nizke volilne udeležbe razlagala, če pa se vsak dan več ljudi zaveda, da je namen leve ali desne politične orientacije le v teoriji takšen, da naj bi državljanom omogočal svobodno izbiro pri določanju skupne prihodnosti, v praksi pa sta oba pola prikriti PR-mašineriji za mešanje megle in ne premoreta nič skupnega, razen prazne javne demokratične retorike in zakrinkanega (neo)liberalnega pogleda? »Znanstvenost« kvantitativnih analiz tem strokovnjakom zgolj onemogoča, da bi bili hkrati sposobni všteti zelo kakovostno obogatitev civilne sfere s pojmom »političnega« in s tem uvideti dejstvo, da so se prav tisti Slovenci, ki so volitve bojkotirali in ki so z vstajo začeli braniti sedanje vrednote, začeli prvič vesti zares politično.
»Čeprav kakemu omejenemu razumu šola lahko da in tako rekoč vcepi več kot preveč pravil, izposojenih od tuje pameti, mora biti zmožnost pravilne uporabe vendarle lastna učencu samemu,« je Immanuel Kant spoznal že pred francosko revolucijo in dejal, da zato »ni nič nenavadnega, če srečamo zelo učene može, ki v rabi svoje znanosti izpričujejo tisto nepopravljivo hibo«. Morda je z zadnjo meril predvsem na njihov potencialni fanatizem, na dejstvo, da so strokovnjaki z vnaprej predpostavljeno vero v nekaj ali nekoga preprosto nezmožni svobodno razsojati in prepoznati ironijo v dr. Šturmovem zanašanju na to, da s sklicevanjem na ustavo, na morda najbolj dvoumno berljiv dokument vse od Biblije naprej, nekoga lahko opere dokazane krivde.
Enako paradoksno kot selektivno opiranje na ustavo, ki si domišlja, da operira z dejstvi (in kar nehote poraja primerjave z našim pravnim sistemom, ki selektivno išče »resnico« o kriminalnosti narkokartela tako, da izloča »nepravilne« resnice, dejstva oziroma dokaze), izpade zato tudi »provladni protest«, ki ga sicer Zbor za republiko na vse kriplje poskuša odeti v demokratično preobleko s tem, da poudarja, da je to bil shod ali zborovanje v podporo vladi, čeprav ta po nobeni definiciji, kolikor koli že je ali ni uspešna v vladanju, ne more biti demokratična. Očitno se zaradi samopodeljene vloge žrtvenega jagnja in kulta vodje v tej združbi ne more razviti zavedanje, da bi protest proti obstruiranju vlade s strani protestnikov imel večjo demokratično noto kot vztrajanje pri tem, da morata zgolj stranka SDS in njen satelit NSi voditi Slovence, čeprav ne dosežeta več niti tretjine volilne podpore demosa nasproti preostalemu parlamentu. Najbrž bodo razočarani, ko bodo ugotovili, da so se po lastni presoji postavili v vlogo podpornikov Gargamela in njegovega Azraela kontra 20.000 smrkcem, saj si te podobe družinsko zavedni desničarji niti slučajno ne smejo privoščiti kot starši krščanskih otrok, ki vsak dan poslušajo pravljice.
Odsotnost javnega zagovora
Zdi se, da je Janša zdaj res vrgel vse karte na mizo in se odločil, da v izrednih razmerah ne bo več uporabljal svojih nespornih argumentativnih sposobnosti, ampak bo poskušal okrepiti svoj tabor s primitivno logiko »par excellence«. Čeprav je politična kultura očitno pri nas res tako nizka, da obstajajo volivci, ki se vnemajo na parole o Sloveniji, sovražijo vse tiste, ki niso »produktivni«, in zaupajo tistemu, ki mu je dokazan sum korupcije zato, ker je svoje podrejene vprašal, ali ga podpirajo, se kriza parlamentarne demokracije kaže tudi v obešanju na javno obsojanje sovražnega govora, kot da bo to kaj rešilo. Če ne bi res padli tako nizko, da smo se svoje predstavnike v parlament privadili izbirati glede na videz in izvor, kot bi se nam kolesca zataknila v 18. stoletju, bi tako kot stari Atenci lahko odkrili, da je sovražni govor še vedno parrhesia, iskren in odprt govor, ki omogoča nadaljevanje debate, vse dokler se kritična zadeva ne razčisti in se zaupanje spet ne vzpostavi. Težava ne sme biti to, da je bil Janša v svojem nagovoru preveč grob, napadalen ali pa da si fašizem razlaga po svoje tako kot si ga vsi; težava je, da se ne zavedamo, da je nekaj narobe s sistemom, ki mu omogoča, da s prstom neposredno pokaže na krivca za težave vseh in se nič ne zgodi. Očitno se v predvolilnih časih tako najemo dvoličnih političnih floskul, da potem v miselni lenobi prezremo, da Pahorjev »kiks« ni bil, da se je prav tako izgovoril na strice iz ozadja, ampak to, da mediji in javnost nikakor ne morejo priti njegovi izjavi do dna, da bi lahko začeli operirati z dejstvi. Pahorjev politični spodrsljaj je v tem, da potem ko prizna, da državo vodijo ljudje izza zavese, moralizira s pozivanjem na volitve, čeprav te, glede na njegovo obrambo, da je imel kot vrhovni minister zvezane roke, očitno ne odločajo o ničemer.
Paradoksno je skratka to, da javna oseba nekoga lahko obtoži in konča debato, ko ji to ustreza, temu pa ne sledi euthynai, javni zagovor, ki je pravzaprav obratna samo-obsodba, s katero se obtoževalec zaveže, da bo z argumentiranim logosom razčistil nastalo dilemo in bo končno sodbo o dejanskem krivcu za nastale razmere prepustil volji tistih, na katere talent za ustvarjanje klonov ne vpliva. Če prekršiš prisego, če ne izpolniš predvolilnih obljub in se pri tem hočeš odrešiti lastne odgovornosti, ki ti jo je zaupal nekdo drug, avtomatično tvegaš ostracizem: argumentiraj svojo nedolžnost, dokaži krivdo nekoga drugega ali pa sprejmi kazen za svojo nesposobnost in odidi. Vse dokler pa si bomo za zgled jemali ministra Žerjava, ki samozavestno ugotovi, da »se je včasih treba umakniti in potem zmagoslavno vrniti«, bomo na žalost prikrajšani vsaj za poanto njegove nerodne izjave: Ne da se mi več, ničesar ne morem spremeniti, vse je povezano in zamazano, se vrnem, ko boste to popravili in počistili.
––––––
