Tiskane izdaje
Vzpon vstajniškega gibanja je izpostavil potrebo po odgovoru na družbene probleme, ki se ne bi ustavil pri krpanju obstoječega, predvsem pa je odprl prostor za alternativne predloge izhoda iz krize. Protesti so posledica katastrofalnih družbenih razmer, v katere nas je pripeljal kapitalistični sistem, predvsem njegov zadnji, neoliberalni stadij. To je stanje vse večje družbene neenakosti, naraščajoče brezposelnosti, ponižujoče revščine in okoljskega razkroja. Padle so iluzije, da bodo politike privatizacije, deregulacije in fleksibilizacije, ki so v zadnjih treh desetletjih postale politične dogme, dolgoročno prinesle izboljšanje družbenega standarda. Trenutni ukrepi političnih in ekonomskih elit v Sloveniji in EU še dodatno pospešujejo razkroj socialne države in drugih priborjenih pravic. Teh politik si strankarske elite, nacionalne in evropske, niti ne trudijo več legitimirati z argumentom zadovoljevanja družbenih potreb, proces njihovega uvajanja pa postaja vse bolj odkrito nedemokratičen in avtokratski.
Projekt neoliberalne revolucije, ki pomeni obliko neprekinjenega družbenega nazadovanja (tj. večanja stopnje ekonomskega izkoriščanja ter ukinjanja priborjenih socialnih in političnih pravic), se lahko ohranja samo z odpravljanjem vseh vzvodov, ki omogočajo usmerjanje gospodarstva v skladu z interesi delavskih množic. Ta usmeritev je opazna tudi v primeru poskusov strankarske elite, da bi odpravila še zadnje preostanke neposredne vladavine množic, s tem ko poskušajo omejiti ali kar ukiniti možnost uporabe referenduma. S tem bi si strankarske elite še bolj utrle pot za izvedbo nadaljnjih protisocialnih ukrepov, ki recesijo zgolj poglabljajo, povečujejo pa neenakost, brezposelnost in revščino.
Ti ukrepi niso nujni, ampak so politični, tako da jih lahko obrnemo. A za to je treba preseči obrambno stališče, ki so ga doslej zavzemali vstajniki. Koraki, ki jih morajo narediti vstajniško gibanje, sindikati, neparlamentarne stranke in druge progresivne sile, morajo sicer iti v smer mobilizacije za ustavitev varčevalnih ukrepov in vseh poskusov privatizacije skupnega premoženja. Prav tako morajo tudi prekiniti s prerazdeljevanjem dohodka od revnih k bogatim (kar so dejanski učinki varčevalnih ukrepov) in preko bolj pravičnega obdavčenja prisiliti kapital k višjim prispevkom za družbeno produktivne javne storitve. Vendar gredo koraki, ki jih predlagamo pri Delavsko-punkerski univerzi, dlje, v smer boja proti kapitalizmu ter za demokratizacijo in socializacijo vseh delov družbe. S tem bomo omogočili, da bo preobrat trenutne politike trajnejši, kar bo dodatno okrepilo iskanje alternativ onkraj kapitalizma.
Medtem ko je kapitalizem doslej sicer dovoljeval omejeno politično demokracijo, ki pa jo v sedanjih kriznih razmerah vse bolj omejuje, pa to ne velja za ekonomsko demokracijo. Ta mora že zdaj postati pomemben del programa vseh nas, ki na ulicah in trgih, v parlamentu in tovarnah, v šolah in pisarnah, zahtevamo temeljite družbene spremembe. V kapitalizmu namreč produkcija ne poteka zaradi zadovoljevanja družbenih potreb, ampak zgolj in le zaradi profita.
Za ekonomsko demokracijo na delovnih mestih
Ekonomska demokracija zato meri na demokratično upravljanje z družbeno produkcijo na način, ki bi bil usmerjen v zadovoljevanje potreb delavskih množic, v izboljševanje kakovosti njihovih življenj pa tudi v okoljsko trajnost. Usmerjena je k prerazdelitvi ekonomske in politične moči na račun elit ter k demokratični participaciji delavcev in državljanov v tovarnah in pisarnah, na univerzah in občinah, skratka na vseh delovnih mestih in pri upravljanju skupnega. Trenutno prevladujoča strategija, ki si za temeljno vodilo jemlje optimizacijo vrednosti za delničarje (tj. čim višjo ceno in donosnost delnic), je družbeno škodljiva in pelje v prepad. Zaradi njene zgolj kratkoročne usmerjenosti tako prihaja do nezadostnega investiranja v družbeno in okoljsko vzdržen razvoj, do vse daljših in napornejših delavnikov, do množičnih odpuščanj in do izogibanja davkom. S tem pa je zapostavljen dolgoročni vidik razvoja podjetij, ki bi bil usklajen z družbenimi in okoljskimi potrebami skupnosti, v katerih podjetja delujejo.
Čas je torej primeren za demokratizacijo podjetij in javnih institucij ter za spodbujanje oblik javne lastnine - kooperativnih oblik delavskega upravljanja. Začeti moramo z načrtno krepitvijo institutov, kakršni so sveti delavcev, delavski zaupniki in druge odlike sodelovanja delavcev pri upravljanju, ki jih predvidevata že ustava in zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij. Delovne kolektive je treba pritegniti k sodelovanju v teh organih in v neposrednem upravljanju, tudi z obveznim rotiranjem funkcij in dejavnejšim podpornim delovanjem sindikatov. Delavcem je treba omogočiti večji vpliv na poslovne odločitve, zlasti investicije, za to so potrebne »odprte knjige« in načrtno izobraževanje v osnovah poslovanja. Le tako bo mogoče vse znanje in zmožnosti zaposlenih mobilizirati za gospodarno ter družbeno in okoljsko odgovorno delovanje podjetja. Sčasoma bomo tako zgradili sistem demokracije na delovnem mestu, torej stanje, ko bodo vsi zaposleni skupno odločali o tam, kaj, kako in koliko proizvajati.
Pot k resnični ekonomski demokraciji bo morala potekati v dveh smereh. Po eni strani bo potrebno demokratične mehanizme vse bolj dosledno uveljavljati v podjetjih v zasebni, zlasti pa državni lasti (kar je, mimogrede, eden od razlogov za njeno ohranitev). Po drugi strani je treba spodbujati nezasebne oblike lastnine podjetij, predvsem vseh oblik zadružništva, delavskega delničarstva, zavodov. Prehod od zasebne ali državne k javni lastnini je nujen prav v krizi, zato bi morala stečajna zakonodaja spodbujati delavske prevzeme podjetij, na primer s prednostno možnostjo pretvorbe terjatev delavcev v lastniške deleže. Delavski prevzemi so ena od izgubljenih priložnosti našega »kriznega menedžmenta«.
Za participativno planiranje
Demokracija v podjetjih še ne prinaša resnične ekonomske demokracije. Zato jo je treba dopolniti z demokratičnimi mehanizmi uravnavanja odnosov med podjetji v isti ali različnih panogah, med panogami ter med tržnim in netržnim sektorjem. Kapitalistični trg se je v praksi - če odštejemo akademsko apologijo, pa tudi v teoriji - izkazal za neučinkovitega in družbeno škodljivega, ko gre za upravljanje naravnih in družbenih virov. Tako na nacionalni kakor na svetovni ravni sistemsko poteka neenak razvoj oziroma razvoj nerazvitosti, ki ga spremljajo periodične gospodarske in finančne krize, kar ima zgoraj predstavljene učinke. Na politični ravni pa se spoprijemamo z rezi ravni demokracije ter financiranja družbeno pomembnih javnih storitev in transferjev, kakršni so vzgoja in varstvo otrok, srednje in visoko šolstvo, znanost, zdravstvo ter pokojnine in oskrba starejših, pa tudi javne infrastrukture, zlasti javnega prevoza.
Ekonomska demokracija mora biti postavljena na temelje javne in skupne lastnine produkcijskih sredstev, ki bi omogočala njihovo demokratično upravljanje. Že veljavna ustava določa, da gospodarske dejavnosti ni mogoče opravljati v nasprotju z javno koristjo in da mora biti pri uživanju lastnine zagotovljena tudi socialna in okoljska funkcija. Da bo upravljanje lastnine služilo javni koristi je mogoče doseči s participativnim planiranjem.
Participativnost pomeni, da so na različnih ravneh vključeni vsi tisti segmenti družbe, ki jih delovanje nekega podjetja zadeva. To je mogoče doseči z vključitvijo predstavnikov lokalnih, potrošniških, sindikalnih in drugih organizacij v nadzorne organe podjetij, predvsem pa z njihovo vključitvijo v odločanje o sektorskih strategijah. Kooperativna podjetja se morajo razvijati v tesnem sodelovanju z demokratičnimi institucijami na lokalni in regionalni ravni ter se medsebojno spodbujati. Za učinkovito izmenjavo demokratičnih odločitev bo treba povezati načela participativne in reprezentativne demokracije. Pri nas je to mogoče tudi z razširjanjem pravice do referenduma, ki omogoča neposredno participacijo ljudstva - kar je ravno nasprotno od tistega, kar trenutno počne strankarska elita.
Da bi na tem področju dosegli dejanske spremembe, pa bomo morali popraviti napake tranzicijske privatizacije in premoženje, ki smo ga ustvarili skupaj, vrniti pod demokratični nadzor in v skupno upravljanje. Poleg tega potrebujemo finančno regulacijo in preobrazbo sistemsko pomembnih bank v javni servis, vzpostavitev omrežja javnih bank in participatornih proračunov tako na lokalni kakor na nacionalni ravni. V nadzorne in upravljavske odbore bank in drugih institucij moramo vključiti predstavnike delavcev, okoljskih organizacij in širše skupnosti. S tem bomo omogočili demokratizacijo in socializacijo upravljanja z investicijami, kar bo spodbudilo razvoj ekonomske demokracije namesto kapitalistične avtokracije. To je nujni pogoj resnično participatornega planiranja na nacionalni ravni z namenom izgradnje produkcijskih zmogljivosti, ki bo upoštevalo tako socialne kriterije (polna zaposlenost s človeka vrednimi službami) kakor okoljske (trajnostni razvoj).
Za mednarodno širitev ekonomske demokracije
V tem trenutku pravzaprav že lahko navedemo uspešne primere ekonomske demokracije v praksi. Vidimo jih lahko v gibanju kooperativ po vsem svetu, ki imajo več kakor sto milijonov zaposlenih. Samo v EU deluje 250.000 kooperativ z okrog 163 milijoni člani in 5,4 milijona zaposlenimi. Obstajajo torej močni razlogi in priložnosti za vzpostavitev novih mednarodnih zavezništev, z milijoni ljudi, ki so že vključeni v gibanje kooperativ v Evropi in drugod. Ta nam lahko pomagajo pri razširjanju ekonomske demokracije na mednarodni ravni namesto konkurenčnega boja v zbijanju stroškov dela, ki v bistvu pomeni dirko proti dnu za vse.
Predlagani projekt ekonomske demokracije torej ni utopičen. Je več kakor izvedljiv in je utemeljen na zadovoljevanju družbenih in okoljskih potreb. Gotovo bo trčil ob interese kapitalistov in njihovih političnih predstavnikov, vendar nas to ne sme ustaviti. Boj proti interesom tistih, ki nam jemljejo prihodnost, je namreč nujen korak na poti k demokratični ter socialno in okoljsko vzdržni družbi - k demokratičnemu socializmu.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
