Tiskane izdaje
Želim spregovoriti kot razmišljujoč človek, ki mu ni vseeno za sedanjost in prihodnost družbe. Ni mi vseeno za stvari, s katerimi se poklicno ukvarjam, ni mi vseeno za prihodnost mladih. Povezanost, prepletanje idej, medsebojno medgeneracijsko delovanje ni le vir napredka, marveč nujnost; soodvisni smo drug od drugega. Živimo tako v svojem intimnem in hkrati globalnem svetu, naš osebni odnos pa se zrcali v obeh. Vsi smo del skupnega planeta, vsi smo zanj odgovorni, še zlasti za medsebojne odnose in naravo. Duh je skupni imenovalec vseh bitij, religioznih ali ne, brez duha, ki ga prinašata zlasti umetnost in kultura je narod prazen, izvotljen. Duhovno leni ljudje zavirajo rast družbe, egocentrizem (tudi v kulturi in umetnosti) je preživet in upam, da kot gnil sadež odpade.
Veliko se govori o izgubi zaupanja, zakaj ga je manj ali skorajda nič več? Če na najvišji stopnji ne veljajo etični in moralni zakoni, ljudje izgubljamo zaupanje. Užaljeni, razočarani, ogoljufani, upravičeno zaskrbljeni ljudje demonstriramo. Sporočilo je jasno: proti ropu skupne lastnine, dol s korupcijo, dol z zaviranjem izobraževanja, znanosti. Za socialno državo!
Neoliberalizem seka. Posekal je poštenje, ropa skupno lastnino. Drvi dalje s svojo neprizanesljivostjo in se ne ozira. Ne ozira se na izobraževanje, kulturo, znanost, kar je temeljna podstat naroda in države. Kar bi morala biti naša pravica in odgovornost. Neoliberalizem, v svojih temeljih razmišljajoč o osebni svobodi in privatni lastnini, se je povampiril. Nikoli mu ni dovolj, zato hlepi po neizobraženih ljudeh, ki garajo za svoje preživetje - kapital vladajoče peščice pa se kopiči. Grozljiva in resnična piramida, ki jo gradi neoliberalizem, me ne spominja brez razloga na egipčanske piramide, ki so jih gradili sužnji.
Kje se začne pravna država? Pri vesti. Pri moji, tvoji, pri vesti nas vseh. Verjamem: potencial je v nas. Zaupajmo v lastno inovativnost in se raje vrnimo k pregovorni slovenski delavnosti, o kateri se po novem sliši, da »se ne izplača več«. Kar je ne le zmota, marveč sramota. Nihče ne bo storil ničesar namesto nas, delo nas vendarle osmišlja, pošteno opravljeno delo radosti.
Govorijo, naj sledimo Islandskemu modelu. Slovenija ima drugačne geografske in ekonomske dispozicije, mislim, da moramo najti svojo pot, strinjam pa se z njihovo inovativnostjo, s številom sposobnih žensk na vodilnih mestih, transparentnostjo, z javno dohodninsko napovedjo, s solidarnostjo in skrbnostjo pri gospodarjenju.
Pred krizo so nas prepričevali: kupujte, zapravljajte! Važna sta bila lupina in dobiček. To nas je gnalo v grabežljivost, pohlep, goljufanje. Osnovna misel je bila: kako vzeti, kaj dobiti. Osnovni motiv - denar. Morda je bilo dobro, da je ta balon napihnjenosti borz in lažnih človeških veličin počil. Maske so padle. Žal je skupaj s tem pregloboko padlo gospodarstvo in etika, posledice so tu.
Zdaj so novi ukazi: stiskaj, šparaj, zateguj! Osnovna misel je: krčiti. Krči se srednji razred, vrzel med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, je velika in krivična. V tem krču se mi zdi, kot bi se skrčili tudi naši možgani, kot bi panično rezali tudi tisto, kar je zdravo, kar ima dobro tradicijo in zdrave korenine. Pošteno delo se ne spoštuje, profesionalizem se ne ceni dovolj, intelektualno delo in izobrazba nimata vrednosti, nadomešča ju popreproščen populizem.
Zato v tem surovem, povampirjenem času zastavljam samo sebe, svojo človeško občutljivost in ranljivost in se postavljam na stran radikalnega upanja, moj upor je optimističen in miroljuben. Strah menjam za pogum.
Kje najti zagon? V kreativnosti. Gonilo kreativnosti pa je duh.
Kje najti smisel, če se zdi, da vse drvi v prepad? V veri, da ima naše delo smisel.
Osebno me navdihuje misel angleškega dramatika Harolda Barkerja, ki pravi, da je umetnik odgovoren samo svoji fantaziji. Strinjam se, kajti tam je ideja! Ideja sama po sebi ni še nič, vanjo je treba verjeti! Za njeno realizacijo je treba garati, skupinsko, posamezno, iskreno, zavzeto in pošteno, brez kalkulacije, kaj bom dobil, vzel, marveč z mislijo, kaj bom dal!
Morda nas bo ta kriza pripeljala do tega, da bomo opustili egoizem in zmogli s srcem in odgovornostjo strniti moči za skupnost. Želim si, da bi bolj prisluhnili drugemu, tudi kritično, a zlasti, da bi spodbudno delovali drug na drugega.
Zato menjam egoizem za sočutje in sodelovanje.
Ziheraštvo za tveganje.
Zapečkarstvo za odprtost.
Okostenelost za smelost in inovativnost.
Menjam neoliberalizem za novo razsvetljenstvo in humanizem, ki se vrača k človeški plemenitosti, razcvetu znanosti in umetnosti, k sobivanju z naravo, k zeleni ekonomiji.
Verjamem v to, saj zmaga tisti, ki je na strani prihodnjih rodov, na strani otrok in mladine, ki si zaslužijo predvsem dobre učitelje in ne reform, zavedajoč se, da bo zdaj zdaj tudi mladina stara in si bo zaslužila mirno, dostojanstveno jesen. Verjamem v to, saj zmaga tisti, ki je na strani obstoja civilizacije in kulture.
In če ostajate ob mojih mislih nezaupljivi, naj povem, dvom je konstruktiven, če rodi boljšo zamisel. Nezaupanje je destruktivno čustvo, strpnost pa je vedno znak notranje moči.
Saša Pavček, igralka, članica SNG Drama, izr.prof. AGRFT, pesnica in dramatičarka, članica DSP
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
