Tiskane izdaje
Za hitrejši prehod iz krize predlagam:
1. Uvedba splošne plačilne kartice SLO: V ta negotovinski sistem bi vključili skupine, ki jih plačuje proračun - uradnike, javne uslužbence, upokojence -, kartico pa lahko uporabljajo tudi vsi drugi, primerna je za pripadnike regionalnih ali interesnih skupnosti. Gre za kompleksen sistem, ki zmanjšuje pritisk na proračun in s tem potrebo po zadolževanju, na drugi strani pa omogoča gospodarske aktivnosti kljub »pomanjkanju denarja«. Uspešne, nekonvencionalne primere alternativnega plačilnega prometa najdemo v Nemčiji - na primer Chiemgauer. Koncept splošne plačilne kartice SLO predstavlja njegovo nadgradnjo in novo kvaliteto.
2. Ublažiti poslovno tveganje majhnih podjetnikov in na drugi strani nagraditi: Današnje nesprejemljivo tveganje, ki konča v stečajih in osebnih tragedijah, je treba amortizirati z ustreznimi ukrepi, kot so strokovna podpora na začetku, fakultativni prevzem knjigovodstva preko davčne uprave, cogentna ureditev razmerij med malimi in velikimi podjetji, nadzor nad plačili podizvajalcem, arbitraža, nizek pavšal za zdravstveno in pokojninsko zavaravanje ter zavarovanje za primer prenehanja firme, osebna davčna olajšava (za nadurno delo, delo ob praznikih, moten dopust, tveganje).
3. Delo na domu: Današnja praksa to delo šikanira z neživljenjskimi zahtevami za ureditev delovnega mesta, medtem ko je v resnici ta oblika dela prihodnosti z močnimi izvoznimi potenciali.
4. Spodbuditi razpoloženje najširšega družbenega sodelovanja in aktivirati kapital in sposobnosti prebivalstva: Pri tem je treba posebno pozornost nameniti starejši generaciji in upokojencem - družbenemu sloju, ki je v teku življenja pridobil izkušnje in določeno premoženje. Pripraviti je treba primerno okolje (za medgeneracijsko sodelovanje in medijsko podporo) ter ustrezen instrumentarij (bančni, delovno-pravni in socialni), ki bosta omogočila in spodbudila aktiviranje tega pomembnega, neizkoriščenega potenciala. Projekt je treba ambiciozno zastaviti in podpreti s psihološko motivacijo (priznanja, nagrade). Nerazumne so sedanje omejitve za poslovni angažman upokojencev (če hočejo ustanoviti svoje podjetje ali zavod in ga voditi, izgubijo pokojnino). S kakšno argumentacijo jim država jemlje pokojnino, če nočejo v zadnjem delu svojega življenja zgolj zapravljati in se predajati užitkom ali pa križem rok čakati na smrt? Številne mladinske programe je treba naprej razvijati. Spodbujati medgeneracijsko sodelovanje.
5. Povečanje zaposlovanja: Zaradi zagotavljanja višjega standarda prebivalstva, ki ga s predpisi zagotavlja država. Zavezanci so velika podjetja oz. njihove poslovalnice, posebej se nanaša na trgovino in servisne storitve. (Vprašanja strokovnega informiranja, postopka za uveljavitev garancije ipd.)
Zavodi za zaposlovanje naj prispevajo k večjemu zaposlovanju, s tem da v celoti prevzamejo »agencijsko delo« (trgovine s sužnji ob posredovanju zasebnih agencij ne potrebujemo). V Nemčiji se je »Leiharbeit - posojeno delo« razbohotilo in izkrivilo, ker podjetja na ta račun odpovedujejo delo redno zaposlenim.
Komentar
Veliko bi lahko pisali o »privatizaciji« pri nas, a omejil bi se zgolj na ugotovitev, da podjetja ni mogoče prodajati na enak način kot stanovanje. To je bilo jasno od vsega začetka, tako da so udeleženci »privatizacije«, politiki, bankirji in pridobitniki, vedeli, da s tem omogočajo rop družbenega premoženja in propad podjetij. Drugi, prav tako razširjeni model »privatizacije« s finančnim izčrpavanjem podjetij pa je bil navaden kriminal, pred očmi vse javnosti.
Ta domača »privatizacija« nas je pahnila v težko finančno in gospodarsko krizo, ne pa svetovna finančna kriza zaradi gnilih ameriških hipotekarnih obveznic, s katerimi naše banke niso imele opravka.
Če torej vemo, da nas je »privatizacija« potisnila na rob prepada, potem bi človek pričakoval, da bomo poslej s »privatizacijo« zelo previdni. Posebej, ker se je tudi pri prodaji naših podjetij tujim »vlagateljem« izkazalo, da smo z njo utrpeli bolečo škodo (Fructal, Lek ipd.). Vendar ne - vplivna skupina liberalnih ekonomistov, desnih politikov in gospodarskih špekulantov neumorno pridiga in pritiska, da je treba vse, kar je še preostalo, »privatizirati«: Mercator, Luko Koper, Slovenske železnice, NLB, Telekom, Krko ipd.
Ustanovi naj se »holding«, ki naj po svoji presoji vso to slovensko gospodarsko podlago »privatizira« - proda tujim kupcem. Za finančno področje pa naj se ustanovi »slaba banka«, ki naj podobno kot »holding« odproda »slabe terjatve«. Samo na ta način se bomo rešili državnega bankrota, ki nam grozi - zakaj že ? O tem pa odstopljeni minister Šušteršič nič.
