Tiskane izdaje
Bistvo obstoječega kapitalizma nista ne zasebna lastnina produkcijskih sredstev ne tržni sistem, temveč mezdni (tržnomenjalni, kupoprodajni) odnos med lastniki dela (delojemalci, prodajalci delovne sile) ter lastniki kapitala (kupci delovne sile, delodajalci). Dokler bo obstajal ta odnos, pa je povsem iluzorno sanjati o kakršnikoli temeljiti rekonstrukciji obstoječega, čeprav razvojno očitno povsem izčrpanega »mezdnega kapitalizma«. Teza, da ta odnos zagotavlja optimalen »produkcijski način«, je namreč v »eri znanja in človeškega kapitala« že zdavnaj postala naravnost eklatanten nesmisel.
Dolgoročna nevzdržnost obstoječega modela kapitalizma
Bolj ali manj enotna ugotovitev številnih uglednih družboslovnih teoretikov v zvezi z analizo vzrokov in posledic ekonomske in socialne krize, ki je po letu 2008 zajela praktično ves razviti svet in v mnogočem močno spominja na t. i. veliko depresijo iz 30. let prejšnjega stoletja, je, da kapitalizem po tej krizi nikoli več ne bo, oziroma vsaj ne bi smel biti tak, kot je bil, in da na točki, kjer je obstoječi družbenoekonomski sistem nasedel pred to krizo, preprosto ne bo več mogoče nadaljevati. In s to ugotovitvijo se vsekakor kaže v celoti strinjati. Vse bolj jasno je, da nujnih dolgoročnih sprememb ne bo mogoče doseči zgolj s »tehničnimi« popravki obstoječega modela kapitalizma, ampak bodo potrebni globlji strukturni posegi v same temelje veljavnega družbenoekonomskega sistema.
Skrb zbujajoča razvojna »brezidejnost«
Tisto, kar v zvezi s tem pravzaprav najbolj skrbi, pa je prav vsesplošna »brezidejnost« glede vprašanja, kako, torej s kakšnimi globljimi spremembami družbenoekonomskega sistema iz teh zapletenih razmer in kakšne so možne sistemske alternative obstoječemu kapitalizmu. Dejstvo je, da je prevladujoča aktualna družboslovna teorija - namenoma ali ne - preprosto nasedla in tudi povsem obtičala na neoliberalnem stališču, po katerem boljša možnost kot je »status quo« menda sploh ne obstaja, edina teoretično možna - vendar bistveno slabša - sistemska alternativa temu kapitalizmu pa je lahko le takšna ali drugačna inačica proslulega socializma. Zato se s proučevanjem morebitnih drugih možnosti za njegovo resnično temeljito reformo resneje niti več ne ukvarja, pač pa preigrava le različne možne, a sistemsko povsem benigne izvedbene modalitete istega modela kapitalizma.
Napačna identifikacija bistva kapitalizma
Vzrok za omenjeno benignost aktualne družboslovne teorije pa je zelo preprost, to je v osnovi napačna identifikacija bistva obstoječega kapitalizma. (V osnovi pravzaprav marksistična) teza, da je bistvo kapitalizma v primerjavi z vsemi drugimi družbenoekonomskimi sistemi v zgodovini človeške civilizacije iskati v zasebni lastnini produkcijskih sredstev in tržnem sistemu gospodarjenja, zaradi česar naj bi ga bilo mogoče resneje reformirati samo z negacijo in rušenjem teh dveh sistemskih »temeljev« (v obliki uvedbe družbene oz. državne lastnine in planskega gospodarstva), je namreč v resnici bodisi huda znanstvena zabloda bodisi perfiden znanstveni blef. Zasebna lastnina zemlje in produkcijskih sredstev namreč obstaja že od razpada praskupnosti dalje, tržni sistem pa, kot pronicljivo ugotavlja J. K. Galbraith v Ekonomiki nedolžnih prevar, najmanj že od izuma kovanega denarja (v 7. stoletju pr. n. št.) dalje, se pravi vsaj kakih 2400 let pred rojstvom kapitalizma v današnjem pomenu besede.
Ne eno ne drugo torej ni (šele) »izum« ter bistvo kapitalizma, za socializem pa je očitno še prezgodaj. Kaj je potemtakem tisto, kar je pravzaprav treba spremeniti v obstoječem družbenoekonomskem sistemu?
Kvazitrg dela in kvazitržno mezdno delovno razmerje
Bistvo obstoječega kapitalizma je prevladujoč in - v primerjavi s sužnjelastniškim, fevdalnim in socialističnim - specifičen »produkcijski način«, ki se manifestira skozi mezdni (tržnomenjalni, kupoprodajni) odnos med lastniki dela in kapitala na »trgu delovne sile« in s katerim je v celoti determinirana tudi specifična »izkoriščevalska« narava obstoječega kapitalizma. Z drugimi besedami: gre za bistveno drugačen način izkoriščanja lastnikov dela s strani lastnikov produkcijskih sredstev, ki pa ga v resnici omogoči šele uvedba »(kvazi)trga dela« v tržni sistem. In to je pravzaprav tudi edini pravi sistemski »izum« kapitalizma. A ta izum, ki je v začetku vsekakor res močno pospešil družbenoekonomski razvoj človeške civilizacije, se je po več kot dvesto letih pač ekonomsko povsem izčrpal. Celo več - danes predstavlja glavno zavoro in nepremostljivo oviro nadaljnjemu ekonomskemu in socialnemu napredku, saj zdaj, v postindustrijski eri znanja že dobesedno duši nujni hitrejši razvoj danes najpomembnejšega produkcijskega tvorca, to je človeškega kapitala (znanje in zmožnosti, ustvarjalnost, delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih). Govoriti o tem, da je to še vedno najoptimalnejši produkcijski način brez konkurence in brez alternative, je torej res neumnost brez primere. Ustrezne alternative vsekakor obstajajo, a o tem več v nadaljevanju.
Za spremembo bistva in narave obstoječega kapitalizma, s tem pa tudi za povečanje njegove ekonomske učinkovitosti in socialne pravičnosti, je torej ključnega pomena sprememba omenjenega mezdnega odnosa oziroma konkretnih sistemskih institucij, ki ga podpirajo, omogočajo in reproducirajo, ne pa tudi sprememba zasebne lastnine in tržnega sistema nasploh, ki sama po sebi (razen že omenjenega »kvazitrga« dela) nista nič kriva za deviantnost sistema. V tem je bolj ali manj vsa »znanost«, ko govorimo o nujni temeljiti reformi obstoječega kapitalizma. Če nam torej uspe reformirati mezdno delovno razmerje, nam je samodejno uspelo temeljito reformirati tudi vsa obstoječa produkcijska in razdelitvena razmerja v procesu družbene reprodukcije, s tem pa tudi obstoječi družbenoekonomski sistem kot celoto. Vse drugo so lahko zgolj nepomembni lepotni popravki.
O »nepravem« ali kvazitrgu dela oz. delovne sile in o kvazitržnem delovnem razmerju pa lahko utemeljeno govorimo najmanj iz štirih razlogov, in sicer: 1) dejanska razmerja med delom in kapitalom pri ustvarjanja nove vrednosti v produkciji v resnici niso menjalna, ampak so vzajemno soodvisna; 2) delovna sila je neločljivo povezana s človekom, ljudje pa ne morejo oziroma vsaj ne bi smeli biti predmet kupoprodaj; 3) vstopanje v menjavo na »trgu dela« za delojemalce ni prostovoljno oziroma svobodno; 4) menjava tudi ni ekvivalentna, ker mezda kot tržna cena delovne sile v nobenem primeru ni protivrednost dejanskemu prispevku dela k končnemu produktu. »Trg dela« torej v resnici ne izpolnjuje prav nobenega izmed temeljnih pogojev za Friedmanovo »svobodno menjavo« oziroma za »pravi« trg. Zato bi ga bilo mogoče brez škode za delovanje tržnega sistema gospodarjenja kadar koli povsem ukiniti in ga nadomestiti z drugimi mehanizmi za uravnavanje produkcijskih in razdelitvenih razmerij med lastniki dela in (lastniškega) kapitala podjetij. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da je tržni sistem skoraj dve tisočletji in pol normalno funkcioniral brez »trga dela«. Z uvedbo tega kvazitrga pa je začel tudi kot celota funkcionirati izrazito deviantno, na kar kažejo zlasti neprestane krize hiperpodukcije in (ekonomsko povsem nesprejemljivo) izrazito ciklično delovanje kapitalističnega družbenoekonomskega sistema.
Glavne smeri alternativnih iskanj
Preden pa nadaljujem, naj posebej opozorim na besedico »obstoječi« v okviru besedne zveze »obstoječi kapitalizem«, ki jo sicer striktno uporabljam v dosedanjem delu te razprave. To pomeni, da predmet kritike v tej razpravi ni kapitalizem na splošno, temveč
- »obstoječi« model kapitalizma (v vseh doslej znanih inačicah - od najbolj liberalne do najbolj tržno-socialne), ki bi ga glede na zgoraj opredeljeno skupno značilnost lahko utemeljeno poimenovali »mezdni kapitalizem«, in
- njegove temeljne institucije, katere bi bile (in to brez škode za učinkovito delovanje zasebnolastniškega in tržnega sistema gospodarjenja) lahko zasnovane bistveno drugače, s čimer bi v bistvu dobili tudi popolnoma drugačen, praktično nov družbenoekonomski sistem.
Šlo naj bi za sistem, ki bi sicer ohranil osnovna »pravila igre« kapitalizma (t. j. zasebno lastnino in tržne zakonitosti gospodarjenja), imel pa bi povsem novo »institucionalno strukturo«, to je nov ali vsaj bistveno prenovljen koncept temeljnih strukturnih elementov/komponent oziroma t.i. institucij sistema, kot so: kapital, kapitalistično podjetje, trg dela in mezdno delovno razmerje ter na tem temelječi veljavni (ekonomsko izrazito nepošten) model razdelitve produkta, itd. Prav v njegovi sedanji institucionalni strukturi, ne v veljavnih »pravilih igre«, se namreč skrivajo bolj ali manj vsa aktualna sistemska protislovja obstoječega kapitalizma, ki so notranji vzrok in permanentni katalizator ekonomskih kriz.
Treba je torej čim prej opraviti z zablodo, da so poleg zasebne lastnine in tržnega sistema, a priori samoumevne in nedotakljive tudi vse omenjene konkretne sistemske institucije kapitalizma, ki so sicer nastale že v 18. stoletju ali celo prej, torej v neki povsem drugi družbenoekonomski realnosti od današnje. Prav (in šele) s spremembo teh je pravzaprav mogoče v resnici spremeniti tudi bistvo in samo naravo, ne zgolj formo oz. »videz« obstoječega kapitalizma.
Konkretne alternative obstoječim institucijam sistema
Kot že rečeno, alternative zgoraj navedeni institucionalni strukturi obstoječega kapitalizma, in to takšne, ki precej bolj ustrezajo današnji stopnji razvoja proizvajalnih sil, vsekakor obstajajo. Če jih zaenkrat samo naštejem, so to predvsem:
- bistvena razširitev instituta kapitala z vključitvijo in povsem enakopravno sistemsko obravnavo tudi fenomena t. i. človeškega kapitala, to je znanja in ustvarjalnih zmožnosti ter delovne motivacije in organizacijske pripadnosti zaposlenih (namesto sedanje »delovne sile« oz. dela kot enega od temeljnih produkcijskih dejavnikov), kar bi seveda zahtevalo tudi uvedbo in izpopolnitev t. i. računovodstva človeških virov, ki je sicer za zdaj še v povojih;
- uveljavitev novega, t. i. déležniškega koncepta podjetja kot enakopravne skupnosti finančnega (lastniškega) in človeškega kapitala ter njunih lastnikov in drugih déležnikov (namesto sedanje koncepcije kapitalističnega podjetja kot zgolj »pravno personificiranega kapitala«);
- ukinitev »kvazitrga dela« med kupci in prodajalci delovne sile oziroma delodajalci in delojemalci ter nadomestitev obstoječe mezdne s t.i. asociativno koncepcijo produkcijskega oz. delovnega razmerja med delom (človeškim kapitalom) in (finančnim) kapitalom ter njunimi lastniki;
- posledična uvedba enakopravnega korporacijskega soupravljanja in modela ekonomsko poštene ter stimulativne razdelitve poslovnih rezultatov med lastnike finančnega in človeškega kapitala v sorazmerju z njihovimi dejanskimi prispevki k novoustvarjeni vrednosti (namesto klasične t. i. lastniške koncepcije upravljanja in delitve dobička) kot predpogoja za večjo ekonomsko učinkovitost in socialno pravičnost družbenoekonomskega razvoja.
Verjetno ni treba imeti prav bujne domišljije, da si lahko precej plastično predstavljamo radikalne spremembe, ki bi jih tovrstne (globoke, vendar pa povsem realno - in po evolutivni poti - izvedljive ter prav nič »utopične«) korekture v institucionalni strukturi povzročile v sami naravi in načinu delovanja, predvsem pa tudi v konkretnih ekonomskih in socialnih učinkih oziroma posledicah družbenoekonomskega sistema. Vsakomur je lahko že na prvi pogled jasno, da vse to ne bi bilo več niti od daleč podobno »mezdnemu« kapitalizmu, kakršnega poznamo danes.
Osnovna teza
Skratka, osnovna teza, ki jo zagovarjam, je v enem stavku naslednja: za sicer nujno temeljito rekonstrukcijo obstoječega - ekonomsko in socialno povsem izčrpanega - kapitalizma ni treba posegati v zasebno lastnino in tržni sistem, torej uvajati socializma (tega je praksa kot vrhovni razsodnik povsem jasno zavrnila kot na tej stopnji razvoja proizvajalnih sil očitno še vedno »utopičen« razvojni model), temveč je treba na novo koncipirati oziroma rekonstruirati le njegove ključne - v sodobnih pogojih gospodarjenja že zdavnaj preživete - institucije iz 18. stoletja, na katerih sicer še vedno temelji, ter jih prilagoditi bistveno spremenjeni družbenoekonomski realnosti 21. stoletja in z njim prihajajoči eri znanja. Zanjo pa je, kot vemo, značilen predvsem hitro naraščajoč ekonomski pomen človeškega kapitala kot nesporno obstoječe ter v praksi že delujoče nove oblike kapitala. V številne in zelo utemeljene razloge za bodoče striktno sistemsko obravnavanje sodobnega dela oziroma nekdanje »delovne sile« kot človeškega kapitala žal v tem kratkem prispevku ne moremo podrobneje zahajati. A dejstvo je, da tudi sodobna ekonomska teorija ta produkcijski dejavnik na načelni ravni brez zadržkov že priznava kot kapital v pravem pomenu besede in najpomembnejši produkcijski dejavnik v eri znanja.
Zato je, oziroma bi vsaj moralo biti logično, da veljavne institucije družbenoekonomskega sistema, ki ta produkcijski dejavnik še vedno obravnavajo zgolj kot klasično »mezdno delovno silo«, »navadno tržno blago« in »običajen produkcijski strošek« ter s tem izrazito negativno učinkujejo na angažiranost (zavzetost, zainteresiranost) njegovih nosilcev oz. lastnikov v produkcijskih procesih, posledično pa seveda tudi na ekonomsko uspešnost podjetij in gospodarstva kot celote, sodijo v ropotarnico zgodovine družbenoekonomskega razvoja človeške civilizacije.
Nova institucionalna struktura družbenoekonomskega sistema bi torej morala izhajati predvsem iz popolne sistemske enakopravnosti nosilcev obeh omenjenih vrst kapitala. Če namreč človeškemu kapitalu priznamo status kapitala, potem je treba zaposlenim kot njegovim lastnikom priznati v načelu enake korporacijske pravice (soupravljanje podjetij, sorazmerna udeležba pri dobičku itd.), kot jih imajo lastniki finančnega kapitala podjetij. In točno temu so namenjene zgoraj navedene štiri ključne institucionalne sistemske spremembe. Sedanji »mezdni« položaj nosilcev človeškega kapitala v družbenoekonomskem sistemu namreč le-teh po nobeni logiki ne more (več) optimalno motivirati v smeri maksimalnega angažiranja za doseganje želenih poslovnih rezultatov, kar je v današnjih pogojih gospodarjenja temeljni pogoj ekonomske uspešnosti. In to je seveda tudi temeljni razlog za očitno usihajočo ekonomsko učinkovitost obstoječega kapitalizma.
Pričakovani sistemski učinki predlaganih institucionalnih sprememb
Navedene institucionalne spremembe obstoječega kapitalizma seveda niso same sebi namen, ampak bi po logiki stvari morale povzročiti nekatere nujne radikalne spremembe v delovanju družbenoekonomskega sistema. To so predvsem:
- popolna demokratizacija tudi ekonomske sfere družbe, katera se manifestira zlasti skozi visoko razvite tri temeljne oblike t.i. delavske participacije (soupravljanje, udeležba pri dobičku in delavsko delničarstvo), ki znanstveno dokazano pozitivno učinkujejo na njihovo delovno motivacijo in organizacijsko pripadnost (zavzetost);
- posledično bistveno povečana ekonomska uspešnost sistema zaradi učinkovitejše izrabe danes najpomembnejšega produkcijskega dejavnika (t.j. človeškega kapitala) v produkcijskih procesih;
- samodejno, se pravi sistemsko zagotovljena ekonomska in s tem tudi socialna pravičnost razdelitve ustvarjenega produkta oz. dohodkov, katera je na ta način vgrajena v sam družbenoekonomski sistem in v veliki meri odpravlja potrebo po redistributivni funkciji t. i. socialne države;
- povečan vpliv interesov (tudi) zaposlenih kot nosilcev dela oz. človeškega kapitala na poslovno odločanje in s tem na delovanje celotnega družbenoekonomskega sistema, kar bolj ali manj samoumevno rezultira v bistveno spremenjenih medčloveških odnosih v produkciji (humanizacija!) ter vrednotah, katerim sledi ekonomija, in zagotavlja bistveno višjo stopnjo kakovosti življenja ter kohezivnosti družbe kot celote.
Temeljna značilnost nove paradigme kapitalizma: ekonomska demokracija
Glavne značilnosti, predvsem pa tudi ekonomski in socialni učinki tega - v primerjavi z obstoječim institucionalno v temelju rekonstruiranega - družbenoekonomskega sistema naj bi bili torej z omenjenimi korekturami spremenjeni in drugačni do te mere, da je mogoče v zvezi s tem teoretično upravičeno govoriti o dejansko novi paradigmi kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema, ki bi se moral skladno s tem tudi ustrezno preimenovati. Glede na glavne značilnosti tega teoretično novega, čeprav v osnovi še vedno »kapitalističnega« družbenoekonomskega sistema (t. j. demokratizacija ekonomske sfere družbe), bi bil verjetno najprimernejši naziv »ekonomska demokracija«. Bistveno je še enkrat poudariti, da pri tem ne gre zgolj za klasični mezdni kapitalizem z morda nekoliko bolj »človeškim obrazom«, ampak za »kapitalizem s (tudi) človeškim kapitalom«, kar pa je seveda nekaj povsem drugega in že v samem temelju drugačnega od katere koli obstoječe inačice mezdnega kapitalizma. Gre za sistem, za katerega se zdi, da glede na že doseženo stopnjo družbenoekonomskega razvoja v tem pogledu perspektivno prav zares nima realne alternative in da bo (namesto že preizkušenega, a v praksi ovrženega socializma) predstavljal naslednjo logično etapo družbenoekonomskega razvoja človeške civilizacije.
Pomembno je poudariti, da sodobna poslovna praksa sama že zdaj, torej v okviru obstoječega družbenoekonomskega sistema, vse bolj intenzivno razvija vse tri oblike sodobne organizacijske participacije zaposlenih, ki sicer tvorijo širši pojem ekonomske demokracije (soupravljanje, udeležba pri dobičku, delavsko delničarstvo), kar je posledica nesporno ugotovljenih pozitivnih učinkov le-te na poslovno uspešnost. Ekonomsko demokracijo je torej možno (in priporočljivo) razvijati postopno oziroma evolutivno. Dejstvo pa je, da bo o pravi ekonomski demokraciji kot novi paradigmi kapitalizma mogoče govoriti šele, ko bodo spremenjene tudi temeljne institucije veljavnega družbenoekonomskega sistema v zgoraj navedenem smislu.
A v Sloveniji zdaj z aktualnimi t. i. strukturnimi reformami, ki si tega naziva niti približno ne zaslužijo, žal drvimo ravno v nasprotno smer! To še zlasti velja za aktualno »reformo trga dela«, ki predvideva še dodatne destimulativne ukrepe za razvoj človeškega kapitala. Prava reforma trga dela bo pravzaprav šele ukinitev tega trga in z njim mezdnega dela ter uvedba »prave« ekonomske demokracije.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
