Tiskane izdaje
Čeprav o krizi govorimo že vrsto let, se ni mogoče znebiti vtisa, da se še vedno ne zavedamo, kaj ta dejansko pomeni za človeštvo in njegovo prihodnost. Javni mediji poročajo o njenih posamičnih posledicah, o njenih globljih vzrokih pa ne. Bojijo se očitkov, da so krivi za probleme in težave, ki jih le razkrivajo.
O pravih vzrokih krize in o njenih pogubnih posledicah molčijo tudi ekonomisti. Kot da se sramujejo stroke, na katero so še do nedavna prisegali kot na znanost, a ni znala ustaviti siromašenja milijonov ljudi, medtem ko je na drugi strani nekaj odstotkov prebivalcev tega planeta kopičilo premoženje vredno trilijone milijard, s katerim bi bilo mogoče obvladati tudi sedanjo krizo, če bi to res hoteli.
Ker pa cilj gospodarskih in političnih liderjev ni blagostanje človeštva, temveč nadaljnja bogatitev kapitala, se bo kriza samo še poglabljala in podaljševala, izhod iz nje pa bo mogoč šele tedaj, ko bo eksplozija človeškega nezadovoljstva povzročila katastrofo, iz katere vrnitev na staro preprosto ne bo več mogoče. Kajti njegov dosedanji razvoj kaže, da so sebični interesi posameznikov in vplivnih skupin močnejši od interesov razuma in večine človeštva.
Da bi k spremembi kriznega stanja lahko kaj bistvenega prispevali množični protesti, pomenljivo poimenovani kot ljudske vstaje, je seveda čista iluzija, čeprav jih je treba pozdraviti in jim priznati, da predstavljajo velik napredek v osveščenosti širokih ljudskih plasti o njihovem dejanskem socialnem položaju in o siromaštvu, ki jim še preti. Za takšno zavedanje je dovolj otipljivih, brutalnih razlogov, ki izzivajo spontan protest. Ta pa ni nujno vedno razumsko utemeljen in podprt z logičnimi dejstvi. Predvsem pa mu manjkajo predstave o drugačni, človeku prijazni prihodnosti.
Vstajniški protesti so že od samega začetka kazali na omejeno razumevanje nastalega položaja in tudi na omejenost ciljev, ki jih lahko dosežejo. Naperjeni so bili zoper koruptivnost oblasti, izrekali so nezaupnico celotnemu političnemu razredu, zahtevali uveljavitev pravne države, zamenjavo vladajočega razreda z novimi obrazi in neposredno uveljavljanje ljudske volje, kar vse je na načelni ravni sprejemljvo in bi pomenilo novo afirmacija demokracije kot uveljavljanje dejanske ljudske volje, a je po svoji dejanski vsebini, zaradi tistih, ki so že na oblasti, neuresničljivo in na koncu tudi nezadostno. Nov sistem vodenja in upravljanja družbe poskušajmo zgraditi brez države.
Naivna je bila zahteva po pravni državi, saj pravni sistem ni pravičen sam po sebi, ampak zato, ker temelji na moralnem in socialnem družbenem redu, ki zagotavlja pravičnost in varnost vsem državljanom. Kot so vedeli že nekdanji maksisti, je pravo instrument vladajočega razreda in kapitalistični pravni sistem ščiti predvsem kapitalistično »pravičnost«, ki najemni delovni sili in brezposelnim zagotavlja prav tisto pravičnost, ki jo protestniki sami doživljajo, a z njo niso niti najmanj zadovoljni.
Če so verjeli, da surove nasledke kapitalskega sistema lahko ublaži socialna države z zakonskimii ukrepi, uveljavljanje teh pa zagotavljajo sodišča, je to le še ena od zmot tistih, ki hočejo biti lojalni državljani kapitalistične države in verjamejo v njeno pravičnost, a pri tem pozabljajo, da socialnost takšne države deluje le dokler kapital kuje dobičke. Ko so ti ogroženi, je konec tudi socialne države. Dobrodelnost in karitativne ustanove lahko socialne stiske le za kratek čas in delno blažijo, ne morejo pa nadomestiti sistemsko urejene socialne varnosti, ki jo lahko zagotavlja država in temelji na pravičnosti in medsebojni solidarnosti vseh državljanov. Zahteve po takšnem sistemu vstajniki niso izražali. Pomenila bi zahtevo po revolucionarni spremembi družbenega sistema, kaj podobnega pa ni bilo zaslediti.
Tudi njihova zahteva po generacijski pomladitvi nosilcev oblasti je bila slabo utemeljena. Mlajši ljudje niso a priori bolj pošteni in manj sebični, predvsem pa so manj izkušeni, za vodenje države in družbe pa so znanje in izkušnje še kako potrebne. Predvsem pa je za to potreben program, na katerega se lahko sklicujejo vsi in ga je mogoče uresničevati tudi s pravnimi sredstvi. S samo medgeneracijsko nestrpnostjo pa ne moremo rešiti nobenega socialnega problema.
Problem neposrednega odločanja o vsebinskih vprašanjih nacionalnega pomena na področju gospodarstva in družbenega življenja pa je tako zapleten, pravno reguliran s številnimi pravili, da ga vladajoči zlepa ne bodo izpustili iz rok in ga bo mogoče demokratizirati le z daljšo prakso. Takšen, kot je zdaj, je rezultat dolgoletne vladavine strankarskih oligarhij in njihovega monopola pri vodenju politične oblasti ter sistemske podrejenosti interesom kapitala, da jih bo sploh težko razrahljati brez revolucionarnih posegov.
Sistem te skorumpirane in roparske oblasti je od začetka do konca prepreden z ideologijo legalnosti kot viškom in poslednjim garantom človekovih pravic in pravičnosti. Vstajniško gibanje je že dokazalo, da so možne aternativne in avtonomne rešitve, brez države in brez političnih strank. Nova družba, družba po meri človeka in v skladu z naravnimi možnostmi, bi morala graditi predvsem na njih.
Svojo programsko šibkost je vstajniško gibanje izpričalo tudi v odnosu do slovenske zgodovine. Razen ene datumske navezave na 27. april ni v nobeni točki svojega delovanja pokazalo odnosa do nje, a brez tega tudi vizija prihodnosti ne bo mogoča.
Pot do programske zasnove drugačne prihodnosti bo torej še dolga. In še nič ne kaže, da bi se do nje sploh lahko dokopali. Pričakovati, da bo to storila vlada, bi bila le še ena od nadaljnjih iluzij. Vlada rešuje francoske in angleške banke, deluje torej v interesu prav tistih dejavnikov, ki so povzročili sedanje krizno stanje, predvsem pa skrbi za razprodajo zadnjih ostankov skupnega premoženja, saj je to zadnja priložnost za njegovo nezakonito prisvajanje.
EU se v celoti podreja interesom kapitala in ni bila sposobna avtonomnega odnosa do finančne anarhije, ki jo je ta povzročil s predhodnim hazarderskimi posojili, s katerimi je tudi njej omogočal, da se je kopala v navideznem finančnem izobilju. Ko pa so bankirjem popustili živci in se je začel sesuvati finančni imperij, ni bila pripravljena na alternativno reševanje problema in še vedno živi v prepričanju, da je večji del kapitalskega sistema mogoče ohraniti z delovanjem na stari način, na čelu z bančnim sistemom, ki omogoča in kontrolira delovanje gospodarstva.
Ob tem zanemarja spremembe, ki so se zgodile v gospodarstvu samem, vse tisto, o čemer se pred javnostjo molči. Proizvodnja v evroatlantskem gospodarstvu je namreč dosegla tisto količinsko stopnjo, da je že deset let ni mogoče ne porabiti ne prodati in jo je zato nujno potrebno zmanjševati. Ob doseženi stopnji tehničnega napredka je mogoče vse realne potrebe zahodnega sveta zadovoljevati že z dobrimi petnajstimi odstotki razpoložljive delovne sile, in BiIdebergi, gremij neformalnih usmerjevalcev evroatlantske civilizacije, je že skoraj pred desetletjem napovedal stanje, v katerem bo kapitalski sistem še lahko deloval, če se bo sprijaznil z napredkom nulte stopnje, kar pa bi pomenilo, da bi bilo treba polovico zahodnega prebivalstva potisniti na nivo revščine, da bi 15 do 20 odstotkov prebivalstva še lahko ohranjalo svoje bogastvo, slaba tretjina pa bi lahko zadržala dosedanjo povprečno življenjsko raven.
To, kar se v Evropi dogaja zdaj, je presenetljivo podobno napovedanemu modelu, novost pa je v tem, da ZDA že kažejo možnost preusmeritve v drugačne povezave, stran od Evrope, morda k večji povezavi s celino na svojem jugu ali z določenimi azijskimi gospodarstvi. Kot največja gospodarska in vojaška sila sedanjega sveta ima pri tem neizmerne možnosti, še vedno neprimerljive s kakšno drugo silo tega sveta. Celo Kitajska, druga največja sila, daje, na primer, letno za oborožitev le osem odstotkov tega, kar dajejo ZDA.
V teh svetovnih razmerjih smo mi seveda le neznatna, zanemarljiva količina, saj celo v EU predstavljamo le slab odstotek njenega prebivalstva in manj kot odstotek njenih potencialov na številnih področjih njenega delovanja, zato se prav lahko zgodi, in se najbrž tudi že dogaja, da nas razvoj potisne na obrobje dogajanja in celo izrine iz njene zgodovine.
Čeprav se zdi, da načelno, na deklarativni ravni, v našem občestvu ne deluje nobena organizirana skupnost, ki bi se bila pripravljena javno odreči naši etnični, kulturni ali jezikovni in ne vem še kakšni drugi identiteti, se moramo zavedati, da bo ta že v bližnjih zgodovinskih previranjih ogrožena ali vsaj v skušnjavi, da se zlije z drugimi evropskimi identitetami. Kaj je realno, bo seveda pokazal čas, a dosedanji dvajsetletni razvoj v okvirih EU je obstoju in afirmaciji slovenstva prej škodoval kot koristil.
Sedanja kriza nazorno kaže, da je naša prihodnost odvisna predvsem od naših prizadevanj in da v spregi z evropskimi državami moramo najprej sodelovati predvsem pri reševanju problemov tistih, ki so v tej skupnosti najpomembnejši, morebitno pomoč, ki bi jo dobili od njih, pa bi v vsakem primeru morali vračati. Zakaj torej ne bi poskusili živeti po svojih lastnih merilih in z razpoložljivimi dobrinami gopodarili po lastnem preudarku. Toda v sodobnih razmerah lahko svojo samostojnost oblikujemo in uveljavimo le na mirem način in v daljšem časovnem razdobju.
Da bi postali spet gospodarji na svoji zemlji, je treba vzpostaviti vsaj najmanjše skupne cilje, sprejemljive za vsa vstajniška gibanja. Delavci, vsi zaposleni, morajo spet postali lastniki sredstev za proizvodnjo in udeleženi na rezultatih dela. Solastništvo zaposlenih in soudeležba pri ustvarjenem dohodku je sistem, ki se že uveljavlja tudi v drugih evropskih deželah in je sprejemljiv tudi za lastnike kapitala. S solastništvom zaposlenih in z njihovo udeležbo pri dohodku se odpravlja nasprotje med delom in kapitalom, saj so cilji identični, povečujejo interes sodelujočih in odgovornost zaposlenih in s tem zagotavljajo tudi boljše delovne rezultate.
Kapital v teh odnosih izgublja svojo avtonomno in nehumano funkcijo in prevzema pomembno socialno vlogo, saj uresničuje potrebe ljudi in omogoča njihov socialni razvoj.
Računati je treba s tem, da sedanji, človeku odtujeni kapital z dosedanjim načinom delovanja ne bo nikoli več sposoben povrniti izgubljenih delovnih mest in da je povrnitev človeškega dostojanstva, ki ga omogoča le produktivno delo, možna le z obnovo že preizkušenlh oblik združevanja dela in sredstev, v prihodnje tudi vse bolj povezanih z naravnimi danostmi. Takšne oblike združevanja so predvsem zadružništvo in različne druge oblike povezovanja in združevanja.
Zavedati se je treba, da je za prihodnost pomembna in dragocena vsaka, tudi posamična možnost, ki omogoča preživetje z delom in v skladu z naravnimi možnostmi.
Slovenci se premalo zavedamo, da so naše naravne možnosti še posebej omejene in da poljedelski način preživetja ni zagotovljen vsem, ki se rodijo na zemlji. Zaradi neenekomerne lastniške distribucije zemlje je tretjini slovenskega prebivalstva že na prehodu iz 19. v 20. stoletje grozila lakota in se je zato izselila, zaradi česar je grozilo celo izumrtje naroda.
Današnja ovira poljedelskemu načinu preživljanja pa je že sam obseg obdelovalne zemlje, ki bi jo po evropskih normativih morali imeti vsaj 2000 kvadratnih metrov na prebivalca, če bi hoteli na njej preživeti, a jo imamo le še borih 800 kvadratnih metrov.
Nezaposleni in drugi brez sredstev za preživljanje (katerih število se bo še množilo) bi lahko bili skupaj z občinami nosilci akcij za pridobitev in obdelavo primernih zemljišč, ki bi omogočala prehransko neodvisnost in avtonomnost, samozadostnost. Že v sedanjih razmerah je treba iskati možnost za zagotavljanje največje možne podpore slovenskim kmetom in skupaj z njimi ustvarjati pridelovalno potrošniške skupnosti, ki bodo spodbujale življenje na zemlji in zagotavljale dostojno preživetje, uporabnikom njihovih pridelkov pa zdravo in ceneno hrano, saj si kapitalsko organizirana trgovina prisvaja kar tri četrtine in celo več sedanje prodajne cene, tistim, ki so jo dejansko pridelali, pa komaj četrtino.
Zavedati se je namreč treba, da se bo v nasprotnem primeru kapital polaščal tudi naravnih virov, ki pripadajo vsem ljudem, jih monopoliziral in prodajal potrošnikom. To se že dogaja z zdravilnimi rastlinami in semeni, napoveduje se privatizacija virov pitne vode in na svoj način nam že zdaj prodajajo celo zrak in uporabo okolja, ker ne znamo uveljaviti svojih naravnih pravic in dovoljujemo, da nam naravne vire najprej onesnažijo, pogoje za preživetje pa si moramo še plačevati.
Vračanje k naravnim virom življenja, povsod, kjer je to mogoče, uveljavljanje sonaravnega načina življenja, ugotavljanje in uveljavljanje novih meril človekovih potreb so načini, ki zagotavljajo uspešno delovanje protestnih in drugih alternativnih gibanj, vzpostavijo novo kvaliteto življenja mimo in brez obstoječih državnih institucij in brez strankarskega sistema, ki je v zadnjih desetletjih svojega delovanja degeneriral na raven roparskih združb in se je spremenil v nasprotje tistega, kar je pomenil na svojem začetku, ko je država še bila nočni čuvaj in branilec interesov vsakega posameznika, garant medčloveške solidarnosti in minimalnih standardov pravičnosti za vse državljane. Politične in strankarske elite, ki so obogatele z ropanjem ljudskega premoženja, so medtem izgubile tudi interes za zagotavljanje življenjskih pogojev za vse državljane. S tem so izgubile tudi svojo družbeno vlogo in človeško dostojanstvo ter se izločile iz našega občestva.
Brez skupnega in aktivnega programa se bodo tudi sedanja vstajniška gibanja razbila ob trdni in na nasilju sloneči organizaciji oblastnikov, ki pod krinko demokracije organizirano ropajo, siromašijo svoje sodržavljane in človeško družbo potiskajo v barbarstvo.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
