Tiskane izdaje
»Poslanci ... se volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom« (80. člen Ustave Republike Slovenije, 5. odstavek).
Prebivalci Slovenije smo se končno prebudili! Kljub relativno različnim pogledom, kako bi se država morala razvijati v bodoče, nas druži nezadovoljstvo nad obstoječim stanjem in nad zlorabami, ki smo jih (bili) deležni s strani vseh političnih elit. Spoznali smo, da je država ugrabljena, da si zaslužimo in potrebujemo drugačne politične elite. Če hočemo ustvariti nove, pa moramo temeljito preoblikovati sistem, v katerem so se ustvarile obstoječe in spremeniti način izbora naših predstavnikov v državni zbor, ki je ključen organ političnega predstavništva v Sloveniji in določa tudi sestavo vlade. Po vseh nedavnih ekcesih poslancev je čas, da se vprašamo, kaj je narobe s sistemom njihovega izbora in zakaj nam v hram demokracije »naplavi« takšne politične predstavnike?
Proporcionalni volilni sistem
Proporcionalni volilni sistem, ki upošteva v uvodnem citatu navedeno ustavno načelo »sorazmernega predstavništva«, je bil v Sloveniji prvič uporabljen na prvih demokratičnih volitvah leta 1990, naknadno pa se ga je z dvigom praga za vstop strank v parlament večkrat le »kozmetično« dopolnilo (prag za vstop v parlament se je postopoma dvignil z 2,5 na 4 odstotke). Obstoječi volilni sistem preko strankarskih list, ki jih oblikuje le peščica posameznikov v vodstvih strank, s pomočjo volilne aritmetike omogoča vladavino ozkih političnih elit. Na podlagi preteklih volilnih rezultatov je možno s precejšnjo gotovostjo določiti, kateri volilni okraji so za posamezno stranko izvoljivi, kar poslance postavlja v odvisnost od ozkih strankarskih elit in v podvrženost strankarski disciplini. Poslanci pa so večkrat zminimalizirani le na anonimne predstavnike strankarskih list oziroma na marionete, ki predstavljajo parlamentarni glasovalni stroj.
Proporcionalni sistem omogoča, da so v parlament izvoljeni posamezniki, ki so v svojih lokalnih okoljih neprepoznavni in ki v svojih volilnih enotah prejmejo relativno malo število glasov (na zadnjih volitvah je bilo na primer izvoljenih več poslancev, ki so dobili manj kot deset odstotkov glasov v svojih volilnih okrajih, nekateri pa le 700 glasov). Odtujenost volivcev pa povečuje tudi nesorazmerno teritorialno predstavništvo v parlamentu, saj veliko volilnih okrajev v Sloveniji sploh nima svojega predstavnika, ali pa izvoljeni poslanci nimajo stalnega prebivališča v okraju, kjer so bili izvoljeni.
Vpliv volivcev na dodelitev mandatov posameznim poslancem je v nasprotju z zahtevo ustave v realnosti zanemarljiv, volilni izračun je zapleten in nepregleden, volivci pa največkrat volijo stranke in ne posameznih kandidatov. Z odtujenostjo poslancev od volivcev (in obratno) se zmanjšuje odgovornost do volilne baze in državljanov na splošno in povečuje lojalnost do strank, ki jim s postavitvijo v izvoljiv okraj omogočajo (ponovno) izvolitev, kar pa vzpostavlja temelje negativne selekcije.
Večinski volilni sistem
V Sloveniji smo decembra 1996 imeli referendum o volilnem sistemu, na katerem je bil ob skromni udeležbi (38 odstotkov) izmed treh predlaganih sistemov relativni zmagovalec večinski volilni sistem - s skoraj 45 odstotkov glasov tistih, ki so glasovali. Kljub razsodbi ustavnega sodišča, da je na referendumu zmagal večinski volilni sistem, in pozivu k spremembi volilne zakonodaje, se je državni zbor temu izognil (spremembi volilne zakonodaje je nasprotovala takratnja levica, saj naj bi razdelil Slovenijo na dva pola; verjetno pa je bil glavni razlog, da bi sprememba volilnega sistema spremenila obstoječe stanje, v katerem je takrat levica uspela zmagovati) in proporcionalni sistem zapisal v ustavo (glej uvodni citat).
Z večinskim volilnim sistemom se v Sloveniji srečujemo, ko volimo župane in predsednika republike (v obeh primerih dvokrožnim). Na parlamentarnih volitvah bi večinski volilni sistem tehnično potekal podobno (takšen sistem uporabljajo države kot so na primer Velika Britanija, ZDA, Kanada, Francija). Ustvarilo bi se toliko zaokroženih volilnih okrajev (po številu volivcev približno enako velikih), kot je poslancev - zmanjšano za predstavnika manjšin (torej 88). Zmagal pa bi tisti kandidat, ki bi dobil relativno (enokrožni sistem) ali absolutno večino (dvokrožni sistem) oddanih glasov volivcev.
Največja prednost večinskega volilnega sistema bi bila, da bi Slovenci v vsakem posameznem volilnem okraju izvolili poslanca, ki bi za izvolitev moral prejeti večino naših glasov in bi bil volivcem tudi neposredno odgovoren (možna pa bi bila tudi uvedba inštituta odpoklica poslanca). Zato bi se bistveno povečala legitimnost, kompetenca, zrelost, odgovornost in samostojnost izvoljenih predstavnikov, kar je še posebno pomembno v odnosu do strankarskih elit. To pa bi popolnoma spremenilo razmerja moči v strankah in v slovenskem političnem prostoru ter bistveno zmanjšalo verjetnost, da bi bili v hram demokracije ponovno izvoljeni ponarejevalci, prevaranti, goljufi, lažnivci in nekdanji sodelavci totalitarnih tajnih služb. To bi ustvarilo novo politično elito!
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
