Tiskane izdaje
Slovenija seveda ni edina država, ki se sooča s takšnim demokratičnim deficitom, so pa zanjo značilne okoliščine, ki ta deficit dodatno poglabljajo. Slovenija nima močnih, profiliranih in vsebinsko definiranih političnih strank. Vsebina javnih politik, ki so jih sprejemale politične stranke v preteklih dvajsetih letih je bila narekovana od zunaj, v prvi vrsti s strani Evropske unije in OECD. Ta trend se nadaljuje tudi danes, posledica pa je pomanjkljiva ponudba za volivce. V okoliščinah, kjer je predmet razprave med političnimi strankami predvsem ali je pas najbolje zategniti tako, da se delajo nove luknje ali da se ga skrajša, se kot "alternativa" pojavi zamisel, da zategovanje pasu sploh ni potrebno, saj obstajajo tudi naramnice. Ker z ekonomsko-finančnega vidika v realnosti slovenske strankarske arene tako obstaja le ena vnaprej definirana (neoliberalna) rešitev, imamo volivci možnost izbrati le to, kakšen bo odnos bodoče vlade do partizanov. Dodaten pokazatelj, da politične stranke v Sloveniji nimajo identitete je tudi dejstvo, da redko kdo voli SDS, SD, PS, DL... temveč volimo Janša, Pahorja, Jankovića, Viranta... S tem, ko volimo osebe in ne vsebine (ki je že vnaprej določena) izbiramo zgolj način vodenja, pri čemer smo bili v zadnjem času omejeni na izbiro ali želimo vladarja ali managerja.
Vendar Slovenija ne potrebuje vladarja, ker ni fevd in ne potrebuje managerja, ker ni podjetje. Slovenija je država in bistvo države je njeno ljudstvo. Natančneje, dobrobit njenega ljudstva. Z državo je potrebno upravljati tako, da se zagotovi upoštevanje interesov čim večjega števila ljudi. V zadnjem času lahko zasledimo številne predloge o neposredni demokraciji (pogosto tesno povezani z e-demokracijo). Ideja je seveda zanimiva, vendar poleg tehničnih vidim ključno vsebinsko pomanjkljivost - vsi ljudje ne morejo (smejo?) odločati o vsem. Strinjam se, da je predstavniška demokracija v sedanji obliki neustrezna. Pri tem je v prvi vrsti sporno predvsem dejstvo, da poslanci v Državnem zboru predstavljajo stranke in ne interese prebivalstva, kot drugo pa naj bi bili zgodovinsko gledano poslanci bolj izobraženi, pametnejši in sposobnejši od povprečnega državljana, kar že dolgo ne drži. Vendar vsi državljani nismo kompetentni, da odločamo o vseh porah družbene ureditve. Ob neposredni demokraciji tako obstaja nevarnost, da velik del populacije postane glasovalni stroj raznih agitatorjev.
Sistem, ki ga kot alternativo predlagam v razpravo je interesna demokracija. Čeprav parlament predstavlja zakonodajno vejo oblasti vemo, da se zakoni tam ne pišejo. Javne politike se oblikujejo v vladi oziroma resornih ministrstvih, ključno pa je, kdo pri njihovem oblikovanju sodeluje. Sistem prežet s korupcijo, nepotizmom, klientelizmom in politizacijo je potrebno zamenjati s sistemom oblikovanja javnih politik, ki bo temeljil na inkluzivnosti, transparentnosti in strokovnosti.
Pri tem ključno vlogo igra vlada oziroma državna uprava, vendar ne kot de facto zakonodajalec (kot sedaj) temveč kot koordinator in mediator. Vloga ministrstev bi morala v prvem koraku biti identifikacija problema, v drugem pa spodbujanje in koordinacija procesa usklajevanja med déležniki, ki so na določenem področju izkazali interes za oblikovanje alternativnih rešitev problema. Javne politike bi tako bile rezultat usklajevanj, kompromisov in konsenzov vseh interesov na določenem področju, ki bi jih koordinirali strokovnjaki resornega ministrstva.
Pri tem sta ključna dva elementa: vsi interesi ter strokovnjaki. Kot sem že omenil, nismo vsi državljani kompetentni, da bi odločali o vseh zadevah. Absolutno podpiram idejo neposredne demokracije pri vprašanjih kot so mednarodno povezovanje države, pokojninski in zdravstveni sistem, regionalizacija, ipd., ker so te tematike v interesu vseh državljanov. O specifičnih tematikah pa naj odločajo osebe, ki so izrazile interes na specifičnem področju. O tematikah kot so oploditev z biomedicinsko pomočjo, ACTA, odstrel medvedov ali obredni zakol živine ne moremo odločati ljudje, ki o tem nimamo znanja ali interesa. V primeru slednjega bi tako kompromisno rešitev morali skleniti predstavniki verskih skupnosti, zagovornikov pravic živali ter predstavniki klavnic in mesnic pod koordinacijo strokovnjakov s področja veterine (predstavnikov resornega ministrstva).
Pogosto slišimo napačne predpostavke, da smo Slovenci apolitični in apatični. Ta del mogoče drži za strankarsko politiko, do katere čutimo odpor, vendar nikakor ne za javne politike na splošno. Interes državljanov Slovenije za socialno, zdravstveno, izobraževalno, kulturno, okoljsko, športno, energetsko in ostale vrste javnih politik potrjuje obstoj 22.644 društev (podatki MNZ iz dne 27. 12. 2012), ki delujejo na omenjenih in številnih drugih področjih. Po podatkih European Values Study je 63 % Slovencev povezanih s prostovoljnimi organizacijami (Iglič 2004, 161), na leto pa opravijo 1,3 milijona prostovoljnih delovnih ur (ekvivalent 7.125 redno zaposlenih), iz interesa, ne zaradi plačila.
Interes posameznikov torej obstaja, prav tako tudi znanje in volja. Potrebno pa je zagotoviti njihovo vključenost v procese odločanja, v teh procesih pa upoštevati interese vseh vključenih in ne le interese kapitala. Da ne bo pomote, tudi interes kapitala, korporacij in finančnih institucij je legitimen interes, ne sme pa biti edini ali prevladujoči. Društvom, združenjem, zbornicam, podjetjem in drugim organizacijam, ki izkažejo interes na določenem področju bi bilo potrebno nenehno posredovati informacije o aktivnostih resornega ministrstva na tem področju ter vključiti njihove predstavnike v najzgodnejše faze oblikovanja javnih politik. Takšna ureditev bi tudi spodbudila državljane, da se aktivno vključijo v organizacije lastnega interesa, organizacije same pa, da se združujejo v krovne organizacije in oblikujejo enotna stališča.
Drugi ključen element je strokovna državna uprava. Čeprav zakon o javnih uslužbencih govori o načelih enakopravne dostopnosti, strokovnosti, častnem ravnanju, pri uradnikih pa tudi o javnem natečaju in politični nevtralnosti, je zaposlitev v javni upravi postala predvsem nagrada za strankarsko pripadnost, ustrezne gene ali protiuslugo. Dve desetletji takšne prakse sta nas pripeljali v absurden položaj, ko vedno večja državna uprava za pripravo zakonov najema zunanje izvajalce. Podpiram močan, če hočete tudi velik, javni sektor, ker le takšen lahko zagotovi najvišjo kakovost storitev za svoje državljane. Javni sektor, ki v svojem najožjem delu (državni upravi) ne zmore niti najosnovnejših nalog, pa žal ne zagotavlja dobro javno upravljanje.
Da bi zagotovili čim bolj strokovne in nepristranske javne uslužbence predlagam sistem kadrovanja po vzoru na Evropski urad za izbor osebja (EPSO) oziroma vzpostavitev centralne kadrovske agencije kot avtonomnega organa. Prvotni selekcijski kriterij bi tako predstavljali splošni testi sposobnosti, drugega pa strokovna usposobljenost kandidatov. Posamezni organi javne uprave bi prosto delovno mesto prijavili centralni kadrovski agenciji, predstavnik organa pa bi v selekcijskem postopku sodeloval šele v zaključni, tretji, fazi (osebni razgovori s kandidati). Na ta način bi dobili spodobne, strokovne javne uslužbence s potrebnimi kompetencami za vodenje in koordiniranje postopkov oblikovanja javnih politik.
Glede na že omenjeno naravo političnih strank v Sloveniji menim, da bi pri takšnem sistemu oblikovanja javnih politik bil ustreznejši predsedniški sistem, kjer bi volivci neposredno izvolili predsednika, ki bi imel visoko stopnjo zaupanja, ta pa bi imenoval in vodil vlado. Če vlada oziroma resorna ministrstva v takšnem sistemu igrajo vlogo mediatorja, ima parlament vlogo porote. Ministrstvo mora zakonodajalcu in javnosti predstaviti potek oblikovanja zakona in končno rešitev. V kolikor različne interesne sfere in stroka dosežejo soglasje, kompromis ali druge vrste dogovor, potem parlament nima drugih možnosti, kot da to rešitev potrdi. V kolikor interesne sfere ne dosežejo dogovora, alternativno rešitev sprejme parlament, pri čemer upošteva stališča in položaje vseh interesov, v prvi vrsti pa stroke.
V takšnem sistemu ne bi bilo prostora za koalicijo in opozicijo, pa tudi ne za politične stranke, saj bi se poslanci morali prilagajati interesu (in kompromisom) ljudstva. Poslanci bi bili posamezniki z najvišjo stopnjo integritete in avtoritete, glede na naravo njihovega dela pa bi bilo njihovo število lahko tudi bistveno nižje. V primerih, ko bi parlament odločal o področjih na katerih so posamezni poslanci tudi sami člani interesnih združenj, bi se ti iz odločanja samoizločili.
Ne morem vam ponuditi odgovorov na vprašanja o tem ali podjetja v državni lasti prodati ali jih kapitalsko okrepiti, davke zvišati ali znižati, uvesti šolnine, uvesti univerzalni temeljni dohodek ... Ponujam pa metodo, kako priti do odgovorov na ta vprašanja - z vključevanjem, transparentnostjo in strokovnostjo. Kritik, komentarjev in predlogov bom hvaležen.
