Tiskane izdaje
Politična konsolidacija po brexitu bo mukotrpen, dolgotrajen proces. Na Otoku se je začela dan po referendumu, z logično napovedjo odstopa premiera Davida Camerona, ki se bo zgodil do jeseni. Vladajoča konservativna stranka bo v prihodnjih tednih in mesecih poskušala poiskati novega voditelja in tako zaceliti nekatere rane, ki jih je pustil referendum. Toda morala bo biti hitra, kajti negotovost bo ostala, vse dokler ne bo potrjen Cameronov naslednik.
Na vrhu seznama kandidatov sta po pričakovanjih nekdanji londonski župan Boris Johnson in minister za pravosodje Michael Gove, najvplivnejša obraza kampanje za izstop države iz Evropske unije. Johnson ima največ možnosti za zmago, toda to še ne pomeni, da mu bo na koncu uspelo prestopiti prag Downing Streeta 10. Mnogi v konservativni stranki bi se temu scenariju radi izognili. Johnsonova priljubljenost med volivci ni sporna, toda kot izbira za naslednjega voditelja stranke naj bi imel vsaj toliko prednosti kot slabosti. Mnogi bi na položaju zato raje videli njegovega prijatelja in soborca Michaela Gova. A tega položaj ministrskega predsednika menda ne zanima, kar Johnsonu navidezno pušča prosto pot. Nenavadno bi bilo, če bi Camerona nasledil kateri od članov poraženega proevropskega tabora. Toda tega britanski politični komentatorji ne izključujejo. Še največ možnosti za uspeh pripisujejo ministrici za notranje zadeve Theresi May, ki se je med kampanjo večkrat opisala kot zadržana podpornica tabora »remain«.
Ne glede na to, kdo od kandidatov bo na koncu prevzel vodenje stranke, imajo konservativci zelo dobro možnost, da pod svoje okrilje spet zvabijo nekatere od volivcev, ki so jim v zadnjih letih ušli. Britanska stranka neodvisnosti Ukip, zbirališče užaljenih torijcev, se spopada z resno nevarnostjo, da v postreferendumskem obdobju postane irelevantna, kajti njen edini politični cilj - izstop države iz EU - je bil dosežen. Nič manj negotova ni usoda laburistične stranke. Neučinkovitost Jeremyja Corbyna je v referendumski kampanji dosegla povsem novo raven in s tem še zaostrila notranje boje v stranki, ki so konec tedna prerasli v največjo krizo njegovega vodenja do zdaj. Velik del laburističnega kabineta v senci se je odločil, da ima Corbyna dovolj in je včeraj odstopil.
Cilj politične konsolidacije mora biti vsaj načelno soglasje o tem, kako naprej. Nekateri iz tabora »remain« so v zadnjih dneh pokazali, da bodo ravnali kot slabi poraženci. Na spletu se je pojavila peticija za razpis novega referenduma o članstvu, kot da je rezultat prejšnjega mogoče preprosto odmisliti. Nekateri bi izid ignorirali oziroma odločitev o tem, ali ga upoštevati ali ne, dali na glasovanje v parlament. Politika bi se morala takšnih in podobnih predlogov vzdržati in jih preslišati - to dolguje svojim volivcem. Predvsem bi morala delovati državotvorno. Dejstvo je, da bodo podporniki in nasprotniki EU na koncu morali stopiti skupaj, država jih bo namreč potrebovala. Če jim bo to uspelo, bodo izzivi prihodnosti precej lažji.
