Ko čustva ugrabijo skepso

Ali nas zgodovina res nič ne nauči? Ali nam res ni jasno, kam vodi takšna politika?

Objavljeno
13. januar 2013 18.11
Protesti
Tomaž Pangeršič
Tomaž Pangeršič

Skepsa (grško skeptomai) pomeni tehtanje, premišljevanje in pozorno opazovanje.

Dejstvo o praktično stoodstotni podpori znotraj matičnih strank dveh političnih veljakov, ki se že vse svoje politično življenje otepata kriminalnih obtožb kaže samo na to, da so čustva očitno že davno ugrabila kritičen intelekt. Ali nas zgodovina res nič ne nauči? Ali nam res ni jasno, kam vodi takšna politika? Še več, v javnosti se že pojavljajo agitacije, naslovljene na volilno telo vladajoče stranke, katerih mobilizacija se je začela tudi s pomočjo umetnikov čustvene manipulacije RKC. Ne razumite me napak, RKC se je samovoljno odločila za poseg v politiko, kar je na podlagi ustave o ločitvi države in cerkve že v osnovi sporno.

Pa pojdimo dalje: nikakor ne morem mimo twitta vladajoče stranke SDS v času druge vseslovenske vstaje: »Če je tole vseslovenska vstaja, bodo poimenovalci imeli težave, ko se nas bo naslednjič na trgu zbralo 30.000. Bo to potem globalna vstaja?« Naj se še tako trudim logično interpretirati ta poziv, se ne morem otresti občutka, da gre tu dejansko za bojni poziv! Da, prav ste razumeli, gre za bojni poziv. Gre za poziv k popolnemu razkolu naroda! Ni potrebno imeti bujno razvite domišljije, da izvlečete zaključek, kaj bi se lahko zgodilo, ko bi se na Trgu republike na eni strani zbralo na tisoče kulturnih demonstrantov, ki jih ne zanima več leva ali desna stran, temveč zahtevajo pragmatične rešitve, ter gorečih privržencev vladajoče koalicije na drugi. Vsi imamo pravico do protestov, o tem ni dvoma, vseeno pa bi takšna situacija metaforično pomenila sprehod s prižgano vžigalico po skladišču smodnika. Zato menim, da smo prešli v fazo ključnega dogajanja, katerega epilog bi lahko imel dva glavna rezultata – ponovno rojstvo slovenske družbe ali pa njen kolaps.

Največja ironija pri vsem tem je, da imajo ta trenutek ključ do rešitve v rokah ravno glavni krivci za današnje stanje, se pravi vodje vseh političnih strank, ki so v parlamentu. Še več, s svojo odločitvijo nosijo popolno odgovornost za morebitno katastrofo na eni strani in preporod družbe na drugi strani. Verjetno je veliki večini jasno, da je politika današnje koalicije in na sploh politike zadnjega desetletja popolnoma zgrešena. Prav tako, ugotovitve sodišč in obsodbe, ki danes prihajajo na plan, lahko to politiko brez zadržkov označijo za sprevrženo, samovoljno, skratka politiko lastnih interesov, brez kančka vizije.

Spoštovani veljaki koalicijskih strank, kako naj vam narod danes sploh še verjame, da ste sposobni izpeljati konkretne rešitve v korist družbe, ko pa ste še pred kratkim vsi skupaj, kot dobro podmazan glasovalni stroj, sprejemali zakone brez kančka skepse in se podrejali lastnim interesom? Ali res ne razumete, da nimate več podpore ljudstva in posledično podpore reformam, ki ste jih predlagali? Ali menite, da je slovenski narod res tako neumen, da bo prepustil prodajo še zadnjega premoženja nekomu, ki je v javnosti izgubil vso čast in integriteto? Ali vam res ni jasno, da smo se iz naslova denacionalizacije in velikih napak ob začetku samostojne poti kot narod veliko naučili? Glede na zadnje dogajanje in komentarje se bojim, da tega sploh niste sposobni dojeti!

Razkol naroda in katastrofo lahko preprečite le z brezkompromisnim izstopom iz koalicije/vlade, si z opozicijo podate roko in vodenje vlade prepustite apolitičnim strokovnjakom, ki jih boste v ključnih točkah podprli in s tem pokazali pokončno držo in državotvornost, ki bi lahko bila vaša nova odlika. Namreč problem, ki bi ga imeli apolitični strokovnjaki pri vodenju tehnične vlade, je le v vas in v vaši samovoljni drži, zato je čas, da tudi vi kot politiki dozorite in se skupaj z narodom, ki je katarzo že doživel, skupno podate v reševanje krize. Tako boste dokazali, da vam ni le za oblast, ampak da so vaši cilji presegli to izprijeno politiko zadnjega desetletja. Naj bodo napake tisto, na čemer se učimo in se samokritično plemenitimo, ne pa, da jih znova in znova ponavljamo. Dejstvo, da politika zategovanja pasu, na kateri temelji vaša koalicijska pogodba in program, ne prinaša željenih rezultatov, ampak vodi v pogubo, se je izkazalo za pravilno, saj o tem danes govori večina uglednih svetovnih strokovnjakov. Ali ste sposobni preseči vsa ta dejstva in skleniti konkretno odločitev, je tudi pogoj za vašo vrnitev na politični parket ob nastopu novih parlamentarnih volitev.

Tehnična vlada ne sme prodajati našega zadnjega premoženja, ampak mora z novimi rešitvami skrbeti za politično ekonomske rešitve, ki bodo stabilizirale gospodarstvo in pripeljale do umirjanja napetosti na družbeno-političnem prizorišču. Potrebne so tudi sistemske rešitve političnega sistema, ki bi preprečile ponavljanje enih in istih napak. Odličnih rešitev je zdaj že toliko, da res ne predstavljajo več problema. Prav tako bo potrebno nujno sprejeti nov zakon o občinah, o čemer sem že pisal v članku Poslednja partija šaha slovenske politične elite , kajti trenutni občinski sistem ni nič drugega kot jedro gojišča političnega vpliva, katerega posledica je današnje stanje.

Po drugi strani apeliram na vse cenjene strokovnjake, ki jih Sloveniji ne primanjkuje, da v dobrobit razvoja celotne družbe dvignejo glas in ponudijo svoje znanje in kvalitete družbi, ne pa, da samo previdno čakajo, kako se bo vse skupaj razpletlo. Prišel je vaš čas DEJANJ, o tem ni dvoma!

Na koncu članka pa še javno vprašanje za našega novoizvoljenega predsednika države Boruta Pahorja: Ali se vam ne zdi primerno, da v takšni hudi finančni krizi, ki jo kot narod doživljamo, potrkate tudi na vrata Vatikana in se dogovorite o takojšnjem vračilu enormnega dolga, ki ga je v popolnem nasprotju s svojim primarnim poslanstvom ustvarila Mariborska nadškofija?

***

Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.

Objavljena besedila niso lektorirana.