Možnosti prihodnosti in začetek zgodovine

Kapitalizem nima prihodnosti - alternativa je ponovna problematizacija kapitalističnega sistema.

Objavljeno
14. januar 2013 09.26
Primož Krašovec
Primož Krašovec

Govorjenje o tem, da je svetovni kapitalizem v prostem padu, je, odvisno od perspektive, ali preveč optimistično ali pa katastrofično pretiravanje.

A kapitalizem je gotovo v prostem teku. Niti ameriški »quantitative easing« niti evropska varčevalna strogost ne moreta spodbuditi novega cikla rasti in investicij in tokrat kapitalizem nima v rokavu ne Keynesa ne Friedmana, ki bi ročico kapitalističnega razvoja potisnil v prestavo.

Zgodovinske možnosti kapitalističnega produkcijskega načina so izčrpane. V zadnjega pol stoletja smo bili priča tako najvišji (šestdeseta leta) kot najnižji (osemdeseta leta in sedanja – kot kaže dolgoročna – kriza) točki kapitalističnega razvoja.

Med svojim največjim razmahom je kapitalizem lahko ponujal (skoraj) polno zaposlenost v sistemu množične produkcije in potrošnje, ceneno komercialno kulturo (oziroma razvedrilo) in množičnomedijski spektakel. V krizi ponuja režim permanentnega razlaščanja v obliki varčevanja, privatizacij, proračunskih rezov in »strukturnih reform« ter politično avtoritarnost.

Tudi če/ko se izkoplje iz sedanje krize, lahko znotraj kapitalizma v najboljšem primeru računamo le na ponovitev izpraznjene in duhamorne družbe množične potrošnje in spektakla.

Negotova usoda kapitalizma

Kapitalizem nima prihodnosti. To ne pomeni, da se ne more nadaljevati ali da bo razpadel zaradi svojih notranjih protislovij, prav lahko se nadaljuje še desetletja ali stoletja, bodisi v novem cikličnem ritmu bodisi (kar je verjetneje) v režimu trajne nizke rasti in nizke intenzivnosti investicij na robu recesije.

Ali bo kapitalizem preživel, ni, kot je predvideval Schumpeter, odvisno od razmerja med drznostjo in inovativnostjo podjetniškega duha ter birokratsko racionalnostjo družbenih načrtovalcev, temveč od razvoja družbenih bojev proti kapitalizmu.

Samodejno kapitalizma ne bodo uničile ne krize ne padanje profitne mere, njegov konec je politično vprašanje in zato nepredvidljiv.

To, da kapitalizem nima prihodnosti, pomeni nekaj drugega. Pomeni konec zgodovinskega obdobja, v katerem je bil kapitalizem nosilec družbenega razvoja in, na sicer ambivalenten način, pozitivna zgodovinska sila, ki je sprožala vrtoglave družbene spremembe že v času življenja ene generacije.

V zadnjih tridesetih letih je bila edina velika družbena inovacija kapitalizma financializacija, ki je vodila neposredno v sedanjo krizo. Na ostalih družbenih področjih smo doživeli ali stagnacijo ali nazadovanje. Herojska, prometejska doba – doba napredka – kapitalizma je končana. Prešel je v ciklično temporalnost večnega ponavljanja.

Utopične in dejanske alternative

Marx je sovražil mnogo stvari in ljudi, a le redko kaj in koga bolj od utopičnih socialistov in njihovih programov. Utopični socializem predvideva, da lahko družba prihodnosti nastane v glavah razsvetljenih dušebrižnikov in izboljševalcev sveta, da se jo da v domišljiji ljudi dobre volje in visoke moralne integritete začrtati do zadnjih podrobnosti ter nato le še, ob predvideni navdušeni podpori množic, prenesti v resničnost.

Problem takšnih utopičnih načrtov in programov ni le v njihovi praktični izvedljivosti, ampak tudi in predvsem v tem, da naivno ponavljajo eno izmed konstitutivnih protislovij kapitalizma, nasprotje med zasnovo in izvedbo.

Če nam načrt nove družbe izdelujejo specializirani strokovnjaki, s tem ne pridobimo ničesar v primerjavi s produkcijskim načinom, v katerem nam pogoje dostopa do družbene produkcije in dosežkov družbenega intelekta diktirajo menedžerji in akademiki.

Zato moramo odločno zavrniti predloge o svetih modrecev in tehničnih vladah ter podobne tehnokratske iluzije. Le skozi boj postajamo zmožni ustvarjati novo družbo – in nova družba, ki ne vključuje momenta političnega samodoločanja in aktivne participacije tistih, ki jo gradijo, bo le ponovitev stare.

Na protestih in skupščinah ne poskušamo zgolj spremeniti obstoječe družbe, temveč v tem procesu, v tem boju spreminjamo tudi same sebe, razbijamo postvarele in odtujene družbene odnose, razvijamo svoje potenciale ter produciramo in reproduciramo same sebe kot kreativna družbena in politična bitja in ne kot mezdne delavce.

Zahteve

Trenutni cikel antikapitalističnih bojev je šele v svoji začetni fazi, zato so tudi ideje o družbenih spremembah še osnovne in rudimentarne. Na tej točki je izdelovanje podrobnih utopičnosocialističnih programov lahko le simptom morda dobronamerne, vendar ahistorične in politično nepismene perspektive.

Zato so neposredne konkretne začetne zahteve reformistične in izhajajo ne iz utopičnih tehnokratskih sanjarjenj o popolni družbi, ampak iz konkretnih neposrednih interesov delavskega razreda, če tega definiramo kot vse, ki smo eksistenčno odvisni od sedanjega, preteklega (upokojenci) ali prihodnjega (mladi, brezposelni, prejemniki socialne pomoči) mezdnega dela, ne glede na življenjski stil, način bivanja ali kulturne preference. Te zahteve so:

– skrajšanje delovnega časa;

– povišanje plač, pokojnin, štipendij in socialnih transferjev;

– polna zaposlenost;

– ohranitev in razvoj institucij socialne države v smeri univerzalne dostopnosti;

– višje in strogo progresivno obdavčenje najvišjih osebnih dohodkov, dobičkov, dividend, dediščin in nepremičnin, v katerih lastniki ne živijo (kar je davčna politika, ki bi omogočala povišanje socialnih transferjev in razvoj institucij socialne države);

– razvoj ekonomske (odločanje delavcev o delitvi dohodka ter o investicijah) in politične (ohranitev pravice do referenduma, uvedba novih načinov neposredne participacije ljudstva pri političnih odločitvah) demokracije.

Pogoj za doseganje teh sprememb je takojšen odstop trenutne vlade, ki deluje avtoritarno in antisocialno.

Namesto državnega holdinga in slabe banke potrebujemo nove politične institucije, ki bodo zmožne zagotavljati, da bodo banke in velika infrastrukturna podjetja delovala v javnem interesu in da bodo odgovorna ljudstvu. Pogoj za to je zaustavitev načrtovanih privatizacij.

Prav tako mora državni proračun postati družbena lastnina oziroma skupno in ne zaloga privatnega kapitala, ki si ga po vsakih volitvah razkosajo obstoječe stranke in njihova klientelistična omrežja. Socializacija državnega proračuna je pogoj vsakršne socializacije (»poskupnjenja«) ekonomije oziroma družbene produkcije.

Obenem mora vsaka resna alternativna politična strategija upoštevati internacionalni vidik ter se boriti za demokratizacijo vodilnih institucij EU in proti »prisilnemu jopiču« maastrichtskih pravil, za odpis dolgov na evropski ravni ter proti zlatim pravilom. Sedanji institucionalni in politični ustroj EU onemogoča celo skromne keynesijanske reforme.

Začetek zgodovine

Ko skačemo in kričimo na Kongresnem ali Trgu republike, hkrati mirno in besno, navdušeno in ogorčeno, radostno in preudarno razbijamo sive okove sedanjosti in ustvarjamo trenutke, v katerih se skozi razpoke v mrtvem teku kapitalizma nasmehne prihodnost. Ko – kot pojejo Kombinatke – kljubujemo času sodobnega sveta, smo centrifugalna sila, ki beži kapitalistični krožnici večne sedanjosti.

Tudi ko se vrnemo v zatohle pisarne, dolgočasne predavalnice ali na zavod za reprodukcijo rezervne armade delovne sile, nismo več isti. Na sveto grozo poklicnih filistrov, ki so dejanski zombiji izčrpanega družbenega reda brez prihodnosti, na svoje transparente rišemo rdečo zvezdo.

Za Marxa je bil kapitalizem zadnja stopnja ne zgodovine, temveč mučne predzgodovine človeštva, saj s svojo izjemno tehnološko in družbeno dinamičnostjo razkrije možnost začetka dejanske zgodovine človeštva, a jo hkrati zamrzne v objektiven tip družbene dominacije, kjer ljudem vlada mefistovska sila zakona vrednosti.

Začetek dejanske zgodovine človeštva bi pomenil nič več kot zavestno obvladovanje produktivnih družbenih sil človeštva in načrten razvoj vseh človeških kreativnih potencialov.

In nič manj kot odpravo mezdnega dela, zakona vrednosti in družbene delitve dela.


––––––

Primož Krašovec, sociolog, član Delavsko-punkerske univerze

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.